Grimič, Vill

Vill Grimič (Vil Hrymyč) je znan ukrajinski pisatelj, esejist, prevajalec, književni raziskovalec. Rodil se je 7. junija 1925 v Moskvi. Prvih osem let je živel v starodavnem ukrajinskem mestecu Vorožba, od leta 1933 se je do 1943 šolal v Taškentu, glavnem mestu Uzbekistana, kjer se je naučil azijskih jezikov. Od svoje polnoletnosti leta 1943 pa do konca vojne je preživel kot podporočnik in zatem poročnik protitankovskega topništva na frontah v Ukrajini, Belorusiji, Poljski in Nemčiji. Za zasluge je bil odlikovan z redom rdeče zastave pa redom domovinske vojne. Po demobilizaciji je na Kijevski univerzi Tarasa Ševčenka obiskoval pet letnikov slavistike (1948–1953), po diplomi pa bil na istem zavodu še štiri leta aspirant pri katedri za slovansko filologijo. 1957 se je zaposlil v uredništvu Literaturne gazete kot vodja oddelka za tujejezične književnosti (1957–1960). Naslednjih pet let je bil namestnik glavnega urednika časopisa Molod Ukrajine (1961–62), potem revije Dnipro. Od tam je 1965 prešel k založbi Molod, kjer je bil glavni urednik do 1969, ko je zaradi suma, da je ukrajinski nacionalist, padel v politično nemilost, odpuščen je bil iz službe in se je moral preživljati s priložnostnimi deli. Zadnje desetletje pred upokojitvijo 1986 je delal pri književni reviji Vsesvit kot vodja oddelka za prozo Azije, Afrike in Latinske Amerike. 1985 je postal član uprave Kijevske podružnice, od 1989 do 2011 pa član predsedstva Zveze pisateljev Ukrajine. Vill Grimič je prejel več državnih nagrad in odlikovanj. Med drugim naslov zaslužnega kulturnega delavca Ukrajine; najvišjo ukrajinsko prevajalsko nagrado Maksim Rilski.
Vill Grimič je po študiju filolog, vendar je znan tudi kot avtor literarnokritičnih člankov, raziskovanj, ocen in esejev ter kot nadvse ploden umetniški prevajalec poezije, proze in dramatike iz petnajstih jezikov (slovanskih, zahodnoevropskih, azijskih in ugrofinskih). V njegovih prevodih so bila v ukrajinskih gledališčih predvajana pomembna dela iz francoske, nemške, italijanske in španske dramatike. Vendar imata v njegovem bogatem prevajalskem opusu nedvomno najvidnejše mesto slovenščina in njena književnost. O slovenski književnosti je napisal več deset študij in esejev, preučeval je slovensko-ukrajinske kulturne stike in sestavil nekaj deset slovenskih literarnih gesel za pet ukrajinskih enciklopedij od 1976 do danes. V knjižni obliki so izšli Grimičevi prevodi Prešernove poezije in dela C. Kosmača, A. Ingoliča, T. Seliškarja, I. Potrča, L. Suhodolčana; folklorna dela: Slovenski pregovori in reki, beneško-slovenska pravljica Boter Petelin in njegova zgodba (zapis Ivana Trinka). Številni njegovi prevodi iz slovenskega pesništva so bili objavljeni v ukrajinskih književnih revijah in časopisih (Župančič, Glazer, Kosovel, Bor, Destovnik-Kajuh idr.); v njih je izšla prav tako dolga vrsta kritičnih poročil, izčrpnih uvodov in esejistično zasnovanih spremnih besed (tako na primer o Francetu Prešernu in o Antonu Ingoliču), prikazov o slovenskih leposlovnih in širših kulturnih dosežkih.
Skupščina SAZU ga je 30. maja 1991 izvolila za dopisnega člana.

(februar 2012)