Fajfar, Peter

Peter Fajfar, rojen 27. maja 1943 v Ljubljani, dr. znanosti, redni profesor za teorijo konstrukcij in potresno inženirstvo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.
Po diplomi 1966 na gradbenem oddelku Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani je delal pri Splošnem gradbenem podjetju Grosuplje. Od 1968 dalje je zaposlen na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo UL. Magistriral je 1972, doktoriral pa 1974. Redni profesor je postal 1985. Od 1985 do 1987 je bil dekan fakultete, od 1985 do 1989 in od 2001 je bil in je predstojnik Inštituta za konstrukcije, potresno inženirstvo in računalništvo na fakulteti. Bil je gostujoči raziskovalec na univerzah v Bochumu (1972/73), Berkeleyu (1980), in Tokushimi (1993), ter gostujoči profesor na univerzah Technion v Haifi (1989), McMaster, v Hamiltonu (1994), Stanford (1995), v Bristolu (2006) in Canterbury v Christchurchu (2009). Bil je predsednik Zveze društev za potresno inženirstvo Jugoslavije (1984–88) in prvi predsednik Slovenskega društva za potresno inženirstvo (1988–90) ter predstavnik Jugoslavije (1988–91) in Slovenije (1992–99) v Mednarodnem združenju za potresno inženirstvo (IAEE). V obdobju 2002–2010 je bil član izvršilnega odbora Evropskega združenja za potresno inženirstvo (EAEE). Od 2004 je član izvršilnega odbora IAEE. Imel je številne zadolžitve na fakulteti in univerzi in v raznih ekspertnih komisijah in odborih nekdanje RSS in ministrstev MZT, MŠZŠ oziroma MVŠZ ter raziskovalne agencije ARRS. Med drugim je bil član habilitacijske komisije UL (1991–94), predsednik komisije znanstvenega sveta za gradbeništvo, promet, prostor in energetiko (1986–91), član komisij RS za nagrade in priznanja (1992–93 in 2000–2004), član Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije (1994–98) in nacionalni koordinator za Gradbeništvo (2000–2005). Je ustanovni član Inženirske zbornice Slovenije. Bil je vodja in član več delovnih skupin za pripravo standardov in predpisov na področju potresnoodporne gradnje doma in v tujini. Aktivno je sodeloval pri pripravi evropskih standardov o potresnoodporni gradnji in vodi njihovo uvajanje v Sloveniji.
Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen leta 1989, za rednega člana pa leta 1993. Bil je načelnik oddelka za tehniške vede razreda za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede SAZU od 1996 do 2002 ter tajnik razreda od 2002 do 2008.
Glavni raziskovalni področji P. Fajfarja sta potresno inženirstvo in dinamika gradbenih konstrukcij. Najprej se je ukvarjal z elastično analizo objektov visokogradnje. Kot rezultat tega dela je nastal program EAVEK (elastična analiza večetažnih konstrukcij), ki je bil tri desetletja nepogrešljivo orodje pri projektiranju stavb v Sloveniji in v bivši Jugoslaviji. Kasneje se je njegovo področje raziskav razširilo na nelinearno analizo konstrukcij stavb in mostov pri potresni obtežbi, neelastične spektre odziva, določanje potresnih obremenitev, metodologije potresnoodpornega projektiranja in njihovo uporabo v predpisih in standardih. S sodelavci je razvil poenostavljeno metodo za nelinearno potresno analizo konstrukcij, imenovano N2 metoda, ki je vključena v evropski in slovenski standard za potresnoodporno gradnjo Evrokod 8. Bil je glavni raziskovalec pri številnih bilateralnih projektih z najuglednejšimi univerzami po svetu (med njimi Stanford univerza, Kalifornijska univerza v Berkeleyu in Tokijska univerza) in slovenski koordinator pri šest evropskih projektih. V sodelovanju z Univerzo v Stanfordu je organiziral in vodil tri mednarodne delavnice (1992, 1997 in 2004) in bil je sourednik zbornikov (monografij), ki so izšli pri mednarodnih založbah. Napisal je prvi slovenski učbenik o dinamiki gradbenih konstrukcij in bil je soavtor prve celovite monografije o potresnem inženirstvu v nekdanji Jugoslaviji. Rezultate raziskav je sam ali s sodelavci objavil v več kot 300 člankih in referatih, večinoma v inozemstvu. Imel je številna vabljena predavanja na univerzah in inštitutih v ZDA, Kanadi, na Japonskem, v Kitajski, Tajvanu, Švici, Izraelu, Nemčiji, Madžarski, Cipru in bivši Jugoslaviji ter na domačih in mednarodnih konferencah. Njegova najbolj citirana dela so:
Equivalent ductility factors, taking into account low-cycle fatigue. Earthquake eng. struct. dyn., 1992, 21(10), 837-848.
Consistent inelastic design spectra : strength and displacement. Earthquake eng. struct. dyn., 1994, 23(5), 507-521 (soavtorja T.Vidic in M.Fischinger).
Capacity spectrum method based on inelastic demand spectra. Earthquake eng. struct. dyn., 1999, 28(9), 979-993.
A nonlinear analysis method for performance-based seismic design. Earthq. spectra, 2000, 16(3), 573-592.

Je urednik mednarodne revije Earthquake Engineering and Structural Dynamics (J. Wiley, od 2003) in je ali je bil član uredniških odborov 12 mednarodnih revij. Bil je mentor pri 14 doktoratih, 15 magisterijih in 6 delih, ki so dobili Prešernove nagrade Univerze v Ljubljani. Kot projektant, svetovalec ali revident je sodeloval pri številnih projektih, ki so zajemali predvsem statične in dinamične analize konstrukcij ter določanje projektnih potresnih parametrov.
Dobil nagrado Sklada Borisa Kidriča (s sodelavcem, 1988), nagrado Republike Slovenije za vrhunske dosežke na področju gradbeništva (1994) in priznanje Inženirske zbornice Slovenije za inženirske dosežke (2009). Je častni profesor Inštituta za potresno inženirstvo in inženirsko seizmologijo Univerze v Skopju (1987), častni profesor Inštituta za arhitekturo in inženirstvo v Chongqingu, Kitajska (1988) in častni član Evropskega združenja za potresno inženirstvo (2010). Je redni član Inženirske akademije Slovenije (od 2001).

(februar 2011)

Bibliografija raziskovalca