Simoniti, Primož

Rojen je bil 28. decembra 1936 na Golniku. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Slovenjem Gradcu, klasično gimnazijo v Mariboru. Po maturi (1954) je študiral klasično filologijo na Filozofski fakulteti in februarja 1959 diplomiral. Po odsluženi vojaški obveznosti je služboval kot gimnazijski profesor v Novem mestu (1960–1962), nato s štipendijo, ki mu jo je podelil Deutscher Akademischer Austauschdienst, eno leto študiral v Münchnu. Od 1964 do je bil najprej asistent na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani, 1967 je bil izvoljen za lektorja za latinski jezik in 1968 za asistenta za grški in latinski jezik na Filozofski fakulteti (s tem, da je do konca štud. leta 1969/70 opravljal naloge lektorja). Z desetmesečno Knafljevo štipendijo Univerze v Ljubljani je od septembra 1971 raziskoval v arhivih in knjižnicah na Dunaju in bil 1973 ponovno izvoljen za asistenta. 1978 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom »Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja (Prispevki za oris njihovega kulturnozgodovinskega pomena)« in bil promoviran v doktorja filoloških znanosti. 1979 je bil izvoljen za docenta, 1981 za izrednega in 1987 za rednega profesorja za latinski jezik s posebnim ozirom na srednje in novolatinsko obdobje. V študijskih letih 1985/86 do 1988/89 in 1993/94 do 1994/95 je bil predstojnik oddelka za klasično filologijo, 1996 predsednik Komisije za Prešernove nagrade študentom Univerze v Ljubljani. Imenovan je bil za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani (2002). Po upokojitvi (2002) je latinsko književnost predaval do 2004.

Znanstveno se je izpopolnjeval v knjižnicah v Würzburgu, Heidelbergu, Marburgu, Tübingenu, Stuttgartu, Münchnu, Benetkah, Padovi in Vatikanu. S predavanji in referati je sodeloval na mednarodnih kongresih v Dubrovniku, Toursu, Bologni, predaval na univerzi v Trstu, Padovi, na Državni univerzi in Università del Sacro Cuore v Milanu, na Dunaju in v Tübingenu, pa tudi na simpozijih in znanstvenih in strokovnih srečanjih v Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji (Dubrovnik, Novi Sad, Ohrid) in v zamejstvu (Trst, Gorica).

V letih 1980–1982 je bil predsednik upravnega odbora Društva za antične in humanistične študije Slovenije ter v letih 1988 do 1994 predsednik Slovenske matice v Ljubljani.

7. junija 2001 je bil izvoljen za izrednega, 1. junija 2007 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Od julija 2007 do julija 2010 je bil tajnik Razreda za literarne in filološke vede.

Ob pripravi bibliografije filozofskih rokopisov 16.–18. stoletja v slovenskih knjižnicah (1971) in še posebej pionirske bibliografije »slovenskih latinistov« (Sloveniae scriptores Latini recentioris aetatis, Zagreb 1972) je poglavitno pozornost posvečal raziskovanju novolatinske literarne tvornosti na Slovenskem in drugod ter se osredotočil na dotlej neraziskano vprašanje o vlogi in pomenu renesančnega humanizma kot prelomnega duhovnega in izobrazbenega gibanja na prehodu iz evropskega srednjega v novi vek. Rezultat večletnega dela v velikih evropskih knjižnicah na primarnem rokopisnem in tiskanem gradivu je rezultiralo v temeljni monografiji Humanizem na Slovenskem. Slovenski humanisti do srede 16. stoletja, ki je izšla 1979 pri Slovenski matici v Ljubljani in leta 2008 doživela nemško izdajo v prevodu Jožeta Wakouniga in redakciji Marije Wakounig pri Avstrijski akademiji znanosti na Dunaju. Ob tem je nastala še vrsta razprav, člankov in objav, v katerih je obravnaval novolatinsko literarno tvornost in dokazoval, da mnogi dotlej večinoma neznani izobraženci iz slovenskih dežel kljub neugodnim pogojem niso delovali v nekakšni gluhi provinci, temveč so se enakovredno vključevali v širše tokove evropskega duhovnega razvoja. Večletno delo v številnih bibliotekah je prineslo v razvid marsikakšen dotlej neznani literarni spomenik in nova spoznanja (prispevki k zgodnji zgodovini tiskarstva in spregledani primerki inkunabul v slovenskih knjižnicah; biblioteške redkosti, npr. dotlej neznana elegija izpod peresa renesančnega latinskega poeta Basinija iz Parme (prva pol. 15. stol.) v rokopisnem grškem Aristofanu; najdba Trubarjevega osebnega izvoda Prvega dela Novega testamenta (1557/58) z njegovimi lastnoročnimi jezikovnimi izboljšavami; objava almanaha Operozov Apes academicae (1701); pregled novolatinske književnosti med Slovenci v drugi polovici 16. stoletja; vprašanje o razmerju med humanizmom in reformacijo; usode knjig iz stare gornjegrajske knjižnice itn. – izbor teh in drugih prispevkov, večinoma objavljenih v tujih znanstvenih revijah, je v slovenščini objavila Slovenska matica 2007: Med humanisti in starimi knjigami). V znanstvenem svetu je zlasti odmevala kritična izdaja obširnega, samo v NUK ohranjenega rokopisa s polemiko Luthrovega nekdanjega učitelja Bartolomeja Arnoldija iz Usingena proti Melanchthonovi Apologiji Augsburške veroizpovedi iz leta 1532 (Responsio contra Apologiam Melanchthonis).

Uveljavil se je tudi kot prevajalec, med drugim je slovenil iz latinščine filozofska dela Spinoze (Etika), Descartesa (Meditacije), Avguština (Proti akademikom), Erazma Rotterdamskega (O svobodni volji) in antične romanopisce Petronija (Satirikon), Apuleja (Metamorfoze), iz grščine Heliodorja (Etiopske zgodbe), ki jim je dodal daljše spremne besede. Prevajal je latinske srednjeveške listine in novolatinska besedila (Carmina Burana, Santonino, Gallusova besedila, Apes academicae itn.) in pripravil obsežno dvojezično antologijo latinske lirike srednjega veka (Srednjeveški cvetnik / Florarium mediaevale).

Za monografijo Humanizem na Slovenskem je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča (1981), za prevoda Petronija in Apuleja pa medzaložniško Sovretovo nagrado (1972 in 1983).

(november 2010)