Zgodovina SAZU

Slovenska akademija znanosti in umetnosti obstaja in deluje od 12. novembra 1938, ko so se na prvi skupščini zbrali naši prvi akademiki. Korenine Akademije pa segajo daleč v preteklost. Pred več kot tristo leti – leta 1693 – je bila ustanovljena v Ljubljani Academia operosorum, predhodnica sedanje Akademije, v istem stoletju kot Francoska akademija, Kraljevo društvo v Londonu in Leopoldina, akademija nemških naravoslovcev v Schweinfurtu. Tedaj se je oblikovala družba najodličnejših kranjskih cerkvenih in posvetnih izobražencev, plemičev in meščanov. Triindvajset članov, med katerimi je bilo največ pravnikov, drugi so bili teologi in zdravniki, je sprva delovalo v zaprtem krogu, v javnost so stopili šele čez nekaj časa. Kot po nekem naključju je postal njihov prvi predsednik Janez Krstnik Prešeren, doktor teologije in ljubljanski stolni prošt, tudi priložnostni pesnikovalec, doma iz Lesc na Gorenjskem, iz pokrajine Franceta Prešerna. Ni pa naključje, da je bila Akademija operozov tista spodbuda, ki je odprla pot baročni umetnosti na Kranjsko in v druge slovenske dežele. Ljubljana je postala žarišče slovenskega baroka in baročna umetnost, čeprav iznajdba italijanskega duha, se je kmalu uveljavila kot izraz naših ustvarjalnih hotenj. Latinska družba operozov je mogla nastati tudi zato, ker so se na Kranjskem že predtem razvile zgodovinske, topografske in pravne vede. Operozi so dali leta 1701 pobudo še za ustanovitev prve javne knjižnice v Ljubljani, zdaj semeniške. Konec tega leta se je nedvomno tudi na njihovo pobudo predstavila javnosti še Academia philharmonicorum Labacensium, prvo združenje glasbenikov in ljubiteljev glasbe na naših tleh, sestavljeno iz plemičev in predstavnikov visokega meščanskega sloja.

Academia operosorum je prenehala z delom okoli leta 1725 in minilo je več kot pol stoletja, da se je družba delavnih mož, operozov, obnovila, tokrat v povsem drugačnih zgodovinskih razmerah. Pobudnik obnovljene akademije je bil razsvetljenec Blaž Kumerdej, filozofsko, teološko in pravno izobraženi racionalist, ki se je posvetil slovenskemu jezikoslovju, pravopisu in slovnici ter prevajanju Svetega pisma. Leta 1779 obnovljena akademija je bila razsvetljensko, kritično racionalistično usmerjena, po vsebini delovanja pa že slovenska, čeprav je bil njen razpravljalni jezik nemščina, deloma še latinščina. V njej so med drugim delovali preroditelji Marko Pohlin, Jurij Japelj in Anton Tomaž Linhart. Med strokovnimi področji so na prvo mesto postavili domačo, tj. slovensko zgodovino in slovenski jezik, ki so ga utemeljili Trubar, Dalmatin in Krelj v 16. stoletju, zanimanje pa so posvetili tudi drugim jezikom, pesništvu, govorništvu, filozofiji, medicini in pravu. Domnevamo, da kratkotrajni obstoj Akademije ni bil toliko posledica različnih znanstvenih in idejnih oziroma nacionalnih razhajanj med člani, temveč je Akademijo verjetno razpustila sama oblast. Linhart in drugi člani so zato morali največji del svojih znanstvenih in umetnostnih prizadevanj uresničiti v naslednjih letih in desetletjih zunaj Akademije, nekateri med njimi v Zoisovem krožku preroditeljev.

Po kratkem življenju druge Akademije operozov, od konca 18. stoletja, je nastopilo daljše obdobje, v katerem Slovenci nismo imeli vrhunske ustanove znanosti in umetnosti, čeprav misel nanjo nikoli ni utihnila. Oglašala se je pogosto in na različne načine, praviloma v prelomnih trenutkih naše zgodovine, v času Napoleonove Ilirije, v letu 1848 in pozneje, največkrat hkrati z zahtevo po slovenski univerzi. Resnejše prizadevanje za Akademijo je opaziti v drugi polovici 19. stoletja, ko je nastala Slovenska matica in druga strokovna, večidel humanistična društva. Vendar ostaja dejstvo, da Akademije do druge svetovne vojne nismo imeli. Ves čas je živela le kot ideja, ki se je uresničila šele v prvi Jugoslaviji. Zaslužni za njen nastanek so predvsem naši znanstveniki in umetniki na čelu s Franom Ramovšem, ki so kljub številnim oviram vztrajali in naposled uspeli. Potem ko smo leta 1919 dobili univerzo v Ljubljani, je Znanstveno društvo za humanistične vede ob pomoči drugih ustanov, zlasti Slovenske matice, Narodne galerije in društva Pravnik, začelo priprave za ustanovitev Akademije in jih leta 1938 kronalo z uspehom. Pri tem jih ni ovirala samo centralistična politika jugoslovanske države, temveč s svojim pasivnim odnosom do naših prizadevanj tudi akademiji znanosti v Zagrebu in Beogradu. Pred ustanovno skupščino Akademije leta 1938 je bilo imenovano njenih prvih osemnajst rednih članov, 4. januarja naslednjega leta, po kraljevem ukazu, tudi prvi predsednik Rajko Nahtigal, slavist jezikoslovec, ki je funkcijo opravljal do leta 1942.

Srečna okoliščina je bila, da je Akademija med drugo svetovno vojno nadaljevala z delom, sicer bi se kontinuiteta mlade ustanove pretrgala že na začetku. Gojila pa je pod predsedstvom Milana Vidmarja (1942 do 1945), znanstvenika elektrotehniških ved, predvsem izdajateljsko dejavnost in se je v tem času dostojanstveno, v mejah narodne zavednosti vzdrževala slavnostnih srečanj, niti ni izbirala novih članov.

Seveda povojni družbeni in politični pretresi niso obšli Akademije in so močno posegli v njeno članstvo in njeno notranjo strukturo. Takoj po koncu vojne so morali Akademijo zapustiti štirje njeni člani, med njimi trije ustanovni, dva je izključila revolucionarna oblast, enega Akademija, medtem ko je bil četrti prisiljen izstopiti sam. Po drugi strani je za povojni čas, ko je predsednikoval France Kidrič (1945 do 1950), literarni zgodovinar, krajši čas pa jezikoslovec Fran Ramovš (1950 do 1952), značilno strukturno in personalno širjenje naše ustanove, ki se je leta 1948 vnovič preimenovala iz Akademije v Slovensko akademijo, prvič se je preimenovanje zgodilo že med vojno. Iz prvotnih štirih razredov se je Akademija razširila v pet, kasneje v šest razredov, nastali so novi inštituti in zavodi. Izoblikovala se je akademija inštitutskega tipa, najprej po vzoru sovjetske akademije, potem iz naših lastnih potreb, vendar se je tudi inštitutski ustroj Akademije začel hitro spreminjati in v letih od 1955 do 1958 so se iz njenega sestava izdvojili veliki tehniški inštituti in se osamosvojili – najprej Fizikalni inštitut Jožefa Stefana, nato Kemični inštitut Borisa Kidriča in Inštitut za elektriško gospodarstvo, naposled Inštitut za turbinske stroje. Akademija je obdržala inštitute s področja humanističnih, družboslovnih in deloma naravoslovnih ved. Druga značilnost povojnega obdobja je močna odvisnost Akademije od države in njene uradne marksistične ideologije. Po zakonih iz let 1948 in 1949 tedanja slovenska skupščina ni samo omejila, temveč je ukinila avtonomnost Akademije. Šele zakon iz leta 1980 je liberalnejši, čeprav se totalitarna država tedaj še ni odpovedala vplivanju na sestav akademikov. Seveda je praksa začela presegati zakon in ob koncu osemdesetih let je bila že močnejša od zakona. Tretja in bistvena značilnost povojnega obdobja je uspešno raziskovalno delo v akademijskih inštitutih, značilno tudi za predsednikovanje Josipa Vidmarja (1952 do 1976), vodilnega slovenskega literarnega kritika.

Skoraj v vseh znanstvenih disciplinah smo bili priče velikemu napredku, če ne kar razcvetu. Nesporno je na primer, da so bila večinska ali vsaj težiščna raziskovanja za dve tako temeljni publikaciji o naši narodni istovetnosti, kot sta Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovenski biografski leksikon, opravljena v obdobju po drugi svetovni vojni. V spoznanju, kako pomembno je raziskovanje narodne istovetnosti v vseh njenih pojavnih oblikah – kulturni, socialni, politični, gospodarski – je Akademijo usmerjalo vodstvo z Janezom Milčinskim na čelu (1976 do 1992), strokovnjakom za sodno medicino, in v njegovem času, leta 1980, je Akademija oblikovala dolgoročni oziroma trajni raziskovalni program »Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda«. Že v naslednjem letu so se humanistični, družboslovni in naravoslovni inštituti osamosvojili in združili v Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Poglavitna naloga Centra je raziskovanje naše istovetnosti v preteklosti in sedanjosti, skupaj z Akademijo, ki nastopa v vlogi ustanoviteljice Znanstvenoraziskovalnega centra in je s svojim znanstvenim potencialom soudeležena v delu inštitutov. V veliko pomoč je raziskavam naša Biblioteka, tretja največja v Sloveniji.

Od ustanovitve do danes je Akademija preživela različne vladavine in politične sisteme, prešla je več razvojnih stopenj, vendar pomeni v njenem življenju najbolj pozitivno in radikalno prelomnico leto 1991, ko je Slovenija postala samostojna in neodvisna država. Prvemu vodstvu v novi državi z literarnim zgodovinarjem Francetom Bernikom kot predsednikom (1992 do 2002) je zato pripadla naloga, da napravi Slovensko akademijo primerljivo z evropskimi akademijami znanosti in umetnosti. Danes deluje Akademija znotraj demokratičnega političnega sistema in v razmerah svobodne znanstvene in kulturne politike. Uživa spoštovanje države in ugled javnosti. Zakon iz leta 1994 ji zagotavlja avtonomnost in strokovno neodvisno delovanje. V tem smislu je Akademija leta 1996 rehabilitirala tri izmed štirih po vojni izključenih članov in jim vrnila častne pravice. Predvsem pa ji novi zakon omogoča, da se v celoti posveča svojemu glavnemu poslanstvu: spodbujanju in pospeševanju znanosti in umetnosti. Strokovno in nazorsko pluralno članstvo medsebojno povezuje prav pripadnost znanosti ali umetnosti, zavest, ki združuje interes stvari in individualna hotenja, ustanovo in osebnosti.

V novejšem času je kljub nelahkim gmotnim pogojem uspelo obdržati izdajateljsko dejavnost na prejšnji ravni ali jo celo preseči. Močno pa se je Akademija v zadnjih letih uveljavila s simpozijsko dejavnostjo, saj je v nekaj letih organizirala več odmevnih nacionalnih in mednarodnih znanstvenih posvetov, kolokvijev in okroglih miz kot predtem v desetletjih, in to z domala vseh področij znanosti, od humanistike in družboslovja do naravoslovja, tehnike in biomedicine.

V novi državi je postala Akademija bolj odprta za mednarodno sodelovanje in veliko obveznosti ji nalaga prav ta položaj. Danes ima pogodbe o znanstvenem sodelovanju z blizu tridesetimi akademijami znanosti v Evropi. Kot članica je vključena v pomembna mednarodna znanstvena telesa – v Združenje vseh evropskih akademij (Association of All European Academies, ALLEA), v Mednarodno zvezo akademij (International Union of Academies), v Evropsko znanstveno fundacijo (European Science Foundation), v Medakademijski panel o mednarodnih vprašanjih (Inter-Academy Panel on International Issues) in v Mednarodno mrežo mediteranskih akademij (Network of Mediterranean Academies).

Razgibana simpozijska dejavnost in mednarodno sodelovanje ostajata področji, na katerih gradi tudi novo vodstvo na čelu z biofizikom Boštjanom Žekšem (2002- ). Članstvo naše države v Evropski zvezi v tem smislu samo potrjuje pravilnost temeljne usmeritve Slovenske akademije znanosti in umetnosti, saj njena naravnanost krepi obe komponenti slovenske ustvarjalnosti – identiteto narodne skupnosti v različnih pojavnih oblikah ter evropeizacijo iskateljskega duha in znanstvenega raziskovanja.

Akademik prof. dr. France Bernik, častni član SAZU