Pirc, Raša

Rojen 15. junija 1940 v Ljubljani. Diplomiral je leta 1963 iz fizike na Univerzi v Ljubljani in bil leta 1968 promoviran za doktorja fizikalnih znanosti. V letih 1963-1972 in od septembra 1974 dalje zaposlen na Odseku za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan (IJS) v Ljubljani. Na IJS je bil leta 1990 izvoljen v naziv raziskovalni svetnik. V obdobju 1994-2006 je bil vodja Odseka za teoretično fiziko.
Leta 1971 je bil na enoletnem podoktorskem izpopolnjevanju na Technische Universität München, Nemčija. V času 1972-1974 je bil zaposlen kot raziskovalni sodelavec/instruktor na University of Utah, Salt Lake City, ZDA, od februarja 1974 pa sedem mesecev kot znanstveni sodelavec Laboratorija za fiziko atomov in trdnih snovi na Cornell University, ZDA. V letu 1977 je bil štiri mesece gostujoči profesor na Universidade de São Paulo, São Carlos, Brazilija. Na Universität des Saarlandes, Saarbrücken, Nemčija je bil v času 1977-1978 gostujoči raziskovalec. Kasneje (1981-1982) je tri semestre predaval kot gostujoči profesor v okviru rednega študija fizike. Nato je štiri semestre (1985/86, 1987/88, 1991/92, 1993/94) sodeloval pri organizaciji seminarjev in raziskavah.
Na Univerzi v Ljubljani je bil 1988 izvoljen v naziv rednega profesorja fizike.
Prejel je nagrado Sklada Borisa Kidriča (1979, skupaj s Petrom Prelovškom) ter Kidričevo nagrado (1986, skupaj z Bosiljko Tadić).
Je član strokovnih združenj American Physical Society in Institute of Physics ter od leta 1995 mednarodnega znanstvenega odbora European Steering Committee on Ferroelectricity.
Bil je (1992-1998) nosilec projekta Izbrani problemi v teoriji faznih prehodov, ki ga je financiralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije ter (1999-2003) vodja programske skupine Teorija trdnih snovi in statistična fizika. V času 2000-2006 je bil koordinator za Slovenijo pri dveh nemško-slovensko-ruskih projektih v okviru civilnega znanstvenega programa zveze NATO.
Kot vabljeni predavatelj je nastopal na raznih mednarodnih konferencah in tujih univerzah.
Objavil je preko 120 znanstvenih razprav (članki in referati v revijah SCI ali zbornikih z mednarodno recenzijo), od tega nad 40 del v Physical Review B. Je soavtor (z Robertom Blincem) poglavja v monografiji Theoretical Treatments of Hydrogen Bonding (ur.: D. Hadži; J. Wiley, 1997). V bazi Web of Science za obdobje 1966-2007 je navedenih preko 2100 citatov njegovih del.
Njegove raziskave kinetike paraelastičnih centrov (1966-1969) v sodelovanju s Petrom Gosarjem in Boštjanom Žekšem so doživele velik odmev v znanstvenih krogih. Med obiskom na Universität des Saarlandes (1977-1978) je z metodami renormalizacijske grupe (RG) pojasnil anomalno kritično obnašanje elastičnih konstant pri enoosnih feroelektrikih kot primeru sistemov z marginalno dimenzionalnostjo.
Skupaj z Bosiljko Tadić je po letu 1981 z metodo RG raziskal fazne prehode v neurejenih feromagnetih in feroelektrikih na osnovi mikroskopskih modelov s prostorsko koreliranimi slučajnimi polji. Pokazala sta, da v bližini temperature prehoda veljajo kritični eksponenti, ki so značilni za neurejene sisteme, daleč od temperature prehoda pa prevladajo značilnosti čistih sistemov. Rezultati podajo širino prehodnega področja in vpliv korelacij med slučajnimi polji na kritične lastnosti.
V več odmevnih delih je skupaj s sodelavci pokazal (1985-1997), da lastnosti t.i. protonskih in devteronskih oziroma dipolarnih stekel lahko po vzoru spinskih stekel pojasnimo z Isingovim modelom s slučajnimi interakcijami, vendar z dodatkom transverzalnega tunelskega polja in slučajnih paralelnih polj. Dobljene so bile numerične rešitve za ureditveni parameter devteronskega psevdospinskega stekla DRADP in za obliko črte pri jedrski magnetni resonanci, ki se dobro ujemajo z eksperimenti
Po letu 1998 predvsem raziskuje relaksorske feroelektrike ob sodelovanju z laboratorijema za magnetne resonance in dielektrično spektroskopijo IJS. V doslej najbolj odmevnem delu (1999) je s sodelavci predlagal t.i. sferični model slučajnih vezi in slučajnih polj, ki temelji na interakcijah polarnih nanoskupkov in kvantitativno opisuje vrsto ravnovesnih lastnosti relaksorjev. Z dinamično inačico tega modela je bila izračunana frekvenčna in temperaturna odvisnost linearne in nelinearne dielektrične susceptibilnosti. Model pojasni vpliv zunanjega tlaka na fazni diagram kristala svinčevega-magnezijevega niobata (PMN) in izmerjene spektre jedrske magnetne resonance v relaksorjih PMN, SBN in PSN, kakor tudi mehanizme orjaškega piezoelektričnega efekta in elektrostrikcije v anorganskih oziroma organskih relaksorjih.

(november 2007)

Bibliografija raziskovalca