Gosar, Peter

Rojen 15. oktobra 1923 v Ljubljani, doktor fizikalnih znanosti, upokojeni redni profesor za fiziko na Oddelku za fiziko, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Diplomiral 1951 iz fizike in matematike na Naravoslovni fakulteti Univerze v Ljubljani, 1956 promoviral za doktorja fizikalnih znanosti na isti univerzi. V letih 1953–57 delal na razvoju polprevodniških sestavnih elementov v laboratoriju za polprevodnike pri Inštitutu za elektrozveze v Ljubljani. 1957 se je zaposlil na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani kot znanstveni sodelavec. Še isto leto je odšel na dvoletno specializacijo v Laboratoire de Magnétisme et de Physique du Solide, Bellevue, Francija. Tu je delal na razvoju silicijevih sončnih celic, na raziskavah lateralnega fotoefekta in raziskavah površinskih lastnosti polprevodnikov. Po vrnitvi iz Francije se je posvetil teoretskim raziskavam v fiziki trdne snovi kot sodelavec odseka za teoretsko fiziko na Institutu Jožef Stefan, kjer je bil 1960 izvoljen za višjega znanstvenega sodelavca in 1969 za znanstvenega svetnika. V letih 1964–66 je bil na strokovnem izpopolnjevanju v Physics Department, University of North Carolina, Chapel Hill, N.C., ZDA, kjer je delal na teoriji elektronske prevodnosti molekulskih kristalov.

Za izrednega profesorja za fiziko trdnih snovi na katedri za fiziko matematično-fizikalnega oddelka Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani bil izvoljen 1966, za rednega pa 1971. Na univerzi je predaval od 1961 do upokojitve 1993. V letih 1971–72 in 1973–75 je bil predstojnik odseka za fiziko na oddelku za matematiko in fiziko. V šolskem letu 1972–73 je imel študijski dopust za raziskovalno delo v Laboratoire de Spectrométrie Physique, Université I de Grenoble, Grenoble, Francija. Tu je raziskoval Hallov pojav in neelastično relaksacijo ledu.

Dopisni član SAZU je od 7. februarja 1969 in redni od 25. marca 1976. Bil je predsednik Področne raziskovalne skupnosti za matematično-fizikalne vede in član predsedstva Raziskovalne skupnosti Slovenije v letih 1975–78. Je član European Physical Society in Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. V šolskem letu 1970–71 je bil tudi predsednik tega društva. V letih 1980–82 je bil predsednik znanstvenega sveta Instituta Jožef Stefan.

V doktorskem delu je raziskoval problem večkratnega sipanja svetlobe v optično nehomogenem sredstvu, če so razlike lomnih količnikov majhne. Pozneje se je posvetil raziskavam v fiziki trdne snovi. Do leta 1960 je objavil več člankov o eksperimentalnih in teoretskih raziskavah površinskega fotoefekta pri polprevodnikih in o njihovih površinskih lastnostih. Njegovo nadaljnje raziskovalno delo v fiziki trdne snovi je bilo izključno teoretske narave. Bilo je usmerjeno predvsem na naslednja področja: električne in mehanske lastnosti ledu, električna prevodnost polprevodnikov in molekulskih kristalov, teorija majhnih polaronov, električne lastnosti amorfnih snovi, raziskave mehanizma elektronskega transporta v plastnih molekulskih kristalih, teorija večelektronskih preskokov med primesnimi centri v zmerno kompenziranih polprevodnikih, relaksacija paraelastičnih centrov, raziskave lastnosti korelacijskih funkcij za gostoto tokovnih izvirov v amorfnih snoveh in teorija koherentnega sevanja kanaliziranih nabitih delcev v kristalih. Posebno pozornost so vzbudili v znanstvenih krogih njegovi izsledki o protonski prevodnosti ledu, o elektronskem transportu v molekulskih kristalih, o večelektronskem preskakovanju v polprevodnikih in o paraelastični relaksaciji.

Pomembnejše dosežke predstavljajo dognanja in teorije:
• o površinskem in lateralnem fotoefektu v pri polprevodnikih
• o vplivu površinskih stanj na difuzijsko dolžino pri siliciju
• o interpretaciji velike gibljivosti H3O+ ionov v kristalih ledu
• o gibljivosti intersticijskih atomov
• vpeljava termodinamskih Greenovih funkcij za primesno prevodnost
• teorija kinetike O2- centrov v kristalih alkalnih halidov
• teorija linearnega odziva za elektronsko gibljivost v molekulskih kristalih
• prispevki k teoriji majhnih polaronov
• električna prevodnost v ozkih energijskih pasovih
• neelasična relaksacija v kubičnem in heksagonalnem ledu
• kvantna mehanika gibljivosti dislokacij v kovalentnih polprevodnikih
• večelektronski preskoki v polprevodnikih
• kritika teorije linearnega odziva pri interpretaciji električne prevodnosti

O svojem delu je poročal na več domačih simpozijih in kongresih, na mednarodnih konferencah v Bruslju, Pragi, Čikagu, Durhamu, Münchnu, Cambridgeu, Eilatu, Nottinghamu, Aussoisu, Varšavi, Antwerpnu, Lozani ter na univerzah in inštitutih v Münchnu, Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Durhamu, Grenoblu in Lyonu.

Nagrade in priznanja: Kidričeva nagrada(1964), zaslužni član Instituta Jožef Stefan (1979), red dela z zlatim vencem (1980), zaslužni znanstvenik Instituta Jožef Stefan (1994), častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (1994), nagrada Republike Slovenije za znanstveno-raziskovalno delo (1994), zaslužni profesor Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (1994).

(november 2010)