Naročite se na zadnje novice in objave SAZU
Pavček, Tone
Pesnik, esejist in prevajalec Tone Pavček se je rodil 29. 9. 1928 v Šentjuriju pri Novem mestu. Diplomiral je leta 1954 na Pravni fakulteti v Ljubljani. V letih 1955–1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Ljubljana. Hkrati je bil v letih 1963–1967 ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od 1972 do upokojitve 1990 je bil glavni urednik Cankarjeve založbe.
Tone Pavček se je vidno uveljavil tudi kot družbeni in politični delavec, še posebej v času osamosvajanja Slovenije. V letih 1979–1983 je bil dva mandata predsednik Društva slovenskih pisateljev in je odločno nasprotoval jugoslovanskim unitarističnim prizadevanjem. V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral za osamosvojitveni proces pomembno Majniško deklaracijo. Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi trikrat Levstikovo (1958, 1962, 2005) za mladinsko poezijo in leta 1984 Prešernovo za pesniško zbirko Dediščina. Pavček je tudi po človeški plati izjemno zavezan mladim, zato ni naključje, da ga je Unicef leta 1996 imenoval za enega svojih ambasadorjev.
Tone Pavček se je v knjigi najprej predstavil v zbirki Pesmi štirih (1953) skupaj s Kajetanom Kovičem, Cirilom Zlobcem in Janezom Menartom. Kot je poudarila kritika in presodila literarna zgodovina, je bil svet Pavčkove lirike sprva vitalističen, v razmerju do narave včasih idiličen in harmoničen. Ta oznaka velja v pretežni meri za zbirke Sanje živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964) in Poganske hvalnice (1976). Njegov pesniški razvoj je dosegel vrh v intenzivno doživeti, a hkrati z refleksivnimi toni podloženi poeziji v zbirkah Dediščina (1983) in Goličava (1988). V obeh se je prizadeto in hkrati z veliko ustvarjalno močjo dotaknil vprašanj življenja in smrti, tako z vidika posameznika kot tudi širše narodne skupnosti (Slovenske pesmi v zbirki Dediščina). V novih zbirkah Upočasnitve (1998), Darovi (2005) in Ujedanke (2006) je zaživela poleg rodne Dolenjske tudi slovenska Istra, ob refleksivnih izpovednih tonih pa tudi fina jedkost in satirična ironija.
V obliki je Pavček zavezan zvočnosti, včasih že kar spevnosti verza. Njegova lirika je blizu prvinskemu izviru poezije, ki ga določa govor in ne pisava. Večina njegovih pesmi ima vezano obliko z rimo ali asonanco, hkrati pa je notranje ritmično razgibana, da tudi ob strogem redu zbuja vtis najžlahtnejše improvizacije.
Ta način izražanja je pripomogel tudi k visoki vrednosti in privlačnosti Pavčkove poezije za otroke in mladino, ki se lahko enakovredno kosa z najboljšimi iz naše literarne tradicije, z Levstikom in Župančičem. Za otroke je doslej napisal preko 20 knjig, med katerimi naj omenimo uspešnico Juri Muri v Afriki, fantazijsko bogato in jezikovno bravurozno Čenčarijo (1975) ter v sodobnem najstniškem duhu in govoru zasnovano zbirko Majnice (1996), za katero je prejel nagrado Večernica za najboljšo mladinsko knjigo leta.
Posebej je treba omeniti Pavčkovo esejistično pisanje, zlasti v treh delih objavljeno knjigo Čas duše, čas telesa (1994, 1997, 2004). V njej je občutljivo spregovoril o svojih dolenjskih rodovnih koreninah, o zorenju in odraščanju dečka in mladostnika, o šolanju v šoli in v življenju. Ta avtobiografska izhodišča je nadgradil s pogledi v širše dimenzije bivanja, kjer se izmenjavajo svetlobe in sence, ekstaze čutnosti in duhovnosti, hvala življenja in hlad minljivosti.
Obsežen je tudi Pavčkov prevajalski opus, vezan pretežno na rusko poezijo in njene vrhunske pesnike od Jesenina in Majakovskega, prek Ahmatove in Pasternaka do Cvetajeve in Zabolockega. Prevajal je tudi iz drugih slovanskih jezikov, poleg poezije za odrasle še pesmi za mladino. V številne tuje jezike so prevedene tudi njegove pesmi, v knjižni obliki med drugim v ruščino, srbščino, češčino, makedonščino, hrvaščino, gruzinščino in azerbajdžanščino.
Je častni meščan Novega mesta, Mirne Peči in od 2007 tudi mesta Ljubljane.
Od 7. junija 2001 je izredni član, od 1. junija 2007 pa redni član SAZU.
(september 2007)
« Nazaj na spisek članov