Blinc, Robert

Rodil se je 31. 10. 1933 v Ljubljani. Obiskoval je Klasično gimnazijo v Ljubljani. Diplomiral je leta 1958 in doktoriral leta 1959 na Oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Od 1958 je tudi sodelavec Instituta Jožef Stefan. V letih 1960–1961 se je podoktorsko izobraževal na MIT, Cambridge, Mass., ZDA. 1961 je bil izvoljen za docenta, 1965 za izrednega profesorja in 1970 za rednega profesorja fizike na Univerzi v Ljubljani. 1974 je bil izvoljen za prodekana, 1976 pa za dekana Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Na Institutu Jožef Stefan je znanstveni svetnik, od 1992 do 2006 je bil predsednik Znanstvenega sveta Instituta Jožef Stefan, od 2007 naprej pa tudi častni član Instituta Jožef Stefan. Od 2004 je dekan Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. V akademskih letih 1965–66, 1968–69 je bil gostujoči redni profesor na University of Washington, Seattle, ZDA; v letih 1977–79 je bil gostujoči profesor na Universidade Federal de Minas Gerais, Belo Horizonte, Brazilija; v letih 1975, 1982, 1986, 1989, 1990 je bil vsakič za pol leta gostujoči profesor na ETH Zürich, Oddelek za fiziko, Švica; v letih 1984 in 1990 je bil gostujoči profesor na Oddelku za fiziko Univerze na Dunaju, Avstrija. Pol leta je bil tudi gostujoči profesor na Oddelku za fiziko Katoliške univerze v Nijmegnu, Nizozemska. Od leta 1987 dalje pa vse do danes je nazivni profesor na University of Utah, Salt Lake City, ZDA, kjer je večkrat gostoval po pol leta. Leta 1999 je postal ''doctor honoris causa'' Univerze v Bukarešti, leta 2003 pa ''doctor honoris causa'' Univerze v Ljubljani. V letih 1984–1994 je bil dva mandata predsednik mednarodnega združenja za magnetne resonance AMPERE, v letih 1986–1999 pa predsednik evropskega komiteja za feroelektrike. Bil je član komisije za fiziko trdne snovi International Union of Pure and Applied Physics (IUPAP) v odobju 1988–92. Je član Club of Rome in predsednik Slovenske asociacije Rimskega kluba od leta 2002 naprej. 2006 je bil predsednik komisije za evalvacijo projektov s področja fizike in kemije trdne snovi v okviru European Research Council. Prejel je Kidričevo nagrado za fiziko 1965 in 1971, AVNOJ-sko nagrado 1978, nagrado ambasador znanosti 1991, Zoisovo nagrado za življenjsko delo 2008, nagrado mednarodnega združenja magnetne resonance – ISMAR prize – 1977 in nagrado International Society of Nuclear Quadrupole Resonance – Nuclear Hyperfine Interaction Award – l. 2004. Je član Institute of Physics in ''ISMAR Fellow''. Za izrednega člana SAZU je bil izbran 1969, za rednega člana pa 1976. Bil je tajnik III. razreda SAZU od 27. 2. 1978 do 31. 10. 1980. Od oktobra 1980 do 6. 5. 1999 je bil podpredsednik SAZU. Je zunanji dopisni član Saške akademije znanosti v Leipzigu, Atenske akademije znanosti v Atenah, član Evropske akademije znanosti in umetnosti (Salzburg), član Evropske akademije (London), član Hrvaške akademije znanosti, član Makedonske akademije znanosti, Poljske akademije znanosti in Mednarodne inženirske akademije s sedežem v Moskvi (od 1996 naprej). Je oziroma je bil član širših uredniških odborov mednarodnih strokovnih revij Ferroelectrics, Ferroelectrics Letters, Chemical Physics, Physica (Section B), Phase Transitions, Solid State Nuclear Magnetic Resonance, Molecular Physics Reports, Molecular Crystals and Liquid Crystals, Bulletin of Magnetic Resonance. Skupaj z B. Žekšem je napisal knjigo Soft Modes in Ferroelectrics and Antiferroelectrics, North-Holland, Amsterdam (1974), ki je bila prevedena v ruščino in kitajščino. Prav tako je soavtor knjige The physics of ferroelectric and antiferroelectric liquid crystals, World Scientific, Singapur (2000) in knjige Incommensurate Phases in Dielectrics, World Scientific, Singapur (1986).

Raziskave prof. Blinca zajemajo področja feroelektrikov z vodikovimi vezmi, tekoče kristale, inkomenzurabilne sisteme, devteronska stekla, relaksorje ter magnetoelektrične sisteme. Je eden od utemeljiteljev uporabe jedrske magnetne resonance pri raziskavah strukturnih faznih prehodov in tekočih kristalov. Omenjene raziskave so privedle do razvoja tunelskega modela feroelektrikov z vodikovimi vezmi, ki je znan tudi kot Blinc-De Gennesov psevdospinski model. Uvedel je “soft mode” teorijo faznih prehodov v nematskih in feroelektričnih tekočih kristalih. Skupaj s Pincusom sta prva eksperimentalno dokazala obstoj fluktuacij parametra reda v nematskih tekočih kristalih z meritvami frekvenčne odvisnosti jedrske spin-mrežne relaksacije. Ta mehanizem je poznan kot Pincus-Blinčev mehanizem spin-mrežne relaksacije. Z jedrsko magnetno resonanco je kot prvi eksperimentalno določil gostoto solitonov v inkomenzurabilnih sistemih. Prav tako je z jedrsko magnetno resonanco dokazal obstoj fazonskih in amplitudonskih ekscitacij v inkomenzurabilnih sistemih. To delo je odprlo novo področje za študij nelinearnih pojavov v inkomenzurabilnih kristalih. Pokazal je, kako lahko s pomočjo magnetne resonance določimo Edwards-Andersonov parameter reda devteronskih stekel, kot tudi porazdelitveno funkcijo lokalne polarizacije. V teh sistemih namreč spontana polarizacija, ki je prvi moment porazdelitvene funkcije lokalne polarizacije, izgine. Drugi moment porazdelitvene funkcije lokalne polarizacije pa je sorazmeren Edwards-Andersonovemu parametru reda. Eksperimentalne raziskave prof. Blinca in njegovih sodelavcev so tudi privedle do t.i. “spherical random bond – random field model”-a relaksorjev. Elementarni dipoli so tu polarni nanoskupki raznih orientacij in velikosti. Parameter reda zato ni tridimenzionalen, temveč ima neskončno dimenzionalnost. S pomočjo jedrske magnetne resonance je prof. Blinc pokazal, da lahko tudi v relaksorjih določimo Edwards-Andersonov parameter reda. Prof. Blinc je raziskal tudi vrsto magnetoelektričnih sistemov, v katerih hkrati obstoja spontana polarizacija in spontana magnetizacija. To v klasičnih kristalih ni možno, saj je magnetizacija aksialni, polarizacija pa polarni vektor. Prav tako je treba omeniti, da je prof. Blinc s sodelavci določil naravo TDAE-C60, ki ima izmed vseh povsem organskih magnetov najvišjo temperaturo magnetnega prehoda.

Prof. Blinc je objavil več kot 600 člankov, ki so bili v znanstveni literaturi citirani več kot 14.500-krat.

Pomembnejše objave:
1. BLINC, Robert. On the isotopic effects in the ferroelectric behaviour of crystals with short hydrogen bonds. J. phys. chem. solids., 1960, vol. 13, str. 204.
2. BLINC, Robert, O'REILLY, D. E., PETERSON, E. M., LAHAJNAR, Gojmir, LEVSTEK, Igor. Proton spin-lattice relaxation study of the liquid crystal transition in p-anisaldazine. Solid state commun., 1968, str. 839-841.
3. BLINC, Robert. Soft mode dynamics of smectic C-type ferroelectric liquid crystals. Phys. status solidi, b Basic res., 1975, vol. 70, str. K29-K32.
4. BLINC, Robert. Magnetic resonance and relaxation in structurally incommensurate systems. Phys. Rep., 1981, vol. 79, pp. 331-398.
5. BLINC, Robert, DOLINŠEK, Janez, PIRC, Raša, TADIĆ, Bosiljka, ZALAR, Boštjan, KIND, R., LIECHTI, O. Local-polarization distribution in deuteron glasses. Phys. rev. lett., 1989, vol. 63, str. 2248-2251.
6. PIRC, Raša, BLINC, Robert. Spherical random-bond - random-field model of relaxor ferroelectrics. Phys. rev., B, Condens. matter mater. phys., 1999, vol. 60, str. 13470-13478.
7. BLINC, Robert, LAGUTA, Valentin V., ZALAR, Boštjan. Field cooled and zero field cooled 207Pb NMR and the local structure of relaxor PbMg1/3Nb2/3O3. Phys. rev. lett., 2003, vol. 91, str. 247601-1-247601-4.

(december 2010)

Bibliografija raziskovalca