Žižek, Slavoj

Univerzitetni profesor dr. Slavoj Žižek se je rodil leta 1949 v Ljubljani. Tu je opravil vse šole. Diplomiral (1971), magistriral (1971) in doktoriral (1981) je na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Doktorsko disertacijo iz psihoanalize pa je 1985 ubranil v Franciji, na univerzi Paris VII. Od 1979 do 1998 je bil raziskovalec na Inštitutu za sociologijo in filozofijo in na Fakulteti za družbene vede, od 1998 je raziskovalec na filozofskem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Akademsko stopnjo rednega profesorja za filozofijo in teoretsko psihoanalizo je dosegel leta 1985. Leta 1991 je dobil naziv ambasadorja znanosti Republike Slovenije. Od 5. maja 2005 je izredni član SAZU.

Doslej je prof. dr. Slavoj Žižek kot gostujoči profesor predaval na več kot petdesetih svetovno znanih univerzah: od univerz v Franciji in Nemčiji do univerz v ZDA in na Japonskem. Sodeloval je na več kot 400 mednarodnih simpozijih. COBISS beleži čez 900 bibliografskih enot, od tega več ko 100 knjig v dvajsetih jezikih sveta in okoli 450 samostojnih razprav. Samo v letu 2004 je izšlo 16 knjig: v Parizu, Madridu, Tel-Avivu, Seulu, Moskvi, Milanu, Buenos Airesu, Helsinkih, New Yorku, itn.

Dr. Slavoj Žižek je začel objavljati že v študentskih letih, konec šestdesetih let. Takoj je vzbudil pozornost, saj je slovensko strokovno javnost seznanjal z avtorji, kot so Derrida, Lacan in Foucault. Ti znameniti teoretiki so bili tedaj na Slovenskem še skoraj neznani, danes so priznani kot največji misleci 20. stoletja, svetovno priznan pa je tudi sam Slavoj Žižek. Nobenega dvoma ni, da je danes v svetu najpogosteje citirani slovenski avtor. Ne spada samo med svetovno znane gostujoče profesorje, ampak je bil tudi vodja pomembnih mednarodnih raziskovalnih projektov, v Nemčiji na primer velikega večletnega projekta Antinomije postmodernega uma.

Razpon filozofske oz. teoretske dejavnosti dr. Slavoja Žižka je zelo širok. Zajema analize in interpretacije klasične in množične kulture, od leposlovja do filma, nadalje presojo procesov globalizacije in dogajanj v svetovnih verstvih, glavno področje njegove dejavnosti pa je teorija v strogem pomenu besede. Tu dosega najvišje strokovne standarde, pa naj gre za nemško klasično filozofijo ali teoretsko psihoanalizo. Zaradi tega je tudi pričujoče Poročilo razdeljeno na tri tematske sklope. V 1. sklopu bodo prikazani glavni filozofski oz. teoretsko psihoanalitični spisi, v 2. sklopu spisi s področja filozofije kulture oz. kulturologije, v 3. sklopu pa spisi z območja filozofije politike oz. politologije.

1. Filozofski oz. teoretsko psihoanalitični spisi

Med filozofske spise spada že prva Žižkova knjiga Bolečina razlike (Obzorja, Maribor 1972). V tej knjigi je očiten vpliv tedaj prevladujoče filozofske smeri na Slovenskem, tj. fenomenologije. Temeljni mislec, iz katerega tu izhaja avtor, je Heidegger s svojim mišljenjem biti. V presojo pa pritegne tudi tedaj šele uveljavljajoča se francoska teoretika, psihoanalitika Jacques Lacana in Jacques Derridaja. Pritegne tako rekoč vse do takrat objavljena dela teh mislecev pa tudi spise slovenskih filozofov. Njegova interpretacija je kritična, predvsem ko gre za Heideggra, to pa pomeni, da je Žižek že tedaj razmišljal samostojno.

Druga filozofska knjiga ima naslov Hegel in označevalec (DD Univerzum, Ljubljana 1980) in sega v filozofsko tradicijo, v nemško klasično filozofijo, katere vrh predstavlja prav Hegel. Že iz naslova je razvidno, kajti označevalec je Lacanov termin, da gre tokrat za soočenje filozofije in teoretske psihoanalize. Avtor izhaja iz tega, da je »temeljna filozofska gesta, da premagamo skepticizem ontične vednosti (o nečem objektivnem, do česar smo v varni distanci) z absolutizmom ontološke resnice (kot transcendentalnega mesta, od koder govorimo)«. Filozofski diskurz aporijo skepticizma ob nedostopni transcendenci premaga torej s transcendentalnim obratom k mestu, do katerega ni mogoča pozicija zunanjosti. Teoretska psihoanaliza pa po avtorju na podlagi izkustva »arbitrarnosti« označevalca (kot resničnega mesta od koder govorimo) »subvertira ta korak k ontološki resnici z njegovo lastno logiko« (str. 162); ker je označevalec »arbitraren«, brez opore, se gibljemo »v krogu«, saj se do njega ne moremo postaviti v pozicijo zunajnosti, tj. metagovorice, ki bi rekla le vrai sur le vrai, izrekla resnico o resnici.

Žižek ne zanika filozofije, še najmanj nemške kalsične s Heglom na čelu, jo pa skuša nadgraditi, lahko bi rekli tudi podgraditi s teorijo, izvirajočo iz psihoanalitičnega izkustva. Pri tem Žižek ne citira le Lacana, marveč precej pozornosti posveti tudi drugim pomembnim sodobnim teoretikom in teoretičarkam, kot so Júrgen Habermas, Julia Kristeva, Claude Lévi­

Strauss, Louis Althusser, Theodor W. Adorno in drugi.

V Zgodovini in nezavednem (Cankarjeva založba, Ljubljana 1980) Žižek nadaljuje svoj dialog s Heglom in poglobi soočenje z njim. Ugotovi, da se heglovski subjekt radikalno razlikuje od kartezinasko-fichtejevskega subjekta. Ni »na začetku«, ni izhodiščno načelo, kajti na začetku je abstraktna in substancialna občost, subjekt pa nastopi »vmes«, konstituira se v neskladju med Občim in Partikularnim, namreč prek razcepa, procesa »partikularizacije«. S takšnim definiranjem subjekta je Hegel Lacanov predhodnik. Tudi po Lacanu imamo na začetku vpis unarnega znamenja; zunaj njega (še) ni »nič«, je zgolj kraj vpisa. Unarno znamenje ni preprosto »eno«, marveč je prav unarno, zato njegov »nasprotni pol« ni neki drugi označevalec, ki bi bil prav tako v sebi »en«, marveč neki označevalec, ki prav ni en: čista razlika, drugo od samega sebe. To pomeni, da je, heglovsko rečeno, že sam izhodiščni vpis unarnega označevalca v sebi posredovan. »Izhodiščni vpis vsebuje potemtakem sam v sebi tako rekoč 'absolutno' neskladje med istovetnostjo unarnega znamenja in čisto razliko, med unarnim označevalcem in subjektom, in prav to 'absolutno' neskladje je tisto, ki požene proces k naslednjim vpisom.« (Str. 306) To pomeni, da partikularno reprezentira subjekt za Obče, opredeljeno ga reprezentira za neopredeljeno, do te reprezentacije pa ne pride nekje od zunaj, marveč zaradi tega, ker je Obče že samo v sebi »posredovano« z »ničem« čiste razlike. Torej manko subjekta, pomanjkljivosti človeka niso nekaj, kar bi človeka razčlovečevalo, narobe, brez manka biti ni človeka kot človeka. Ta ugotovitev ni pomembna le s teorestko psihoanalitičnega vidika, ampak tudi z vidika pristopa prakticirajočega analitika. Dognanja o odnosu med filozofijo in teoretsko psihoanalizo Žižek temeljiteje predstavi v knjigi Filozofija skozi psihoanalizo (Analecta, Ljubljana 1984) in sicer skozi poglavja, kot sta Hegel z Lacanom ali Schelling: brezdanjost zla in realno v Bogu. Temeljna misel je misel o manku, ki se glasi: »manko označevalca se refleksivno sprevrne v označevalec manka, nemožnost označevalne reprezentacije subjekta se sprevrne v nov označevalec, ki 'pozitivira', utelesi samo to nemožnost: ta označevalec je tisti, ki zastopa subjekt (za vse ostale) s tem, ko zastopa samo nemožnost njegove označevalne reprezentacije, ker subjekt ni neka pozitivna binost, marveč'je' sama ta nemožnost, praznina, je na mestu, kjer'pravi' označevalec zmerom manjka, 'je' samo to mesto manka, mesto kot manko« (str. 27). V tem, skozi heglovsko negacijo negacije, pa je tudi povezava Lacana s Heglom , s tem pa tudi psihoanalize s filozofijo.

Sredi sedemdesetih let izide tudi prva Žižkova prevedena knjiga: Znak,/ Označite j / Pismo (NIP »Mladost«, Beograd 1976). Prva knjiga v francoščini, Le plus sublime des hystériques (Point Hors Ligne, Paris), leta 1988; v angleščini, The sublime object of ideology (Verso, London), leta 1989; v nemščini, Der erhabenste aller Hysteriker (Turia & Kant, WienBerlin) leta 1991; itn. Do prave eksplozije prevodov pride v devetdesetih letih, vsako leto izide čedalje več knjig hkrati, v čedalje več jezikih. Vrh vzpenjajoče se krivulje nahajamo prav v letu 2004, ko je ob knjigi Paralaksa (Analecta, Ljubljana) doma objavljenih še 15 knjig na tujem.

Nemogoče je prikazati vse knjige, zato naj se zaustavimo le pri Paralaksi, zadnji doma in zadnji na tujem objavljeni knjigi Körperlose Organe (Suhrkamp, Frankfurt am Main 2005), seveda pri zadnji, ki nam je na voljo, saj je medtem zagotovo izšla že kaka nova.

V knjigi Paralaksa nadaljuje Žižek z usmeritvijo, s katero je začel s knjigo Krhki absolut –Enajst tez o krščanstvu in marksizmu danes (Analecta, Ljubljana 2000). Gre za premik iz območja izrazito sekularne tematike v območje filozofije religije, ki ga spremlja tudi premik iz estetike v etiko oz. filozofijo morale in politike. Knjigo sestavlja pet poglavij: Na poti k novemu branju Kanta, Deleuze na Kolonu, Zagovor etičnega nasilja, Dominacija danes: od gospodarja do univerze ter Demokracija in njen onstran. Čeprav ima knjiga podnaslov Za politični suspenz etičnega, tako da gre v njej tudi za določeno kritiko etike, natančneje, za kritiko določene, tj. Levinasove etike, je poudarek vendarle na zagovoru etike, konkretno, na ápologiji etičnega nasilja. Namreč v imenu koncepta »antagonistične univerzalnosti, univerzalnosti kot boja, ki zareže skozi celotno družbeno telo, univerzalnosti kot parcialne angažirane pozicije« (str. 85). Kaj to pomeni, nam postane jasneje, če si ogledamo Žižkovo eksplikacijo Antigone, te za Slovence še posebej pomembne Sofoklejeve tragedije.

K tej temi se Žižek pogosto vrača, v svojih spisih se je loti več ko desetkrat, a šele zdaj je prišel, namreč v konfrontaciji z nasprotnimi stališči ameriških kolegov, do ključnega uvida, ki ga terja ta tragedija: »Kako pa je z očitkom, da Antigona ne le tvega smrt ali suspendira simbolni red - moja določitev političnega dejanja -, ampak si dejavno prizadeva za smrt, za simbolno in realno smrt, s čimer razkriva čistost želje onstran vsakega družbenega­političnega transformativnega delovanja? Prvič, je Antigonino dejanje zares zunaj politike, 'apolitično'? Ali ni njeno kljubovanje redu vrhovne oblasti (Kreon, ki deluje v imenu splošnega dobrega) politično, četudi na negativen način? Ali ni takšno 'apolitično' kljubovanje v imenu 'spodobnosti' ali 'starih običajev' v določenih ekstremnih razmerah celo model herojskega političnega odpora? Drugič, njena gesta ni preprosto čista želja po smrti - če bi hotela to, bi se lahko takoj ubila in vsem ljudem okoli sebe prihranila ves ta hrup...Njena gesta ni bila čisto simbolno prizadevanje za smrt, pač pa brezpogojno vztrajanje na partikularnem simbolnem ritualu.« (Str. 156) S takšno izpovedno izjavo, ki očitno izhaja iz dosežkov slovenskih razprav o Antigoni, glavni osebi istoimenske tragedije, se Žižek nedvoumno postavi na Antigonino stran, zoper Kreonta. Antigono obravnava kot paradigmo herojskega političnega odpora totalitarnim kršitvam temeljnih človeških vrednot, med katerimi je prva prav tista, za katero umre Antigona, se pravi, posvečenost mrtvih kot pravrednota človeka v njegovi človeškosti. Ko se Žižek sklicuje na »spodobnosti« in »stare običaje«, se povsem približa Sovretovemu sklicevanju na »sveta izročila religije in pietete«. In se obenem implicitno odreče, ko poudarja njeno vztrajanje na simbolnem ritualu (prav to njeno vztrajanje je njeno izvorno vztrajanje, ne pa njeno domnevno vztrajanje v gonu smrti), svoji nekdanji trditvi o njeni samoizključitvi iz simbolnega reda. Antigona in Kreon nista enakovredna krivca, glavni, če že ne izključni krivec je Kreon.

V knjigi Körperlose Organe, Breztelesni organi avtor izhaja iz komparativne analize Deleuzevih in Lacanovih del, poišče njuna skupna izhodišča pri Spinozi, Kantu in Heglu, nato pa se naveže na Badiouja, še zmerom živečega francoskega filozofa. Neposredna navezava poteka prek Lacanove oz. Badioujeve koncepcije realnega, katerega definicija se glasi: »realno kot čisti videz minimalne diference, kot določena druga dimenzija, ki zasije med luknjami inkonsistentne realnosti« (str. 145). Po Žižku je treba ob samo-razkrojevalni logiki purificiranja, ki ga zagovarja Badiou, pasijon realnega postaviti na novo, kot pasijon subtrakcije. Če tega ne napravimo, ostanemo ujeti v destruktivni etiki purificiranja, ki nas lahko potisne v totalitarizem. »Etika resnice je zato etika spoštovanja nepoimenljivega realnega, ki ga ne moremo k ničemur prisiliti.« (Str. 145) Čeprav se ima Badiou za Anti­Levinasa, Žižek njuno skupno potezo, ki jo nato podvrže kritiki, saj po njem pravi etični korak vodi onstran obličja drugega, pomeni korak suspenzije opore v obličju drugega in izbiro tretjega. Na tem temelji pravica v svoji elementarni obliki, kajti vsako priviligiranje Drugega, četudi v preobleki njegovega obličja, Tretjega že odrine v brezoblično ozadje.

Ta struktura mora ostati ireduktibilna, sicer ostanemo ujeti v »razumevanje«, v naravnanosti, ko »razumemo« lahko vse, saj celo najostudnejši zločin premore neko »notranjo resnico in lepoto«, če si ga ogledamo od znotraj. Ko Žižek zagovarja politični suspenz etičnega, seveda v povsem določenem pomenu, torej ne odpravlja etičnega kot takega, narobe, radikalizira ga, vse do apologije etičnega nasilja, nasilja v imenu najvišjih etičnih predpostavk.

Kot rečeno, Žižek na filozofski ravni obravnava še veliko drugih tem, tako da ni moč vseh predstaviti. Gre za čisto filozofska vprašanja, kot je vprašanje subjekta, nezavednega in želja, vprašanje dobrega in zla, vprašanje judovstva in krščanstva, vprašanje dialektike in analitike, nato vprašanje marksizma in parlamentarne demokracije, svobode v njej, vprašanje temeljnih človekovih pravic in državljanskih svoboščin pa do vprašanja pomena Wagnerjevih oper danes, Hitchcockovih filmov, Claudelovih tragedij in Jamesovih romanov. Vseh tem se loteva inovativno, odkriva zastrte povezave med filozofijo in psihoanalizo, estetiko in politiko, umetnostjo in etiko, itn. S tem pa že segamo na drugo pomembno območje Žižkovih analiz in interpretacij, na področje filozofije kulture.

2. Spisi s področja filozofije kulture oz. kulturologije

Kot filozofija, skupaj s teoretsko psihoanalizo, pri Žižku pokriva zelo velik prostor, od ontologije in epistemologije prek estetike in etike do filozofije religije in politike, tako je tudi diapazon kulturologije širši od običajnega pomena te oznake. Razteza se ne samo na elitno in množično kulturo, ne obsega le, če se zadeve lotimo sektorsko, filma in opere, tragedij in kriminalk, literature (Cankar) in arhitekture (Plečnik), ampak se širi tudi na področja ideologije in etnologije.

O tem priča že prva Žižkova knjiga s tega območja, knjiga Jezik, ideologija, Slovenci (Delavska enotnost, Ljubljana 1987). V njej avtor obravnava med drugim krekovstvo, a tudi tako vsakdanje zadeve, kot je spomeniško varstvo. Žižek ugotavlja, da je krekovstvu uspelo, da je »s svojo organizacijsko dejavnostjo preprečilo radikalno proletarizacijo slovenskega kmeta, ki bi imela globoke posledice za slovensko nacionalno identiteto« (str. 59) Poudari, še naprej, da je krekovstvu uspelo, da je »na ravni slovenske nacionalne ekonomije prišlo do 'artikulacije' tradicionalnega kmetstva in elementov kapitalizma v strogo strukturalnem smislu«, se pravi tako, da so tradicionalno kmetstvo in elementi kapitalizma sestavljali strukturalno celoto, znotraj katere je vsak moment predpostavljal in pogojeval drugega. Vprašuje pa se, s kakšno ideološko ceno je bilo plačano preživetje kmetstva. Žižkov odgovor je, da je bila cena ta, da je ideološko polje, ki ga personificira Krek, »začelo delovati kot moment same slovenske nacionalne interpelacije«. Ne glede na to, da je Žižek tedaj še zavračal procese, kakršen je proces »nacionalne interpelacije«, je njegova ocena točna.

Če se zaobrnemo k Aktualnim vprašanjem spomeniškega varstva, se ta Žižkov zapis začenja takole: »Na tej podlagi - se pravi, na podlagi pravkar razdelanega pojma fantazme – bi lahko obravnavali vprašanje, ki je pred nedavnim tako razburilo slovensko javnost, vprašanje t. i. 'narodne sprave' oziroma spomenika vsem žrtvam druge svetovne vojne.« (Str. 211) Žižek najprej zavrne dva že znana argumenta v podporo skupnemu spomeniku. Najprej tako imenovani abstraktno-humanistični razlog, po katerem so »tudi oni (bili) ljudje«, Slovenci in tako naprej ter konkretno-zgodovinski argument, po katerem so tudi OF oziroma komunisti s svojim sektašenjem nosili delež krivde za bratomorni spopad. Prva utemeljitev, ki izhaja iz tega, da so s smrtjo izničene vse tostranske ideološko-politične razlike, da je v smrti vsakdo od nas reduciran na Človeka kot takega, je za Žižka zgrešena zaradi tega, ker tisto, kar je bilo v predlogu za spomenik občuteno kot neznosno, nikakor ni bilo to, da smo vsi konec koncev pripadniki iste univerzalne skupnosti. Nič manj pa ni zgrešena druga utemeljitev, saj zahteva po skupnem spomeniku nikakor ne pomeni ideološko-politične rehabilitacije žrtev. Zdaj Žižek postavi svoj argument za postavitev spomenika. Izhaja, tako kot zagovorniki po njem zavrnjenega prvega argumenta, iz človekovega dostojanstva. Vendar tega ne utemeljuje z »abstraktno-občim dejstvom«, da so »bili tudi oni ljudje«, s to univerzalijo, marveč, nasprotno, s tem kar je bilo na njih najbolj partikularnega, »osebnega«, to pa je bila njihova fantazma. Tega, kar so počenjali, pa naj je šlo za še tako grozovite zločine, niso počenjali kot »čisti«, »prazni« subjekti, iz čistega računa, marveč so tudi oni, kot je zapisano, »sanjali svojo domovino«; ravnali so tako, kot so ravnali, na podlagi nekega fantazmatskega konstrukta, »eksistencialnega projekta«, ki je podeljeval konsistenco (»absolutni pomen«, kot pravi temu Lacan, tj. nezaobidljivi okvir) vsemu delovanju.

Z Žižkovo utemeljitvijo se lahko strinjamo ali ne, kot taka slej ko prej ostaja zadeva temeljite in zato tudi dolgotrajne teoretske razprave, ključno je to, da je s svojim zapisom javno podprl ne samo predlog za postavitev skupnega spomenika, ampak tudi avtorico tega predloga; to pa je bilo tedaj ne samo izjemno, ampak še zmerom tudi nevarno početje. Iz zapisa Aktualna vprašanja spomeniškega varstva obenem lahko razberemo tudi vse ključne značilnosti Žižkovih nastopov. Naslov napoveduje nekaj dolgočasnega, navidezno naj bi šlo za bolj ali manj minorno občinsko zadevo, potem pa presenečenje, paradoksni obrat k osrednji temi slovenstva sredi osemdesetih let, nerazrešeni pa še vse do danes. Navidezni majhni komunalni problem se v hipu izkaže kot komunitarna zadeva krucialnega pomena, ki se je lahko lotimo in jo razpremo samo z radikalno filozofskim pristopom. In to je tudi temelja značilnost vseh Žižkovih, navidezno še tako mimobežnih zapisov: vsi se osredotočijo in zgostijo okoli nekega temeljnega filozofskega, najpogosteje etičnega problema.

Tako je tudi z »literarno-teoretsko razpravo« Krila golobice: materializem Henryja Jamesa (Problemi 43 /2005/ 1-2, str. 1- 32), ki jo - več deset razprav smo morali zaradi ohranitve razumnega obsega Poročila seveda preskočiti – v tem sklopu še lahko predstavimo, namreč kot zadnjo od objavljenih. Analizo Jamesovega romana Krila golobice začne Žižek z izpostavitvijo njegovih estetskih značilnosti oz. posebnosti, kakršna je z vidika stila »psihološka nominalizacija«, v kateri je običajna zveza med pridevnikom in samostalnikom zamenjana s posamostaljenim pridevnikom, itn. Nato pa preide na etično dimenzijo romana in skuša skozi usodo romaneskih junakov osvetliti problematiko morale ob prelomu moderne in sočasni izgubi etične opore v starih običajih oz. vrednotah. Gre mu za vprašanje, kako se izogniti »etičnemu relativizmu in historicizmu, tj. relativizaciji norm in etičnih vrednot ter njihovi redukciji na izraz nekega bolj fundamentalnega (ekonomskega, psihološkega, političnega) zgodovinskega procesa«. Dokazati skuša, da je negotovost, odsotnost fiksnega družbeno-etičnega referenčnega okvira daleč od tega, da bi nas preprosto obsojala na moralni relativizem, saj odpira neko »višje« polje etičnega izkustva, polje intersubjektivnosti, vzajemne odvisnosti subjektov. Daleč od tega, da bi nas napotila nazaj na nas same, na naše individualistično izkustvo, odpoved stabilnega družbeno-normativnega okvira še očitneje kaže na našo radikalno odvisnost od drugih, to pa vodi do pripoznanja legitimnosti zahtev drugega do mene. Etična dimenzija je vseskozi navzoča tudi v tretjem sklopu Žižkovih spisov, spisov, ki se nanašajo na vsakokratno aktualno politično situacijo na Slovenskem.

3. Spisi iz območja filozofije politike in politologije

V tem sklopu gre za Žižkove prispevke (kolumne, itn.) v Mladini, Teleksu, Dnevniku, Delu in drugod, s katerimi je odločilno vplival na oblikovanje »slovenske pomladi«, torej na vzpostavitev parlamentarne demokracije in slovenske samostojnosti. Ti eseji so objavljeni v knjigah Pogled s strani (Ekran, Ljubljana 1988) in Druga smrt J. B. Tita (DZS, Ljubljana 1989). Tudi tu smo seveda prisiljeni izbrati le tri, štiri najbolj karakteristične sestavke.

V sestavku Aretacije kot dejanje obupa, gre kajpada za aretacije četverice z Janezom Janšo na čelu, Žižek ugotavlja, da je prevladujoči ideološko-institucionalni okvir še zmeraj določen z mitičnim prostorom, zato ne obstajajo institucionalni mehanizmi, ki bi ekonomski in predvsem politični pluralizem legitimirali in ga regulirali kot normalen družbeni proces. Ob tem se je v realno socialistični frazeologiji udomačila fraza o intelektualcih, ki se hočejo izvzeti iz družbenih tokov, v resnici pa je Jugoslovanska ljudska armada tista, ki se hoče distancirati od družbene krize, tako da sebe ne bi videla kot prav tako enega od dejavnikov te krize, marveč bi to krizo obsojala s svoje izvzete pozicije. »S tega vidika smer udarca ni bila naključna: če kaj, potem je Janša s svojim pojmovanjem vloge oboroženih sil utelešal zahtevo po sekularizaciji armade, po njeni zvedbi na normalno državno službo, osvobojeno posvečene avre.« (Str. 63) Tudi trenutek udara po Žižku ni bil naključen. Gre za trenutek, ko so razvodeneli poskusi, da bi Mladino kot center »specialne vojne« obvladali po »normalni« civilni sodni poti, z obtožbami za mišljenjsko-ideološke delikte, Janša pa je že preskočil pregrajo na poti k dovolj pomembni družbeno politični funkciji: do predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije. Zato je treba tvegati in javno izreči politično ozadje aretacij, ne pa pristajati na to, da gre za nevtralni sodni primer, ki ga nekdo zlonamerno politizira. Slovensko politično vodstvo pa mora takoj pristati na uveljavitev dejanskega političnega pluraliza. Saj je »sedanji trenutek nemara ena zadnjih priložnosti, da odkrito prizna, kako je pri nas večpartijski sistem v pervertirani obliki že na delu, in da iz tega potegne sklep: edino, kar ga lahko dolgoročno reši, je, da zakulisne frakcijske spopade spremeni v dejanski politični pluralizem«, kar pa lahko stori le tako, da se brez zadržkov opre na civilno-družbeno javnost.

Ker ni bilo pravega odziva s strani politike, Žižek s sestavkom Beda slovenskega trenutka obotavljivost političnega vodstva še ostreje obsodi in zahteva neposredno, čeprav strpno reagiranje civilne družbe na nevzdržno stanje. »Končno se zavejmo, da nam demokracije ne bo podaril nihče, tudi 'liberalno vodstvo' ne, brez našega strpnega, dostojanstvenega, mirnega itd., a vseeno organiziranega in vztrajnega pritiska. Drugače povedano: 'liberalne' politične sile Slovenije je treba s pritiskom demokratične javnosti prisiliti, da se bodo javno oprle na to javnost in jo priznale kot edino osnovo svoje legitimnosti.« (Str. 100) V zadnjem sestavku iz tega obdobja, v sestavku La commedia e finita Žižek utemelji svoj izstop iz Zveze komunistov Slovenije ob vročitvi poziva za prestajanje kazni skupini J-B-T-Z. Žalostni položaj ZK, njena zagata je v tem, oceni Žižek, da hoče nekak pluralizem, ki bi ji kljub vsemu zagotovil izjemno mesto, ki je torej ne bi preprosto zvedel na enega izmed enakopravnih partnerjev v igri, skratka, hoče pluralizem partikularnih interesov, ki bi mu ZK še naprej določala splošne pogoje: »hoče torej nemogoče, njena želja je želja nemogočega« (str. 147). Namesto da pričakuje od (svojih) intelektualcev čarobnega obrazca, ki ji bo omogočil sestop z oblasti, naj ZK zato najprej naredi nekaj preprostih korakov v smeri tega sestopa, se zavzame za neposredne volitve itn.

Vse to je Žižek pisal kot član vodstva (Bavčarjevega) Odbora za varstvo človekovih pravic, odbora, ki je imel nazadnje čez sto tisoč članov. Z neposrednim delovanjem v Odboru, s prikazanim pisanjem, s močnim vplivom na to, da je ZSMS vstopila v Zbor za ustavo, začela sodelovati z Demosom in se nato preoblikovala v stranko z liberalnimi intencami, je odločilno prispeval k zmagi parlamentarne demokracije na Slovenskem, obenem pa tudi k osamosvojitvi Slovenije in oblikovanju demokratične slovenske države: Republike Slovenije.

Žižek je s svojimi »politološkimi« zapisi nadaljeval seveda tudi v devetdesetih letih. Le da jih je začel objavljati tudi zunaj, npr. v nemškem časopisu Die Zeit. V zadnjem času, zlasti od napada na stolpnici Svetovnega trgovinskega centra in ameriškega napada na Irak je svoje tovrstno pisanje še dodatno intenziviral. V tem kontekstu se v tekstu Premakniti podzemlje! (Problemi 42 /2004/ S-6, str. 169-186) zavzema za ponovni premislek oz. novo tematizacijo človekovih pravic: »Čista človekoljubna antipolitična politika golega preprečevanja trpljenja dejansko vodi v implicitno prepoved tega, da bi se izdelal nek pozitiven skupni projekt družbeno-političnega preoblikovanja. Na še bolj splošni ravni pa bi morali problematizirati sámo nasprotje med univerzalnimi (pred-političnimi) človekovimi pravicami, ki pripadajo vsakemu človeku 'kot takemu' , ter specifičnimi političnimi pravicami državljana posebne politične skupnosti.» (Str. 171) Namreč v smislu vprašanj, ki jih je odprla Hannah Arendt.

Nekatere Žižkove ocene, kakršne so ocene Manca, Lenina in Stalina vzbujajo pomisleke, toda bistveno je, da Žižek razprave nikoli ne zapira. Da reči pušča odprte, še več, jih dopušča prav v njihovi odprtosti. Sicer pa doslej ni bilo nobenega pomembnejšega filozofa oz. teoretika svetovnega formata, kakršen je Žižek, ki ne bi sprožal silovitih ugovorov. To spada k intelektualnemu življenju kot takemu, k duhovni prostosti, v kateri edino lahko preživi.

(januar 2006)

Bibliografija COBISS/OPAC

Bibliografija raziskovalca