Matičetov, Milko

Matičetov, Milko

Rojen 10. septembra 1919 v Koprivi na Krasu, 1929. vpisan na gimnazijo v Koper in 1930. prepisan v Gorico. Po maturi na državnem klasičnem liceju v Gorici 1938. odšel v Padovo na filozofsko fakulteto (“Lettere”, 1938–43). Po nostrifikaciji tamkajšnjih izpitov se je v Ljubljani priglasil za doktorat znanosti pri SAZU – pod mentorstvom Ivana Grafenauerja s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek (obranjeno 1955., natisnjeno 1961. med Deli II. razreda SAZU, 15).

Matičetov je z zbiranjem ljudskega slovstva začel že v gimnazijskih letih. Po prvih korakih v (avberskem) »Kraškem krožku« sredi tridesetih let je v Gorici spodbujal k takemu delu tudi sošolce iz raznih krajev Primorske. Sam se je mimo trajnega iskanja po domačem Krasu mudil v Brkinih, ob Idriji, Nadiži in na desnem bregu Tera (1940). Kot padovanski študent je začel leta 1940 že objavljati zahtevnejše izsledke svojega dela (v ljubljanskem DiS in v biltenu ital. etnografskega društva LARES). Tudi kot mobiliziranec je v raznih krajih svojega vojaškega služenja prišel do nekaj pomembnih zapisov (Piemont, Hercegovina, Župa Dubrovačka), objavljenih samo deloma. Pretrgano zbirateljsko/raziskovalno delo je bilo mogoče nadaljevati šele po osvoboditvi, ko je pristal, ne v Trstu, kot si je zdavnaj želel, ampak v Etnografskem muzeju v Ljubljani kot kustos, in na tem mestu ostal sedem let. Sodeloval je z ravnateljem B. Orlom pri obnovitvi izhajanja glasila »Etnolog« (ta se je moral preimenovati v »Slovenski etnograf«); sodeloval je pri občasnih predstavitvah zbirk v tesnih razstavnih prostorih; z nabrežinskega brega »Pri čupah« je prepeljal v Koper in od tam v Ljubljano zadnjo dobro ohranjeno »čupo« (monoksil) Tržaškega zaliva, zdaj ponos Slovenskega etnografskega muzeja v novi stavbi na Metelkovi; v muzejskih kolektivnih raziskavah na terenu je dolga leta usmerjal delo v zvezi z duhovno kulturo (slovstvo, verovanja idr.) v krajih: Šenturje, Šentvid pri Stični in Mokronog na Dolenjskem; Dekani in Marezige v Istri; Trenta – Soča – Bovec; Kobariški »Kot«; Goriška Brda; Črni Vrh nad Idrijo; gornje Vipavsko; Materija v Brkinih. Terenskega dela v nekaterih ekipah Etnografskega muzeja se je udeležil kot gost tudi še po tistem, ko je že zapustil ustanovo.
Spomladi 1952. je bil povabljen v novi Inštitut za slovensko narodopisje (ISN) pri ZRC SAZU kot prva strokovna (po)moč ustanovitelju akademiku I. Grafenauerju. Pri ISN je zasnoval Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi in ga stalno bogatil z evidenco in prepisi objav, z novimi zapisi in zvočnimi posnetki z raznih koncev Slovenije, posebej z obrobja in iz zamejstva.
V prelomnem letu 1962 so se nam (s pomočjo rimskih kolegov D. Carpitelle in G. Natalettija) odprla vrata v Rezijo, ki je čez noč postala naš narodopisni eldorado. Priprave, organizacija raziskovanj in samo delo v Reziji maja 1962 in junija 1963 so bili enakovreden sad skupnih prizadevanj udeležencev iz vrst GNI in ISN, takrat samostojnih, in nobena stran si ne bi smela lastiti večjih zaslug ali celo zamolčevati delež druge. Rezijanski Sintilawdić (Godec pred peklom, SLP I 48/12), ki ga je Matičetov leta 1940 zapisal iz ust Rezijanke, primožene v Ter, in čez tri leta poslal uredništvu Etnologa za objavo v letniku 17 (tiskanem 1945), je zbudil upanje, da bo prišlo na dan še kaj rezijanskih pripovednih pesmi. Upanje je bilo upravičeno, saj smo že po prvih dneh bivanja v dolini začeli dobivati na trak odlomke in variante drugod med Slovenci danes ne več živih pesmi: Kralj Matjaž (SLP I 5/8), Lepa Vida (ostanke in melodijo je sicer našla v ok. Ribnice Z. Kumer še 1965, ampak Rezija nam je ohranila dve/tri melodije, ducat v prozo razpadlih variant, eno že umetniško preoblikovano v pravljico, in eno najlepših slovenskih balad sploh, pošteno zapeto in posneto slovesno vpričo celotne rimsko-ljubljanske ekipe 16. maja 1962 na Lišćacih; izvirnik prvič objavljen v Glasniku SED 45/4, 2005 na ovitku separata M. Matičetov, Ob Duličenkovem predavanju v Ljubljani); Tičica péstrna (SLP II 77/B); kasneje pa več variant pesmi Sintantunišeć (SLP II 130) in še katere.
Bogastvu in lepoti rezijanske pesmi je mogoče postaviti ob stran samo “právice”. Matičetov jih je v Reziji nabral več kot tri tisoč in ovrgel prenagljeno Baudouinovo sodbo, češ: “Pesmi Rezijanov so večinoma brez vsebine in – prav tako kot njih pravljice – ne pomenijo nič posebnega” (1876, Slavj. sbornik 3). Po številčnosti in živahnosti rezijansko prozno izročilo na Slovenskem nima primere, vsebinsko in kakovostno pa je prenekatera rezijanska pravljica, povedka in legenda enkratni, klasični vložek v evropsko in svetovno pripovedno zakladnico.
Kajpada je tudi mimo in zunaj Rezije raziskoval ljudsko pripovedno izročilo in se pri tem koncentriral v glavnem na osebnost pravljičarjev in pravljičark, zajemanje njihovega repertoarja, osvetljevanje njihovih stilnih posebnosti, njihovih »virov« in tako naprej. Kjerkoli je srečal besednega umetnika, se je vztrajno sukal okoli njega, se k njemu vračal in ga vztrajno »obletaval«, kolikor so mu pač dopuščale druge obveznosti. V 24. letniku revije »Pionir« (1976/68) je v vsaki številki pod naslovom »Pri slovenskih pravljičarjih« predstavil po enega svojih izbrancev s fotografijo, nekaj teksti in kratko karakteristiko vsakega. Ob objavi te serije se je prof. Vlasta Pacheiner spomnila in nekaj podobnega predlagala tudi televiziji Ljubljana, tokrat v živo. Tako imamo danes v arhivu ISN ohranjenih vsaj nekaj obrazov javnosti praktično neznanih mojstrov besede, npr. Lojze Adamlè ‘Pírovec’ iz Pustega javorja na Dolenjskem, Peter Jakelj ‘Smerinjekov’ iz Kranjske Gore, Tina Pielich Wájtova s Solbice v Reziji. Danes so vsi že rajni, le njihovo pripovedovanje čaka na trakovih ali v prepisih, da bo primerno valorizirano. Zgoščen pregled takih mojstrov je leta 1970 prinesla posebna štev. glasila Le Livre Slovéne, ki ga je za slov. društvo književnikov urejal r. Francè Slokan. Pri tedanjem Aperçu de la litterature populaire Slovène VIII/4, 1970, je Matičetov zaupal izbiro pesmi D. Segi, ljudske dramatike N. Kuretu, medtem ko je prozo – kot urednik – obdržal zase. Vsi pa smo imeli srečo, da je izbrane tekste dobila v roke še mojstrica francoske besede, Mme. Sidonie Guinot Jeras, ki je preprost, vendar privzdignjen način pripovedovanja poznala iz svoje mladosti, od matere v rodni Provansi. To je dodala po poslušanju nekaterih tekstov, ki jih je želela tudi slišati na lastna ušesa, preden se je z ljubeznijo – »con amore« – lotila dela, ki ga je opravila mojstrsko. Naključje ali ne – tako je pač naneslo – je to njeno srečanje s slovenskim ljudskim slovstvom 1970 bil hkrati tudi labodji spev imenitne prevajalke.
Aktivna udeležba na mednarodnih znanstvenih zborovanjih: 1940 Benetke (IV. italijanski etnografski kongres, z diskusijskim prispevkom o Lepi Vidi, In traccia di Donna Candia). V času obnavljanja starih srečanj se je po koncu vojne udeležil vsaj treh: 1952 Napoli (Etnografia del mare); 1959 Kiel (Kongress der Volkserzählungsforscher, ki se ga je udeležil tudi akad. I. Grafenauer, predavala sta oba); 1960 Pariz (6. antropološko-etnološki kongres); 1962 Antwerpen (Ustanovna skupščina International Society for Folk-Narrative Research, ISFNR); nato je predaval na naslednjih treh društvenih kongresih: 1964 Atene, 1969 Bukarešta in 1964 Helsinki. Doma v Ljubljani je I. Grafenauer s sodelavcema Matičetovim in Kuretom ustanovil Vzhodnoalpsko narodopisno skupnost »Alpes Orientales« za strokovno in prijateljsko povezavo med delavci na stičišču treh najmočnejših evropskih etničnih vej (slovanske, romanske, germanske); to je prostor, kjer pred tem ni bilo ne ožjega sodelovanja ne razumevanja. Sklenjeno je bilo izmenično srečavanje zdaj v tem zdaj v onem kraju z obveznostjo, da vsakokratni prireditelj poskrbi za logistično pripravo in tiskanje predavanj. Skupnost se je sestajala takole: 1956 Ljubljana, 1969 Graz, 1961 Mustèr/Dísentis, 1964 Grado, 1970 Tusaun /Thusis, 1972 Bressanone/Brixen, 1970 Slovenj Gradec, 1975 Rezija (le gradivo tega zadnjega srečanja ni bilo objavljeno).
Nastopil je na nekaj kongresih Zveze društev folkloristov Jugoslavije, v katero je bilo včlanjeno Slovensko etnografsko društvo: 1958 Cetinje, 1959 Bled, 1971 Bovec; 1966 Varšava (konferenca slovanske folkloristike, poročal je Co robią folkloryści w Jugosławii); 1968 v Pragi podal pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji, Italija, ki zaradi odkritij od 1968 naprej kliče po enakovrednem nadaljevanju; 1969 v Vidnu (Lingvistično-narodopisni kongres pod vodstvom G. Devota je razgrnil veselo panoramo o kaj šibkem »bilingvizmu« Rezijanov, ki je pritegnila lingviste, da so prispevek kmalu ponatisnili v zborniku), 1975 Ohrid (simpozij balkanske folkloristike: tam je prišla na vrsto krajevna legenda o Sv. Naumu, ki je nekje blizu samostana prisilil medveda k oranju namesto ubitega vola; zgodba ima tudi slovenske paralele in Matičetov jo je obdelal za Enzyklop. Des Märchens I/1977); 1981 Grado (Dialetto e letteratura); 1987 Rovinj (Srečanje baladne komisije – SICF).
Skupaj z N. Kuretom sta 1965 pripravila zbornik Memoriae Ionnis Grafenauer, ki ga je v strokovno revijo Narodno stvaralaštvo – Folklor (15/16, Beograd 1965) uvrstil njen urednik prof. Milošević. Ob 70-letnici N. Kureta je uredil obsežen Kuretov zbornik, natisnjen kot dvojni letnik glasila Traditiones leta 1988. Matičetov je skupaj z rimskim slavistom G. Mavrom za II. knjigo Canti popolari del Molise obdelal narodopisno gradivo hrvaškega jezikovnega otoka v Južni Italiji, danes omejenega na tri večje vasi: Kruč/Collecroce, Mundimitar/Montemitro in Stifilič/S. Felice Slavo.
Za Slovensko arheološko društvo je Matičetov s še štirimi sočlani odbora uredil zbornik Venetovanje (Arheo 10/1996) s prispevki več kot 30 sodelavcev raznih strok, iz vrst visokošolskih predavateljev, akademikov, idr., ki vsi zavračajo »venetstvo« Slovencev, kakršnokoli povezavo s Paleoveneti, in podobna ljubiteljska modrovanja.

Objave: Poleg referatov z omenjenih srečanj, prispevkov v raznih jubilejnih ipd. zbornikih, v tujih in domačih strokovnih glasilih – skupaj več kot tristo še nikjer zbranih enot – velja posebej omeniti sodelovanje pri SLP (Slovenske ljudske pesmi, I–II, SM 1970–80); kritično antologijo Rožice (1972) in Zverinice iz Rezije (1973), rezijansko bibliografijo (Resia. Bibliografia ragionata 1927–1979, Udine 1981); priredba Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. Editrice Goriziana 1986, z esejem o zamolčanem avtorju (A. Chaurand de Mailly, francosko-furlansko-slovenskega rodu, po vzgoji Nemca) in obsežnimi opombami. – Pri SAZU je pred skorajšnjim izidom J. Baudouin de Courtenayjev Rezijanski slovar (priredili N. I. Tolstoj, M. Matičetov, A. D. Duličenko). Nekaj pravljic iz Matičetovih zapisov izšlo tudi v tujih prevodih (italijanskem, nemškem, francoskem, hrvaškem, srbskem, slovaškem in lužiškem).
Dolga leta sourednik Slovenskega etnografa z B. Orlom; zbral prispevke za njegov spominski zbornik 1964. Od ustanovitve v uredniškem odboru Traditiones, 12 let tudi glavni urednik. Član uredniškega odbora Ce fastu?, znanstvenega glasila SFF (Furlanskega filološkega društva) v Vidnu/Udine.
Na povabilo slavističnih, narodopisnih ali lingvističnih stolic priložnostna predavanja na univerzah: Rim, Neapelj, Milan, Padova, Trst, Viden, Gradec, v Ljubljani na seminarjih slovenskega jezika, literature in kulture 1972 in 1995.
Dvakrat predsednik Slovenskega etnografskega društva. Deset let predstojnik Inštituta za slovensko narodopisje (1975–85). Upokojen kot znanstveni svetnik 1. junija 1985.

Od 6. junija 1995 je izredni član SAZU, od 7. junija 2001 pa njen redni član.

Priznanja/nagrade: 1963 Palermo: Premio internazionale di folklore Giuseppe Pitrč (za študijo Sežgani in prerojeni človek); 1975 Ljubljana: Levstikova nagrada (za Zverinice iz Rezije); 1983 Špeter, Študijski center Nediža: Laštra landarske banke (za zbiranje in raziskovanje ljudskega slovstva med Slovenci v Videnski pokrajini); 1989 Ljubljana, SED: Murkovo priznanje (za življenjsko delo); 1989 S. Michele all'Adige, Museo della gente trentina: Premio internazionale Michelangelo Mariani; 23. aprila 1994 Ravanca/Prato: rezijanska občinska skupščina M. Matičetovega soglasno izvolila za častnega občana Rezije.

(januar 2008)

Bibliografija raziskovalca