Simoniti, Primož

Rodil se je 28. decembra 1936 na Golniku. Diplomiral je iz klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1959), kjer je bil 1978 tudi promoviran za doktorja filoloških znanosti. Po nekajletnem službovanju na gimnaziji in na Inštitutu za filozofijo in sociologijo se je 1967 zaposlil na Filozofski fakulteti, najprej kot lektor in asistent, nato (1979) kot docent in od 1987 kot redni profesor za latinski jezik in književnost. Znanstveno se je izpopolnjeval na univerzah v Münchnu in na Dunaju, raziskovalno delal v pomembnih evropskih bibliotekah, kot gost predaval na univerzah v Milanu in Padovi. V letih 1988–1994 je bil predsednik Slovenske matice.

Ime Primoža Simonitija je neločljivo povezano s preučevanjem slovenskega humanizma, kjer je opravil pionirske raziskave in čemur se je posvetil že v disertaciji Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja (objavljeno v razširjeni knjižni obliki 1979). Odkril je več doslej neznanih osebnosti, ki so širile humanistične ideje pri nas, pri že znanih osebnostih pa je odkrival neznana besedila in osvetljeval njih pomen z novih mednarodnih vidikov. Predstavil je vrsto humanistov slovenskega rodu, ki jih je pot zanesla na tuje, kjer so se vzpeli v vrh razumniške elite in naše dežele povezovali v evropsko humanistično skupnost. Z bogato dokumentacijo je pokazal, kako so humanistični tokovi tekli prek ozemlja današnje Slovenije in kako so se vanje vključevali tudi predstavniki slovenske reformacije. Čeprav knjiga vsebuje samo kratek povzetek v nemščini, je visoko cenjena tudi v tujini, kot pričajo recenzije, objavljene v uglednih tujih revijah, in omembe v študijskih priročnikih.

Še večji mednarodni odmev je zbudila Simonitijeva kritična izdaja polemične razprave avguštinca Bartholomeja Arnoldija De Usingena, Responsio contra Apologiam Philippi Melanchthonis. Delo se je doslej že večkrat omenjalo v strokovni literaturi o Melanchthonu, a je veljalo za izgubljeno. Simoniti je ohranjeni rokopis tega domnevno izgubljenega teksta iz obdobja reformacije odkril v NUK-u in ga izdal z uvodno študijo, s kritičnim aparatom in opombami v knjigi, ki je izšla 1978 v seriji Cassiciacum v Würzburgu. Delo osvetljuje doslej malo znana poglavja iz recepcije filozofskih in teoloških naukov Philippa Melanchthona, enega najpomembnejših nemških reformatorjev in humanistov, ki je slovel kot praeceptor Germaniae. Izdajo so v uglednih znanstvenih revijah laskavo ocenili najbolj kompetentni strokovnjaki.

Poleg tega je Simoniti leta 1972 pri JAZU objavil bibliografijo vseh latinskih tiskov, ki so izšli od inkunabul do leta 1848 na Slovenskem, in več kot 60 člankov in razprav, posvečenih preučevanju slovenske reformacije in humanizma, npr. Filozofski rokopisi 16–18. stoletja v NUK, Trubarjev izvod Prvega dela Novega testamenta v Vatikanski biblioteki, Eine unbekannte Elegie des Basinius Parmensis, Auf den Spuren einer Aristophanes-Handschrift, K vprašanju razmerja med humanizmom in reformacijo, Martin Crusius in seinen Beziehungen zu slowenischen Protestanten. Vsaka od teh in drugih razprav izhaja iz latinskih besedil, ki jih je Simoniti odkrival v fondih slovenskih in tujih bibliotek. Ob tem se ni izgubljal v nizanju golih podatkov, ampak je obravnavana besedila in avtorje vrednotil v širšem kulturno-zgodovinskem kontekstu. Posebno pozornost zasluži njegov prispevek k raziskovanju predhodnice SAZU – Academiae Operosorum: reprint oz. dvojezična edicija Apes Operosorum z opombami in spremno besedo, kjer postavlja Apes v širši okvir “emblematične poezije”.

Ne nazadnje je treba omeniti Simonitijevo prevajalsko ustvarjalnost, zlasti prevode najpomembnejših antičnih romanov (Petronijev Satirikon, Apulejev Zlati osel, Heliodorove Etiopske zgodbe), za katere je dvakrat (1973, 1982) prejel Sovretovo nagrado. Posebno si je prizadeval preseči okvire antike ter razkriti strokovni in širši javnosti besedila srednjeveške, humanistične in poznejše latinščine, kot so Carmina Burana, dnevnik Pavla Santonina, Spinozova Etika, Descartesove Meditacije. Krono teh prizadevanj pomeni Srednjeveški cvetnik (2000), dvojezična antologija srednjeveške latinske lirike, ki predstavlja v izvirniku in prevodu več kot sto pesmi raznih žanrov, raznih stoletij in dežel. Antologija je z vidika nacionalne kulture tem pomembnejša, ker ne predstavlja le srednjeveške lirike v širšem evropskem okviru, ampak odkriva tudi neznane primere in odmeve latinske ustvarjalnosti na Slovenskem. Poleg poetične vrednosti, ki se kaže v adekvatnem slovenjenju zahtevnih metričnih obrazcev, ima delo tudi znanstveno težo, saj v komentarju tenkočutno interpretira kulturno-zgodovinske aluzije, pa tudi strukturalne, stilistične in ritmične finese srednjeveške lirike. Tako je Primož Simoniti tudi s to antologijo v slovenski medievalistiki zaoral ledino.

Izredni član SAZU od 7. junija 2001 in redni član SAZU od 1. junija 2007.

(september 2007)

Bibliografija raziskovalca