Naročite se na zadnje novice in objave SAZU
Splichal, Slavko
Slavko Splichal, rojen 14. junija 1947 v Novem mestu, doktor komunikologije, redni profesor komunikologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Do končane gimnazije je živel v Novem mestu. V Ljubljani je študiral na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (sedanji Fakulteti za družbene vede), kjer je po diplomi 1971 postal asistent. Na Univerzi v Ljubljani je 1975 magistriral, 1979 pa doktoriral. 1989 je bil izvoljen za rednega profesorja. Od 1980 do 1982 je bil direktor Centra za raziskovanje samoupravljanja pri Zvezi sindikatov Slovenije, od 1991 do 1993 dekan Fakultete za družbene vede. Je eden izmed ustanoviteljev in direktor (1993–) Evropskega inštituta za komuniciranje in kulturo.
Prof. Splichal aktivno deluje v strokovnih društvih v Sloveniji in mednarodnem okolju. Bil je predsednik sekcije za množično komuniciranje in javno mnenje Jugoslovanskega sociološkega združenja (1981–1988), član izvršnega odbora Mednarodnega združenja za raziskovanje množičnega komuniciranja (1984–1992), predsednik Jezikovnega razsodišča pri SZDL (1985–1988), namestnik predsednika Sveta RTV Slovenija (1990–1994), namestnik generalnega sekretarja Mednarodnega združenja za raziskovanje medijev in komuniciranja (1992–1996), član Sveta za znanost in tehnologijo pri vladi Republike Slovenije (1995–1999), namestnik predsednika Področnega sveta za družbene vede pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo (1995–2001), od 2001 do 2005 pa je bil predsednik tega sveta in član NZRS; med 2005 in 2010 je bil slovenski predstavnik v stalnem komiteju za družbene vede Evropske znanstvene fundacije (ESF), je član sveta Evropskega združenja za komunikološko raziskovanje in izobraževanje ECREA (2005–) in od leta 2011 tudi njegov predsednik.
Je ustanovitelj (1987) mednarodnih kolokvijev o komuniciranju in kulturi, ki so bili organizirani v Sloveniji, na Finskem, v Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Italiji ter ZDA. Iz kolokvijev sta se razvila Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo, katerega soustanovitelj in direktor je, in revija Javnost – The Public, katere urednik je; to je prva družboslovna revija iz Slovenije, vključena v bazo Social Sciences Citation Index. Bil je oz. je član uredniških odborov in svetov številnih revij v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, na Poljskem, Portugalskem, Hrvaškem, Madžarskem, v Romuniji, Sloveniji in Španiji: Critical Media and Communication Studies, Journal of Communication, International Journal of Public Opinion Research, Journalism Studies, Electronic Journal of Communication, Gazette, Global Network, Medijska istraživanja, Médiakutató, New Media & Society, Reseaux, Reseaux–The French Journal of Communication, Revista de Comunicação e Cultura, Teorija in praksa, Zer in Zeszyty Prasoznawcze.
Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 12. junija 2003, za rednega 21. maja 2009.
Pomembno je prispeval k razvoju znanstvenoraziskovalnega dela in izobraževanja na v Sloveniji novem področju medijskih in komunikacijskih študij. Na FDV je razvijal proučevanje družbenih informacijskih procesov, metod družboslovnega raziskovanja (predvsem metode analize besedil in mnenjskih poizvedb) ter teorij komuniciranja, množičnih medijev in javnosti. Utemeljil je nova področja, kot so sociologija informacijskih procesov, metodologija komunikoloških raziskav, komunikacijske pravice in informacijska družba. Napisal je prvo sistematično delo o analizi besedil v nekdanji Jugoslaviji (1990) in izvedel vrsto empiričnih raziskav z uporabo metod analize besedil (med drugim obsežno študijo o mednarodni radijski propagandi za Unesco leta 1977). V kasnejšem obdobju je namenjal osrednjo pozornost teorijam javnosti, javnega mnenja in javne sfere ter problemom veljavnosti in operacionalizacije v empiričnem raziskovanju. V svojem publicističnem delovanju je namenjal posebno skrb tudi prevajanju temeljnih del s področja medijskih in komunikacijskih študij v slovenščino. Je urednik Komunikološke hrestomatije, knjižne zbirke, ki slovenskemu bralcu predstavlja temeljna dognanja in teoretske smeri v raziskovanju množičnega komuniciranja od konca 19. stoletja do danes.
Prof. Splichal objavlja članke v mednarodnih revijah Communication and Critical/Cultural Studies; Communications; Communication, Culture & Critique; Critical Review; European Journal of Commmunication; Gazette; Media, Culture & Society, Review of Communication in Media Development. Pred razpadom Jugoslavije je objavljal tudi v družboslovnih revijah, ki so izhajale v Beogradu, Zagrebu in Splitu. Njegova celotna znanstvena in strokovna bibliografija obsega nad 500 enot. Njegova pomembnejša dela v slovenščini so: Množično komuniciranje med svobodo in odtujitvijo (Obzorja, Maribor 1981), Mlini na eter (Partizanska knjiga, Ljubljana 1984), Analiza besedil (FDV, Ljubljana 1990), Izgubljene utopije? Paradoksi množičnih medijev in civilne družbe v postsocializmu (Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1992), Javno mnenje (FDV, Ljubljana 1997) in Kultura javnosti (FDV, Ljubljana 2005). Vrsto knjig je izdal v ZDA: Media Beyond Socialism: Theory and Practice in East-Central Europe (1994), Information Society and Civil Society: Contemporary Perspectives on the Changing World Order (Purdue University Press, West Lafayette, IN, 1994), Journalism for the 21st Century (Ablex, Norwood, NJ 1994), Public Opinion: Developments and Controversies in the Twentieth Century (Rowman & Littlefield, Boston 1999), Ferdinand Tönnies on Public Opinion (Rowman & Littlefield, Lanham 2000), Principles of Publicity and Press Freedom (Rowman & Littlefield, Lanham 2002) in Transnationalisation of Public Sphere and the Fate of the Public (Hampton, New York 2011).
Je dobitnik Prešernove nagrade Univerze v Ljubljani za študente (1971). Za uspešno raziskovalno delo je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča (1986), priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti (1994), red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1988) in Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke (2000).
(februar 2012)
« Nazaj na spisek članov