Tišler, Miha

Miha Tišler, rojen 18. septembra 1926 v Ljubljani, dr. kemijskih znanosti, do upokojitve leta 1995 redni profesor za organsko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani (UL). Leta 1996 je bil imenovan za zaslužnega profesorja UL, leta 2000 pa je bil proglašen za častnega doktorja UL.
Diplomiral je 1952 na Fakulteti za kemijo takratne Tehniške visoke šole v Ljubljani in 1953 na Prirodoslovno-matematični fakulteti UL. Leta 1955 je bil promoviran za doktorja kemijskih znanosti na Univerzi v Ljubljani. Od asistenta je postopoma napredoval do rednega profesorja. 1953–1955 je bil na specializaciji na univerzi v Cambridgeu (Anglija) pri Nobelovem nagrajencu lordu Toddu, 1966 pa na univerzi v Freiburgu (Nemčija). Na povabilo Britanskega sveta je 1966 obiskal več univerz v Angliji in tam predaval. 1968 in 1977 je bil več mesecev na univerzah v ZDA v okviru izmenjave z ameriško nacionalno akademijo znanosti (NAS). 1982 je raziskoval in predaval kot gostujoči profesor na avstralski nacionalni univerzi v Canberri, 1984 in 1985 je predaval vsakokrat po en semester v okviru podiplomskega študija na univerzi v Trstu. 1986 je bil gostujoči profesor na univerzi Brigham Young v Provu (ZDA), kjer je predaval v okviru podiplomskega študija.
5. februarja 1970 je bil izvoljen za izrednega, 10. marca 1977 pa za rednega člana SAZU. Leta 1978 je bil izvoljen za dopisnega člana SANU, leta 1979 za dopisnega člana HAZU (takrat JAZU) in za člana New York Academy of Sciences. Od 1995 je član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. 1962 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1977 Kidričevo nagrado in 1981 nagrado za izume in izboljšave. Prejel je priznanje in plaketo univerze Tohoku v Sendaiu (Japonska, 1975), plaketo International Society of Heterocyclic Chemistry (1979), listino in plaketo slovaške tehniške visoke šole v Bratislavi (1981), listino oddelka za farmacijo takratne Fakultete za naravoslovje in tehnologijo UL (1982), priznanje in plaketo univerze Hoshi v Tokiu (1987), priznanje Fakultete za naravoslovje in tehnologijo UL (1989) ter priznanje Maksa Samca za zasluge za Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo UL (2006). Leta 1995 je prejel priznanje ambasador znanosti Republike Slovenije. Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju organske kemije je prejel leta 2005. Odlikovan je bil z redom dela s srebrnim vencem, leta 1995 mu je bil podeljen viteški red sv. Gregorija Velikega.
Bil je predstojnik katedre za organsko kemijo (1971–1984), prodekan (1969–1973) in dekan (1973–1976) Fakultete za naravoslovje in tehnologijo UL, podpredsednik (1973–1977) in predsednik (1978–1980) International Society of Heterocyclic Chemistry. Od 1991 do 1995 je bil rektor Univerze v Ljubljani. V istem času je bil član ožjega odbora Evropske rektorske konference (CRE), od 1993 do 2009 je bil član stalnega odbora mednarodne asociacije Ius Primi Viri (IPV) s sedežem v Rimu, bil je tudi nacionalni predstavnik IUPAC-a (Mednarodna unija za čisto in uporabno kemijo, Sekcija IIIa; 1985–1989). Bil je član univerzitetnega sveta, znanstvenega sveta za področje naravoslovno-matematičnih ved pri MZT, član znanstvenega sveta Kemijskega inštituta in IJS, član sveta za znanost Republike Slovenije (1991-1995), član sveta za visoko šolstvo RS (1991–1995), član delovne skupine pri OECD (do 1992), član Državnega sveta RS (1992–1997). Je član The Royal Society of Chemistry (MRSC), bil je član Upravnega odbora Evropske znanstvene fundacije (Governing Council, European Scientific Foundation, 1999–2006).
Področje njegovih znanstvenih raziskav je obsegalo nove sintezne pristope in sinteze novih organskih spojin ter heterocikličnih sistemov, študije dinamike in reaktivnosti organskih molekul, ugotavljanje sposobnosti pretvarjanja in premeščanja cikličnih sistemov, izomerizacije in tavtomerije organskih spojin ter ugotavljanje struktur novih organskih spojin. Težišče raziskav so predstavljale heterociklične spojine, predvsem tiste, ki vsebujejo dušik in/ali žveplo in so analogi biološko pomembnih spojin. Tri glavna področja raziskav spadajo na področje piridazinov in njegovih kondenziranih sistemov, azoloazinov in nekodiranih (neproteinogenih) aminokislin. Odkriti in raziskani so bili številni novi sistemi, obširna dognanja pa so s področja heterocikličnih spojin z dušikovim atomom v stekališču dveh obročev. V zadnjem desetletju se je posvetil raziskavam nekodiranih aminokislin, zlasti tistih s heterocikličnim obročem kot substituentom, ter raziskavam uporabe omenjenih spojin kot gradnikov heterocikličnih sistemov. Spričo odmevnih raziskav in dosežkov, tudi na področju izobraževanja mladih raziskovalcev, je postala ljubljanska skupina v okviru organske kemije ne samo prva šola o heterocikličnih spojinah v nekdanji Jugoslaviji, ampak se je uvrstila tudi med vodilne tovrstne skupine v svetu.
O raziskavah je poročal na številnih kongresih in simpozijih doma in v tujini, na več kot 30 plenarnih in vabljenih predavanjih, pa tudi na številnih univerzah in inštitutih doma in po svetu. Organiziral je 5. mednarodni kongres za heterociklično kemijo v Ljubljani (1975), 8. mednarodni simpozij o kemiji organskih žveplovih spojin (1978), simpozij TRISOC univerz v Gradcu, Ljubljani in Trstu (1985 in 1991) in 16. Evropski kolokvij o heterociklični kemiji (1994). Bil je član znanstvenega odbora mednarodnih simpozijev o organskih žveplovih spojinah, član znanstvenih ali mednarodnih odborov številnih mednarodnih kongresov in simpozijev. Je ali je bil član uredniškega odbora Acta Chemica Slovenica, Croatica Chemica Acta, Journal of Heterocyclic Chemistry, Heterocycles, Advances in Heterocyclic Chemistry, Organic Preparations and Procedures International, DOGA – Turkish Journal of Chemistry in Heterocyclic Communications. Napisal je knjige: Narava, človek in kemija (1985), Sporočilnost molekul (1998), Reminiscence in razmišljanja (2001), v okviru izdaj SAZU pa: Prispevki kemije k evropski kulturi in civilizaciji (2003), Kiralnost in molekule življenja, Na obeh straneh navideznega zrcala (2005) in Jezik molekul: kemično sporočanje in sporazumevanje (2008). Za to knjigo je 2008 prejel priznanje Slovenske znanstvene fundacije »Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju«. Je avtor več univerzitetnih učbenikov s področja organske kemije, poleg tega je avtor ali soavtor številnih preglednih člankov in monografij s področja organske kemije, 378 znanstvenih člankov je objavljenih pretežno v tujih znanstvenih revijah. Njegova bibliografija obsega 855 enot (po COBISS klasifikaciji).