Pirc, Raša

Rojen 15. junija 1940 v Ljubljani. Diplomiral je 1963 iz fizike na Univerzi v Ljubljani in bil 1968 promoviran za doktorja fizikalnih znanosti. Od 1963 do 1972 in od septembra 1974 naprej zaposlen na Odseku za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan (IJS) v Ljubljani. Na IJS je bil 1990 izvoljen v naziv raziskovalni svetnik. V obdobju 1994–2006 je bil vodja Odseka za teoretično fiziko.

1971 je bil na enoletnem podoktorskem izpopolnjevanju na Technische Universität München, Nemčija. V času 1972–1974 je bil zaposlen kot raziskovalni sodelavec/instruktor na University of Utah, Salt Lake City, ZDA, od februarja 1974 pa sedem mesecev kot znanstveni sodelavec na Cornell University, ZDA. 1977 je bil štiri mesece gostujoči profesor na Universidade de São Paulo, São Carlos, Brazilija. Na Universität des Saarlandes, Saarbrücken, Nemčija je bil od 1977 do 1978 gostujoči raziskovalec. V času 1981–1982 je tam kot gostujoči profesor tri semestre predaval teoretično fiziko in pozneje štiri semestre (1985/86, 1987/88, 1991/92, 1993/94) sodeloval pri raziskavah in organizaciji seminarjev.

Na Univerzi v Ljubljani je bil 1988 izvoljen v naziv rednega profesorja fizike.

Bil je (1992–1998) nosilec projekta Izbrani problemi v teoriji faznih prehodov, ki ga je financiralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije ter (1999–2003) vodja programske skupine Teorija trdnih snovi in statistična fizika. V času 2000–2006 je bil koordinator za Slovenijo pri dveh nemško-slovensko-ruskih projektih v okviru civilnega znanstvenega programa zveze NATO.

Leta 2007 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU.

Kot vabljeni predavatelj je nastopal na številnih mednarodnih konferencah in tujih univerzah.

Objavil je več kot 130 znanstvenih razprav (članki in referati v revijah SCI ali zbornikih z mednarodno recenzijo), od tega nad 40 del v Physical Review B. ). Ta dela so bila v bazi Web of Science v obdobju 1965–2010 citirana več kot 2400 krat. Je soavtor (z R. Blincem) poglavja o dipolarnih steklih v monografiji Theoretical Treatments of Hydrogen Bonding (J. Wiley, 1997).

Njegove raziskave kinetike paraelastičnih centrov (1966–1969) v sodelovanju s P. Gosarjem in B. Žekšem so imele velik odmev v znanstvenih krogih.

Skupaj z B. Tadićevo je po 1981 z metodo renormalizacijske grupe raziskoval fazne prehode v neurejenih feromagnetih in feroelektrikih na osnovi mikroskopskih modelov s prostorsko koreliranimi slučajnimi polji.

V več odmevnih delih je skupaj s sodelavci pokazal (1985–1997), da lastnosti t.i. protonskih in devteronskih oziroma dipolarnih stekel lahko po vzoru spinskih stekel pojasnimo z Isingovim modelom s slučajnimi interakcijami, vendar z dodatkom transverzalnega tunelskega polja in slučajnih paralelnih polj.

Po 1998 predvsem raziskuje relaksorske feroelektrike ob sodelovanju z laboratorijema za magnetne resonance in dielektrično spektroskopijo IJS. V doslej najbolj odmevnem delu (1999) je z R. Blincem predlagal t. i. sferični model slučajnih vezi in slučajnih polj, ki temelji na interakcijah polarnih nanoskupkov in kvantitativno opisuje vrsto ravnovesnih lastnosti relaksorjev. Model pojasni vpliv zunanjega tlaka na fazni diagram kristala svinčevega-magnezijevega niobata (PMN) in spektre jedrske magnetne resonance, izmerjene v relaksorjih PMN, SBN in PSN. V razširjeni obliki je model uporaben tudi za opis birelaksorjev, t. j. materialov, ki kažejo hkrati električno in magnetno relaksorsko obnašanje. V zadnjem času dela na področju teorije elektrokaloričnega efekta v polarnih dielektrikih.

Je član strokovnega združenja American Physical Society in od 1995 mednarodnega znanstvenega odbora European Steering Committee on Ferroelectricity.

Prejel je Kidričevo nagrado (1986, z Bosiljko Tadić).

(december 2010)

Bibliografija raziskovalca