Turk, Vito

Vito Turk se je rodil 27. junija 1937 v Osijeku in maturiral 1955 v Ljubljani. 1961 je diplomiral in 1965 doktoriral na Oddelku za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Na Institutu ''Jožef Stefan'' se je zaposlil 1961. Podoktorsko izpopolnjevanje je opravil v 1969 in 1970 na University of Arizona, Tucson, Az, ZDA. Od 1971 do 1996 je bil vodja Odseka za biokemijo in molekularno biologijo. Na Univerzi v Ljubljani je bil izvoljen 1976 v naziv docenta, 1980 za izrednega profesorja, 1985 pa za rednega profesorja za biokemijo. Katedro za biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo – FKKT je vodil do 1996. Od 1996 do 2005 je bil direktor Instituta ''Jožef Stefan'' – IJS. Je znanstveni svetnik IJS in predavatelj na FKKT na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Je predsednik Mednarodne podiplomske šole ''Jožef Stefan''. 1988 je bil tri mesece gostujoči profesor na Università di Napoli, Italija; od 1991 do 2005 je bil gostujoči profesor na Ludwig-Maximilians-Universität – LMU, München, Nemčija; 1994 je bil mesec dni gostujoči profesor na Tokyo Metropolitan Institute, Tokyo, Japonska in 1995 je bil mesec dni gostujoči profesor na Universidad de Buenos Aires, Buenos Aires, Argentina. Od 2002 je emeritus profesor na Tokushima Bunri University, Tokushima, Japonska. Je vabljeni predavatelj na mnogih univerzah, raziskovalnih institutih ter mednarodnih simpozijih in kongresih v Evropi, Azij ter Severni in Južni Ameriki. Od 1978 do 1988 je bil prvi predsednik Slovenskega biokemijskega društva – SBD, od 1987 do 1991 pa predsednik Zveze biokemijskih društev Jugoslavije. Bil je predsednik Evropskega komiteja za proteolizo – ECOP (1981–1984) ter predsednik Mednarodnega komiteja za proteolizo – ICOP (1984–1987). Od 1987 do 1989 je bil predsednik Izvršnega komiteja Zveze evropskih biokemijskih društev – FEBS, od 1990 do 1998 je bil trikrat zapored izvoljen za generalnega sekretarja FEBS. Od 1997 do 2006 je bil član Izvršnega odbora Mednarodni zvezi za biokemijo in molekularno biologijo – IUBMB in predsednik Komiteja za simpozije in delavnice. Bil je član različnih strokovnih odborov. 2010 je bil imenovan za predsednika Znanstvenega sveta Agencije ARRS. Od 2002 je član Slovenske asociacije Rimskega kluba. Prejel je nagradi Sklada Borisa Kidriča (1969 in 1978), 1980 pa nagrado za izume in izpopolnitve. 1984 je prejel nagrado Borisa Kidriča za vrhunske znanstvene dosežke in 1998 Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke. 1985 je prejel nagrado Frey und Werle, LMU, München, Nemčija. 1988 je prejel Heyrovsky Silver Medal Češke Akademije znanosti in umetnosti za razvoj kemijskih znanosti. 1993 je prejel nagrado Ambasador znanosti Republike Slovenije. 2002 je bil odlikovan s Srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije. 1991 je bil izvoljen za člana Academia Europaea (London), rednega člana Mednarodne Inženirske Akademije (Moskva) 1998, člana European Molecular Biology Organisation – EMBO 1999. L. 1999 mu je FEBS podelil priznanje Diplôme d'Honneur. Od 2003 je dosmrtni častni član The International Proteolysis Society – IPS, od 2005 je član The World Academy of Art and Science, ZDA. Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 2005. Je častni član Hrvaškega Biokemijskega Društva (2000) in častni član Slovenskega Biokemijskega Društva (2007). 2007 je prejel Zlati znak Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. Je ali je bil član uredniških odborov mednarodnih znanstvenih revij Archives of Biochemistry and Biophysics, Biological Chemistry, Protein and Peptide Letters, IUBMB Life, Current Protein and Peptide Science, Biochemistry Research International, Biochimica et Biophysica Acta. Je urednik knjige Proteases - New Perspectives, Birkhäuser Verlag (1999) ter avtor poglavja. Je tudi urednik več kongresnih zbornikov.
Raziskovalno delo prof. Turka sodi na področje biokemije in molekularne biologije proteinov, s poudarkom na intracelularnih proteoliznih encimih – katepsinih – ter proteinskih inhibitorjih cistatinih in tiropinih. Vzpostavil je sodobno opremljen odsek ter ob tem vzgojil vrsto mladih perspektivnih raziskovalcev. Z razvojem metod proteinske biokemije je postavil temelje moderne biokemije pri nas. Raziskovalna skupina je pod njegovim vodstvom postala ena vodilnih na področju v svetu. Med najpomembnejše dosežke iz osemdesetih let sodi določitev primarnih struktur cisteinskih katepsinov B, H, L, S in C ter ugotovitev, da sta katepsina S in L različna encima. Prav tako so bili odkriti nekateri proteinski inhibitorji, med njimi človeški cistatin C, ter inhibitorji stefini, poimenovani po Institutu ''Jožef Stefan''. V istem obdobju je uvedel tehnologijo rekombinantne DNK, kar je bilo ključnega pomena za delo pri pripravih rekombinantnih proteinov. Mednarodna odmevnost teh dosežkov je pripeljala tudi do uspešnega sodelovanja z nobelovcem prof. Robertom Huberjem. Tako je bila določena prva kristalna struktura inhibitorjev kurjega cistatina ter kompleksa stefina B s papainom, kar je omogočilo postavitev mehanizma interakcije med papainu podobnimi cisteinskimi proteinazami in cistatini. Določena je bila tudi kristalna struktura človeškega katepsina B kot prvega lizosomalnega encima. Prav tako je bilo pomembno odkritje ekvistatina iz morske vetrnice (Actinia equina) kot inhibitorja cisteinskih proteinaz in presenetljivo tudi aspartatne proteinaze katepsina D. Odkritje, da je invariantna veriga p41 Ii molekul MHC-II razreda tudi inhibitor cisteinskih katepsinov, je vodilo do nove naddružine inhibitorjev, imenovanih tiropini. V zadnjem obdobju so ugotovili, da lizosomalni katepsini sodelujejo pri procesih programirane celične smrti – apoptozi. Predpostavili so tudi model avtokatalitične aktivacije procesiranja cisteinskih katepsinov. Na osnovi izčrpne filogenetske analize cistatinov pa je bilo ugotovljeno, da je prvobitna genska duplikacija vodila do dveh ločenih prednikov, stefinov in cistatinov. Celotno raziskovalno delo prof. Turka je ključnega pomena za razumevanje vloge raziskovanih proteinov, tako v normalnih kot tudi patoloških stanjih,.
Prof. Turk je objavil okoli 400 člankov v mednarodnih revijah, ki so dosegli okoli 12,000 citatov (web of Science) in ima h-indeks 56. Poleg tega je objavil še okoli 120 referatov in monografij, tako da je skupna citiranost vseh objav okoli 14,000.

Pomembnejše objave:
1. TURK, V., BODE, W. The cystatins: protein inhibitors of cysteine proteinases. FEBS lett., 1991, vol. 285, str. 213-219.
2. BODE, W., ENGH, R. A., MUSIL, D., THIELE, U., HUBER, R., KARSHIKOV, A., BRZIN, J., KOS, J., TURK, V. The 2.0 A X-ray crystal structure of chicken egg white cystatin and its possible mode of interaction with cysteine proteinases. EMBO j., 1988, vol. 7, str. 2593-2599.
3. STUBBS, M.T., LABER, B., BODE, W., HUBER, R., JERALA, R., LENARČIČ, B., TURK, V. The refined 2.4. A X-ray crystal structure of recombinat human stefin B in complex with the cysteine proteinase papain a novel type of proteinase inhibitor interaction. EMBO j., 1990, vol. 9, str. 1939-1947.
4. TURK, V., TURK, B., TURK, D. Lysosomal cysteine proteases: facts and opportunities. EMBO j., 2001, vol. 20, str. 4629-4633.
5. BEVEC, T., STOKA, V., PUNGERČIČ, G., DOLENC, I., TURK, V. Major histocompatibility complex class II-associated p41 invariant chain fragment is a strong inhibitor of lysosomal cathepsin L. J. exp. med., 1996, vol. 183, str. 1331-1338.
6. TURK, V, KOS, J., TURK, B. Cysteine cathepsins (proteases) - on the main stage of cancer?. Cancer cell, 2004, vol. 5, str. 409-410
7. TURK, V, STOKA, V., TURK, D. Cystatins: biochemical and structural properties, and medical relevance. Front. biosci., 2008, vol. 13, str. 5406-5420.
8. KORDIŠ, D., TURK, V. Phylogenomic analysis of the cystatin superfamily in eukaryotes and prokaryotes. BMC Evol Biol, 2009, vol. 9:266.

(marec 2011)

Bibliografija raziskovalca