Globokar, Vinko

Slovenski in francoski skladatelj, pozavnist in dirigent je bil rojen 7. julija 1934 v Andernyju v Franciji.

V začetku je deloval kot jazz pozavnist v Jugoslaviji, kjer je živel od 1947 do 1955, po vrnitvi v Francijo pa je študiral na Nacionalnem visokem konservatoriju v Parizu, ki ga je zaključil s prvo nagrado za pozavno in komorno glasbo. Študij kompozicije in dirigiranja je nato nadaljeval pri Renéju Leibowitzu, kontrapunkt in fugo pri Andréju Hoderju, izpopolnjeval pa se pri Lucianu Beriu. Krstne izvedbe skladb za pozavno so mu zaupali svetovno znani skladatelji 20. stoletja, kot so Karlheinz Stockhausen, Luciano Berio, Maurizio Kagel, René Leibowitz, Heinz Holliger idr. Kot dirigent je sodeloval z uglednimi radijskimi orkestri iz Pariza, Baden-Badna, Berlina, Ljubljane ali s filharmoniki iz Varšave, Zagreba, Jeruzalema ali Tokia. V obdobju med 1967 in 1976 je poučeval na Visoki šoli za glasbo v Kölnu in je bil sočasno soustanovitelj zloglasne skupine New Phonic Art, ki se je ukvarjala s svobodno improvizacijo. Med 1973 in 1979 je bil direktor oddelka za instrumentalne in vokalne raziskave na inštitutu IRCAM v Parizu, med 1983 in 1999 pa je v Firencah vodil tečaje in se posvečal repertoarju 20. stoletja na koncertih, ki jih je dirigiral orkestru Orchestra Giovanile Italiana.

V tem času je več kot dve leti poučeval na ameriških univerzah, kot na primer na Yale University, Californian Institute of Arts, Illinois University at Urbana-Champaign ali na univerzi La Jolla-San Diego. Medtem je po svetu izvajal različne solo-programe za pozavno.

Nagrade ali odlikovanja: Velika Prešernova za življenjsko delo leta 2002.
Francosko odlikovanje Chevalier des Arts et des Lettres.
Častni član ISCM (International Society of New Music).
Častni član Slovenskih glasbenih interpretov.
Član nemške Akademije za Umetnost v Berlinu.

Skupščina SAZU je Vinka Globokarja 1. junija 2007 izvolila za dopisnega člana.

Je avtor mnogih publikacij med njimi knjige Vdih-Izdih, Laboratorum, Individuum-Collectivum. Vinko Globokar je kot skladatelj težko opredeljiv, saj je njegovo skladanje zelo raznovrstno:
Teatralna dela: Multimedialna trilogija (Miserere,Réalitées/Augenblicke, Sternbild der Grenze,
Un jour comme un autre …
Orkestrska dela: Hallo, do you hear me?, Labour, Masse Macht und Individuum, Der Engel der Geschichte ...
Komorna glasba: Eisenberg, Elegie Balkanique, Terres brulées ensuite, La prison, Damdaj,
ciklus 55 skladb Laboratorium,ciklus 8 skladb Discours II – IX ...
Zborovska glasba: Voie za 3 zbore, orkester in recitator, Traumdeutung za 4 zbore,Kolo“za
pozavno in zbor, Radiographie d'un roman za zbor, 7 vokalnih solistov, orkester elektronika.
Solistična glasba: Monolith za flavto, Atemstudie za oboo, Vie instrumentalisée za bas klarinet, Prestop za pozavno, Juriritubajoka za tubo, Pendulum za violoncelo ...

Vinko Globokar je prepričan, da mora imeti glasba kritično vlogo in se v nekaterih delih spopada s socialnimi ali političnimi problemi (Elegie Balkanique, L'armonia Drammatica). Pri komponiranju se pogosto inspirira ob vprašanjih, ki se zastavljajo zunaj glasbe (družba, humanizem, etika). Ta ga usmerjajo k uporabi novih tehnik; novih glasbenih materialov in novih oblik. Meni, da vsak organizacijski model v naravi ali kulturi lahko postane glasbeno uporaben.

Partiture so tiskane pri založbah Peters v Frankfurtu in Ricordi v Münchnu; rokopisi in kompozicijski material pa so shranjeni v arhivu Paul Sacher Stiftung v Baslu.

(september 2010)