Tomaževič, Miha

Rojen 19. septembra 1942 v Ljubljani. Diplomiral je 1966 na konstrukcijski smeri gradbenega oddelka tedanje FAGG Univerze v Ljubljani 1966, magistriral pa 1977 na Inštitutu za potresno inženirstvo in inženirsko seizmologijo Univerze Kiril i Metodij v Skopju v Makedoniji. Doktor tehniških znanosti je postal na Univerzi v Ljubljani 1985. Od 1967 je zaposlen na Zavodu za gradbeništvo Slovenije v Ljubljani (ZAG, prej Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij), katerega direktor je bil od 1996 do 2005. Od 2009 je polovično upokojen in vodi odsek za potresno inženirstvo, katerega vodja je že vse od 1977. 1986 je bil na Univerzi v Ljubljani habilitiran za izrednega, 1991 pa za rednega profesorja za področji potresnega inženirstva in zidanih konstrukcij. Od 1996 je izredni član Inženirske akademije Slovenije (IAS).

Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 7. junija 2001, za rednega člana pa 21.maja 2009.

Ožje področje Tomaževičevega znanstvenega dela je obnašanje zidanih konstrukcij pri potresni obtežbi. Njegove raziskave so v pretežni meri eksperimentalne, saj je zaradi lastnosti materialov konstrukcij, katerih obnašanje raziskuje, mogoče izvrednotiti številne projektne parametre le tako, da se med potresom ugotovljeno obnašanje konstrukcij ponazori v laboratoriju. Tomaževič je raziskovalne metode prilagodil razmeram in zmožnostim laboratorija in pokazal, da je mogoče tudi z razmeroma skromno opremo doseči zanesljive rezultate. S tem je za eksperimentalno raziskovalno delo spodbudil številne raziskovalce v manj razvitih delih sveta. Dosežene rezultate zelo uspešno uporablja pri razvoju metod analize in projektiranja. Že pred več kot tridesetimi leti je predlagal, naj se potresna odpornost zidanih konstrukcij oceni na podlagi krivulje odpornosti kritične etaže. Za račun krivulje je uporabil metodo, ki se danes imenuje push-over metoda, in tako postal eden prvih v svetu, ki so potresno odpornost konstrukcij ovrednotili na tak način. S to razliko, da Tomaževič krivuljo računa s povečevanjem pomikov in ne sil, kot je v navadi. V zadnjem času so njegove raziskave povezane z novimi evropskimi standardi Evrokod. Predlagal je kriterije za uporabo sodobnih votlakov z izboljšanimi toplotnoizolativnimi lastnostmi na potresnih območjih. Raziskoval je odvisnosti med sposobnostjo deformiranja zidanih konstrukcij in poškodbami, nastalimi pri posameznih mejnih stanjih in na podlagi kriterija sprejemljivega obsega poškodb predlagal omejitve pri projektiranju. Pomembnost raziskav dokazujeta vabljeni predavanji na evropski (1994) in svetovni konferenci o potresnem inženirstvu (1996) in nekaj ponatisov člankov. Npr. članek "Seismic resistance verification of masonry buildings: following the new trends" (objavljen v Seismic Design Methologies for the Next Generation of Codes, P.Fajfar, H.Krawinkler, ur., A. A. Balkema, (1997): 323-334) je ponatisnila italijanska revija Murature Oggi (1998), članek "Damage as a measure for earthquake-resistant design of masonry structures: Slovenian experience" (objavljen v Canadian Journal for Civil Engineering (2007) 34: 1403-1412) pa indijska revija Earthquake Engineering Practice (2009).

Tomaževič je precejšen del raziskav posvetil tudi tehničnim ukrepom za zmanjšanje potresne ranljivosti obstoječih zidanih stavb, tudi stavb arhitekturne kulturne dediščine. Raziskoval je mehanizem delovanja stropnih konstrukcij in zidnih vezi, pa tudi učinke številnih ukrepov za utrjevanje zidovja, kot so oblaganje in injektiranje. Na podlagi rezultatov raziskav je predlagal metodo za dimenzioniranje vezi in dal pobudo za projektiranje sestavin injekcijske mešanice v skladu s konzervatorskimi zahtevami. Tudi na tem področju uživa Tomaževič velik mednarodni ugled. V zadnjih letih je z več vabljenimi predavanji na mednarodnih kongresih in delavnicah seznanil javnost z rezultati raziskav in s svojimi pogledi na preprojektiranje. Bil je tudi član znanstvenih odborov najuglednejših mednarodnih kongresov na tem področju.

Pridobljene izkušnje je uporabil tudi pri odpravljanju posledic potresov. Ne samo doma, kjer je koordiniral delo ekip za ocenjevanje uporabnosti po potresih poškodovanih objektov in strokovno usmerjal izvedbo popravila in utrjevanja, pripravil podlago za strategijo varstva pred potresi in 1998 tudi napisal priročnik za ocenjevanje uporabnosti, pač pa tudi v tujini. V Italiji je v bil od 1977 do 1981 član interdisciplinarne deželno-vladne komisije za odpravo posledic furlanskega potresa in (za svoje delo je 2001 dobil posebno priznanje), kot ekspert je za deloval tudi za UNDP-UNIDO, mehiško vlado in Svetovno banko. Pri nas je bil med začetniki ugotavljanja potresne ranljivosti stavb kot podlage za ukrepe preprečevanja posledic potresov in upravljanja. Po potresu 2004 je vodil strokovne sodelavce Zavoda za gradbeništvo Slovenije, ki so za Ministrstvo za okolje, prostor in energijo analizirali stanje objektov, ki jih je poškodoval potres 2004.

Na področju raziskav zidanih konstrukcij pri potresni obtežbi se je uvrstil v svetovni vrh. Njegova bibliografija obsega blizu 400 objav, med njimi je skoraj 80 znanstvenih člankov, objavljenih v tujih in domačih revijah, in 6 knjig. Knjiga "Earthquake Resistant Design of Masonry Buildings", ki je izšla pri založbi Imperial College Press/World Scientific 1999, je bila 2005 prevedena v grščino, vse od izida pa je med najbolj opaženimi in najbolje prodajanimi knjigami na področju potresnega inženirstva. Posodobljena, dopolnjena in bolj obsežna knjiga "Potresno odporne zidane stavbe" je 2009 izšla tudi v slovenščini.

Za svoje delo je Tomaževič dobil več domačih in tujih priznanj. Med domačimi velja omeniti nagrado Sklada Borisa Kidriča 1986 in nagrado Inženirske zbornice Slovenije za življensko delo 2010, o odmevnosti njegovega dela v svetu pa priča ugledna ameriška nagrada Scalzi Research Award za leto 2005, ki jo podeljuje ameriško združenje za zidane konstrukcije (The Masonry Society) posameznikom za izjemen prispevek k raziskavam teh konstrukcij.

Tomaževič sodeluje pri podiplomskem študiju na FGG UL in je pogosto vabljen kot predavatelj na mednarodnih konferencah in na tujih univerzah, kjer je imel že več kot 60 predavanj in seminarjev. 1991 je tri mesece gostoval na Universidad de Chile v Santiagu, od 1999 pa redno gostuje na univerzi v Padovi, Italija. Kot gostujoči profesor je v okviru podiplomskih študijev predaval tudi na Tehniški univerzi v Dresdnu, na Aristotle univerzi v Solunu, na Univerzi v Trentu, milanski Politehniki in na Indian Institute of Technology, Roorkee, po dvakrat pa na Univerzah v Brescii in Trstu.

Je član uredniških odborov revij Bulletin of Earthquake Engineering in Ingegneria Sismica.

(december 2010)

Bibliografija raziskovalca