Horvat, Matija

Matija Horvat se je rodil 23. septembra 1935 v Škofji Loki. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1959. Po opravljenem stažu in služenju vojaškega roka se je zaposlil leta 1961 v Zdravstvenem domu Kranj. V letih 1963–1967 je na Interni kliniki v Ljubljani specializiral interno medicino; v letih 1966–1969 je bil zaposlen na internem oddelku Inštituta za tuberkulozo in pljučne bolezni Golnik. Leta 1968 je bil imenovan za asistenta na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1969 dalje je bil zaposlen na Medicinski fakulteti v Ljubljani in v Kliničnem centru, Interna klinika, Oddelek za intenzivno interno medicino. V letih 1970–1971 se je izpopolnjeval in znanstveno raziskovalno delal v Cedars Sinai Medical Centre, Los Angeles, ZDA, pri znanih kardiologih in pionirjih na področju intenzivne medicine, Swanu in Ganzu. Leta 1973 je postal predstojnik Centra za intenzivno interno medicino. Leta 1974 je obranil doktorat in bil imenovan za docenta na področju interne medicine. Leta 1980 je postal izredni profesor, leta 1985 redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V letih 1986 in 1989 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za znanstveno delo oz. nagrado Sklada Borisa Kidriča za inovacije. V letih 1992–1996 je bil prodekan Medicinske fakultete v Ljubljani. Leta 1996 je bil izvoljen v naziv Fellow of American College of Cardiology.

27. maja 1997 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU, 12. junija 2003 pa za rednega člana SAZU.
Po izvolitvi za izrednega člana SAZU je prof. dr. Matija Horvat nadaljeval svoje delo kot predsednik Republiškega razširjenega strokovnega kolegija za intenzivno in urgentno medicino ter kot vodja Centra za intenzivno interno medicino (do konca leta 2001), ko se je upokojil ter prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Že drugič je bil izvoljen za predsednika Sveta za izobraževanje zdravnikov pri Zdravniški zbornici Slovenije. Leta 2006 je bil imenovan za zaslužnega gostujočega profesorja Medicinske fakultete Univerze v Maribor, leta 2007 je postal častni član Slovenskega združenja za urgentno medicino.

Zadnjih 30 let je usmerjal razvoj intenzivne interne medicine in sodeloval pri razvoju kardiologije v Kliničnem centru in v Sloveniji. Uvajal je številne nove metode diagnostike in zdravljenja hudo prizadetih bolnikov. Med temi metodami so: transezofagealna elektrokardiografija, intrakardialna elektrokardiografija s snemanjem potencialov Hisovega snopa, podprt krvni obtok (asistirana cirkulacija) z aortno balonsko črpalko, fibrinolitično zdravljenje akutnega miokardnega infarkta, hemodinamsko nadzorovanje bolnikov z merjenjem centralnega venskega tlaka ter tlakov v pljučni cirkulaciji s Swan-Ganzovim katetrom. Bil je pobudnik neprekinjene obposteljne uporabe ehokardiografije v enotah za intenzivno medicino. V uporabo je uvedel številna nova zdravila ter nadzor zdravljenja pri hudo prizadetih bolnikih. Razvoj intenzivne medicine v Sloveniji je v veliki meri prav njegova zasluga.
Posebno pozornost je pri pouku (študentov medicine, sekundarijev in specializantov različnih smeri) namenil osnovnemu kliničnemu pregledu bolnika in analizi znakov, ki so odločilni za racionalno diagnostiko. Tako je številne generacije študentov medicine seznanjal s klinično diagnostiko krvnih obtočil ter študente medicine s pristopom k nezavestnemu bolniku ter bolniku v šoku.
Horvatova raziskovalna skupina je v zadnjih šestih letih opisala nenavadne in nevarne odzive na nekatera zdravila, ki se redno uporabljajo v medicini. Življenjsko nevarne motnje srčnega ritma in šok lahko nastanejo pri bolnikih z obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo, ko jih zdravimo z majhnimi, splošno priporočenimi odmerki disopiramida in metoprolola (Pernat, A., Pohar, B., Horvat, M.: Heart conduction disturbances and cardiovascular collapse after disopyramide and low-dose metoprolol in patient with hypertrophic obstructive cardiomyopathy, J Electrocardiol 1997; 30 (4): 341–44). Opisali so razvoj kardiogenega šoka, ki se je pojavil po prvem in edinem peroralnem odmerku verapamila, zdravila, ki se na široko uporablja v kardiologiji. Pri nekaterih bolnikih gre za prirojeno motnjo v razgradnji zdravila, kar s trenutno priporočenimi ukrepi ne moremo ugotoviti in preprečiti (Štajer, D., Bervar, M., Horvat, M.: Cardiogenic shock following a single therapeutic oral dose of verapamil. Int J Clin Pract 2001; 55 (1): 69–70). Podobno velja tudi za zdravilo isoniazid, ki se na široko uporablja pri preprečevanju in zdravljenju tuberkuloze. Avtorji so opisali pojav epileptičnega statusa pri mladi bolnici, ki je zdravilo jemala v majhnem odmerku, preventivno zaradi pozitivnega kožnega testa in kontakta s tuberkulozo v družini (Martinjak – Dovšek, I., Gorjup, V., Horvat, M., Noč, M.: Acute isoniazid neurotoxicity without overdose. Crit Care Med 2000; 28: 567–68). Ugotovitve so bile dobro dokumentirane, objavljene so bile v priznanih mednarodnih revijah in bodo nedvomno vplivale na večjo previdnost pri uporabi teh zdravil.
Pri akutnem srčnem popuščanju se zvišajo tlaki v pljučnih kapilarah in organizem odgovori z aktivacijo nevroendokrinega sistema in večjim sproščanjem noradrenalina, angiotenzina, renina, aldosterona. Zdravila, ki znižujejo prekomerno zvišane tlake v pljučih, pa različno vplivajo na sproščanje teh hormonov. Nitroglicerol, ki je sicer hemodinamsko zelo učinkovit, manj vpliva na porast hormonov kot pa diuretik furosemid, ki počasneje normalizira moteno hemodinamiko (Pohar B, Horvat M.: Influence of hemodynamic changes on neuroendocrine response in acute heart failure. Int J Cardiol 1997; 60: 263–71).
Bolniki z dokazano ali pa zelo verjetno koronarno boleznijo in bolečinami v prsih med mirovanjem (nestabilna angina pektoris) morajo biti sprejeti v bolnišnico zaradi opazovanja, dodatne diagnostike (predvsem koronarografije) in zdravljenja. Najučinkovitejše zdravljenje je največkrat mehanično odpiranje zaprte ali zožene koronarne arterije. Zaradi številnih diagnostičnih in terapevtskih ukrepov, ki terjajojo veliko časa, mnogo strokovnjakov, aparatur, zdravil in pripomočkov, je nujna natančna opredelitev prognoze. Ta potem narekuje vrsto in nujnost ukrepanja. Ob nekaterih že znanih prognostičnih kriterijih je Horvat s sodelavci ugotovil pomen hemodinamskih sprememb, ki se izrazijo med napadom bolečine v prsih. Visok sistolični arterijski tlak med pojavom bolečine je značilen za bolnike z dobro prognozo, ki verjetno ne bodo potrebovali agresivnih ukrepov pri zdravljenju. Nasprotno pa nizek arterijski tlak in tahikardija med napadom bolečin oznanjata veliko nevarnost za razvoj srčnega infarkta in nenadne smrti zaradi hude prizadetosti koronarnih arterij (Ploj, T., Bajuk, K., Studen, P., Noč, M., Horvat, M.: Blood pressure and heart rate during an episode of unstable angina as predictors of in-hospital outcome. Wien Klin Wochenschr 2002; 114(12): 443–47).

(oktober 2007)

Bibliografija raziskovalca