Kristl, Stanko

Arhitekt Stanko Kristl sodi v tisto znamenito jedro najplodnejše povojne generacije, ki je se je vidno uveljavila na prehodu petdesetih v šestdeseta leta, in je arhitekturni modernizem na Slovenskem skupaj s svojim učiteljem Edvardom Ravnikarjem znova usmerila k inovativno prepričljivim in avtorsko dorečenim rešitvam, ki so Evropo in svet zanimali vsaj toliko kot najprodornejša snovanja oziroma njeni akterji na drugih likovnih področjih. Glede na odmevnost bi celo lahko rekli, da so bili njihovi dosežki nekoliko v prednosti, kar potrjujejo zanimanje in objave v strokovnem tisku, a tudi neverjetna odmevnost v regiji in nekdanji skupni državi. Kristl se je vidno uveljavil kot graditelj, ki je svoje stavbe zavestno snoval na jasno opredeljeni arhitektoniki in arhitekturno sporočilo utelešal s tenkočutnim posluhom za življenje v prostoru, hkrati z uresničevanjem klenega značaja racionalno zasnovanih prostorskih sestavov. V njegovih stvaritvah se kaže smotrno udejanjenje arhitekturne forme iz aksiomatičnih struktur, zraslih iz osebne poetike in skupnih bivanjskih izkušenj, s polnim vključevanjem zavesti o bivajočem. Kristl je tkal svojo arhitekturo tudi kot erudit, stremeč k aksiomatičnemu obvladovanju načrtovalskega procesa v prepletu različnih tipologij (načrtoval je predvsem stanovanjske, šolske in bolniške stavbe). Večplastno je pustil polno govoriti gradivu, tako da je z njim ustvarjal arhitekturno drzne grafizme, s katerimi je pomensko artikuliral strukturlistično zaznamovano ekspresijo svojih stavb. Kristlov arhitekturni opus je verodostojna potrditev teh visokih ustvarjalnih dosežkov in vizualno izrazite dinamične zgovornosti, ki je arhitekturo uveljavljala vsakič kot času skladno in celostno razvito novodobno arhitekturno izpovednost. To pot oriše jedrnat izbor Kristlovih najzgovornejših in najodmevnejših uresničenih del, razstavljanih na najpomembnejših selektivnih razstavah in nagrajevanih z visokimi strokovnimi, umetniškimi priznanji vse do Prešernove nagrade (1970): univerzitetni stanovanjski bloki v Ljubljani (1957), atrijske hiše na Borsetovi v Ljubljani (1964), trgovsko­stanovanjski objekt v Velenju (1968), osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju (1968), Diagnostično-terapevtski oddelek UKC v Ljubljani (1975), Splošna bolnica v Izoli (1975), Medicinski in rehabilitacijski center v Kuwaitu (1985) itd. Poudarjeno vlogo, ki jo ima plodno ustvarjanje arhitekta Stanka Kristla, je zgovorno izpričala zgodovinska razstava Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja (avtor prof. dr. Stane Bernik; Ljubljana, 2001, Maribor in Sarajevo, 2002), na kateri je bilo več njegovih stvaritev predstavljenih v ožjem izboru ključnih del, ki so zaznamovala arhitekturni razvoj preteklega stoletja.

Stanko Kristl se je rodil I. 1922 v Ljutomeru, 1954 je diplomiral na oddelku za arhitekturo TF Univerze v Ljubljani, naslednje leto je bil na isti fakulteti asistent pri prof. Ravnikarju, deloval je kot načrtovalec (arhitektura, oblikovanje) v svobodnem statusu (od 1961 kot pooblaščeni projektant), bil je v delovnem razmerju kot načrtovalec bolnišnic, od 1982 do upokojitve I. 1992 je delal kot pedagog na oddelku za arhitekturo FAGG (1986 bil izvoljen za rednega profesorja), od 1996 predava na oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehnične fakultete. Uspešno in z nagradami se je udeleževal velikega števila arhitekturnih in oblikovalskih natečajev, razstavljal je na številnih selektivnih razstavah, njegovo delo je bilo objavljano in obravnavano v več knjigah in pogosto v strokovnih revijah doma in v svetu, objavljal je znanstvene razprave in strokovne besedila, prav tako je dobitnik številnih strokovnih, umetniških in družbenih nagrad in priznanj: Nagrada Prešernovega sklada (1964), Prešernova nagrada (1970), Borbina nagrada za Slovenijo (1970) in Župančičeva nagrada (1976) idr.
Izredni član SAZU od 5. maja 2005.

(januar 2006)

Bibliografija