Naročite se na zadnje novice in objave SAZU
Grafenauer, Niko
Pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec in publicist Niko Grafenauer se je rodil v Ljubljani 5. 12. 1940. Po učiteljišču je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Po diplomi je več let živel kot samostojni književnik, potem pa je bil urednik za otroško leposlovje pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, glavni urednik revij Problemi in Nova revija ter časopisa Ampak, več let je bil glavni urednik in direktor založbe Nova revija, po upokojitvi 2002 pa je ohranil položaj glavnega urednika založbe.
Pesniška pot Nika Grafenauerja je v menjavah rodov in pesniških pisav v drugi polovici prejšnjega stoletja posebna in slej ko prej izjemna. S prvo pesniško zbirko Večer pred praznikom (1962), ki se navezuje na ekspresionistično izročilo, je v intimistični izpovedi in s slogovno natančnostjo napovedal drugačnost svoje poti v modernizem. V zbirki Stiska jezika (1965) in dokončno v Štukaturah (1975) je svojo idejno in oblikovno različico modernističnega pesništva potrdil in uveljavil. Če je bila Stiska jezika sprejeta kot izraz nemoči človeka in jezika v duhu eksistencialistične filozofije, so soneti v Štukaturah pravo razkošje doživetja jezika, bliščavica simbolnih pomenov in užitek zvočne čarovnije jezika. V tem pogledu so Štukature prelomna zbirka v moderni slovenski liriki. Grafenauerjeva presenetljiva jezikovna inovativnost, slojevitost, pretanjen in hkrati gost izraz njegove lirike se nadaljuje v knjigah Palimpsesti (1984), Izbrisi (1989), Odtisi (1999) in v Nočitvah (2005), ki za zdaj zaključujejo njegov skrivnosten, hermetičen, a zmeraj estetsko bogat pesniški opus. V njem se prepletajo in prekrivajo nanosi bivanja: življenje in smrt, ljubezen in resignacija, privid in resnica, glas in molk, ujetost jaza in usodnost jezika. Grafenauerjeva poezija se je povzpela v sam vrh slovenskega pesniškega modernizma.
Največ blesteče in očarljive igrivosti je Grafenauer izrazil v svoji poeziji in pravljicah za otroke. Njegov pedenjped hodi vštric z Župančičevim cicibanom, njegova zbirka za otroke vseh starosti Skrivnosti (1983 in več izdaj) je prava igra svetlih skrivnostnih biserov in ena najlepših slovenskih knjig za mladino zadnjega pol stoletja.
Niko Grafenauer se je uveljavil tudi kot esejist in prevajalec poezije. Njegova esejistika priča, da je pesnik, ki zna teoretično in kritično razčlenjevati pesniške svetove drugih pesnikov in tudi svojo poezijo. V več knjigah z analitičnimi študijami vrednoti ne le posamezne avtorje, ampak tudi širše kritično in odgovorno vrednoti pojave v družbi in ustvarjalnost v času. Pri tem je odprt za tujo duhovnost in strukturo in darežljiv v dialogu z bralcem. Svoje poetološke spise je zbral v knjigi Odisejev labirint (2001).
Kot je pisal o nekaterih za svoj čas in za svetovno književnost pomembnih pesnikih, tako je mnoge od njih tudi prevajal. V slovenščino je prelil pesmi G. Benna, F. Hölderlina, P. Celana, E. Lasker-Schüler, H. von Hofmannsthala, H. M. Enzensbergerja in še mnogih, ter roman R. M. Rilkeja. V številne tuje jezike pa so prevedene tudi njegove pesmi.
Za odličnost svoje poezije je Niko Grafenauer prejel Prešernovo nagrado (1997), dve Levstikovi nagradi, Kajuhovo nagrado za Skrivnosti, Jenkovo nagrado za Palimpseste in Odtise, za mojstrstvo svojih prevodov tujih pesnikov pa Sovretovo nagrado.
Skupščina SAZU je Nika Grafenauerja 12. junija 2003 izvolila za izrednega člana, 21. maja 2009 pa rednega člana.
(oktober 2009)
« Nazaj na spisek članov