Naročite se na zadnje novice in objave SAZU
Vuga, Saša
Saša Vuga, diplomiran filozof (slovenistika, primerjalna književnost). Pisatelj. Dramaturg. Upokojen urednik dramske redakcije TV Ljubljana.
Rojen 8. februarja 1930 na Mostu na Soči (v hiši, ki so ji svoj čas rekli, je zapisal dr. Ivan Pregelj, pri Botgárju). V osnovno (italijansko) šolo je hodil na Mostu na Soči. V gimnazijo v Stari Gorici (do 1947., ko so zarisali mejo). Gimnazijo naj bi nadaljeval v Ljubljani (v Domu Ivana Cankarja je srečal vrsto poznejših literarnih prijateljev: Kovačiča, Menarta, Zajca, Zlobca. In sodeloval pri domskem glasilu Mi mladi). Po poldrugem mesecu se je vrnil na Goriško, kjer so vtem na hitro odprli gimnazijo. In 1949. maturiral v Šempetru pri Gorici. Jeseni 1949. se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Diplomiral je 1956. Naslov diplomske naloge: Slovenska proza med obema vojnama o prvi vojni. Zanj se je odločil zavoljo korespondiranja s Prežihovim Vorancem – pisatelj si je očeta, po prijateljevanju v Dravogradu 1919., izbral za rezonerja v romanu Požganica (legionar Vuga).
Zaradi družini neprijaznih gmotnih razmer je 1949., po prihodu na Univerzo, začel delati na Radiu Ljubljana kot govorec (redakcija za tuje jezike). 1952. je bil sprejet za (slovenskega) napovedovalca glavne radijske postaje (specializirali so ga za branje intelektualnih in umetniških besedil).
Ker se je že razgledal po novem mediju, televiziji (obiskoval je takrat osrednji italijanski TV center, Milano, Corso Sempione 29), so mu 1962. ponudili mesto urednika v dramski redakciji TV Ljubljana (v nastajanju). Tam je zarisal programski koncept, ki se še danes po njem ravna dramska redakcija. Zlasti je vztrajal, naj spored sestavljajo domača dela (izvirna, prirejena, gledališki prenosi slovenske dramske klasike). Da bi spodbudil pisatelje, ki so z nezaupanjem gledali na novo zvrst (Francozi so to sumničavost krstili za Rimbaudev kompleks – za kompleks avtorjev, humanistov, ki se jim je ta reč videla preveč tehnično šklepetava), je 1963. sestavil priročnik Nekaj ABC za pisanja TV iger z izhodiščnimi postulati nove dramaturgije. Ob občasnih sušah je sam poskrbel za besedila, zato velja zbirka iger Rekviem za heroji, 1969, za prvo slovensko knjižno izdajo TV literature. 1975. je v knjigi izšla TV drama Gorjupa bajta. Po štiridesetih letih dela se je 1989. poslovil. In za slovo izdal 1993. zbirko (nagrajenih) TV dram Stezà do polnoči – Silvestrovo črepinj, Povest o belem zajcu, Maistrova najdaljša mariborska noč, 1918 in Maronij Pilla.
V tem času je dvakrat nekaj mesecev živel na tujem: Na Univerzi za tujce v Perugi je s štipendijo italijanske vlade študiral renesanso in Dantejevo leksiko. Na severu Pariza je v centralnem francoskem TV dramskem studiu (Rue Carducci 5) preučeval, s štipendijo Prešernovega sklada, uteče-ne mehanizme (vse bolj industrijskega) oblikovanja dramskih programov.
Njegovi literarni začetki segajo v prva povojna goriška leta (Glas mladih, Soški glas). Nadaljevali so se v mentorski Mladinski reviji. In kmalu v Sodobnosti, ki ji je ostal zvest do danes (Zlata mrtvaška glavica, Mesec gleda na polje, Ljubila je marjetice). V njegova zgodnja dialoška besedila sodi (radijsko odigrana) Žalostna obsoška povest (1952).
Prva knjižna objava je mladinska povest z motivi ljudske pripovedi – Škorenjček Matevžek (1955. Ponatisa 1975 in 2000). Sledil je prvi roman Veter nima cest (1958), oblikovan kot splet drobnih, romantično zanosnih usod obsoških malih ljudi, obremenjenih s preteklostjo velikih vojn. In zbirka mračnih, groteskno humornih novel Račke po reki plavajo (1961). Pa druga novelistična zbirka, Zarjavele medalje (1966). In drugi roman, Vseenost (1972). Naslednja romana, »oba slogovno resnično sijajna« (dr. Matjaž Kmecl), sta zgodovinska: Romaneskna trilogija Erazem Predjamski (1978. Ponatis 1984). In tetralogija Krtov kralj (1987), epska freska iz Napoleonovih časov pri nas. Vmes je izšla meditativna, ironična, generacijsko kritična pripoved Testenine bivših bojevnikov (1980). Iz leta 1997 je roman Opomin k čuječnosti (Prešernova nagrada). Iz 1999. roman Na rožnatem hrbtù faronike. Iz 2003. pa roman Sij s kačjih rid. S triptihoma Kobariško zrcalo (2007) in Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca), 2010, je uvedel (novo) obliko sporočilsko izpovedne skupine treh segmentov, povezanih v »romaneskni triptih«.
Član DSP in slovenskega PEN. Vrsto let je bil predsednik založniškega sveta založbe LIPA v Kopru. Od 1993–2001 pa član slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije.
Priznanja: Nagrada vstaje slovenskega naroda (1975). Nagrada Prešernovega sklada (1979). Prešernova nagrada (1998). Bevkova nagrada (2001). Predsednik države ga je 2010. odlikoval z zlatim redom. Izredni član SAZU (od leta 2007).
Nekaj referenc: B. Trekman, Historia inspiratrix vitae: Ob romanu Erazem Predjamski, Sodobnost 1979. Dr. A. Inkret, Novi spomini na branje, Ljubljana, 1980. Prof. F. Pibernik, Čas romana, Ljubljana, 1983. Dr. František Benhart, 1) Polifona vizija sveta – kakšen je bil, kakšen je in bo. 2) Poezija v prozi. Bralnica, Maribor, 1984. Prof. A. Lah, Vugov Krtov kralj ali blesteča beseda slovenske proze, Sodobnost 1988. Slovenska književnost, Ljubljana, 1996. Dr. B. Simoniti, Prebesedeni čas. Saša Vuga, Opomin k čuječnosti, Sodobnost 1997. Enciklopedija Slovenije (14), 2000. Janez Mušič, Veliki album slovenskih književnikov, Ljubljana, 2004. Etc.
(december 2010)
« Nazaj na spisek članov