Gogala, Matija

Matija Gogala, rojen 11. decembra 1937 v Ljubljani, doktor bioloških znanosti, redni profesor za fiziologijo živali na Biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in upokojeni svetnik Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Biologijo je študiral na Univerzi v Ljubljani, tam diplomiral 1960 in doktoriral 1964. 1961 je postal asistent za fiziologijo živali na Biološkem oddelku Biotehniške fakultete pri prof. dr. Štefanu Michieliju. 1968 je postal docent za predmet fiziologija živali, decembra 1974 izredni in 1981 redni profesor za isti predmet. V študijskem letu 1964/65 se je kot štipendist ustanove A. v. Humboldta izpopolnjeval na univerzi v Münchnu pri prof. dr. H. Autrumu. Tudi kasneje je bil pogosto na krajših ali daljših študijskih bivanjih v tujini, predvsem v Bochumu, Hamburgu, Münchnu, Montrealu in Odenseju. 2010 ga je Ustanova A. v. Humboldt spet povabila za tri mesece na študijski obisk v Nemčijo.
Od julija 1976 do oktobra 1979 je bil direktor Inštituta za biologijo. V tem času je bila med drugim zgrajena nova stavba morske biološke postaje. 1987 se je zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS) kot muzejski svetnik, kjer je delal na področjih entomologije, bioakustike in računalništva. Od septembra 1992 do oktobra 2001 je bil direktor tega muzeja, po upokojitvi pa je predsednik Sveta PMS.
Izredni član SAZU je od 30. maja 1991 in redni član od 8. aprila 1999. Glavni tajnik SAZU od 25. aprila 2002 do 6. maja 2008, podpredsednik SAZU od 6. maja 2008. Od leta 2003 je član Evropske akademije znanosti v Salzburgu.
Pri svojem delu se je ukvarjal z barvili in vprašanji sezonskega prebarvanja pri žuželkah (1962–67) in z etološkimi, histološkimi in elektrofiziološkimi raziskavami fotorecepcije in orientacije (1962–95). Odmevno je bilo odkritje specializiranih oči za ultravijolično svetlobo pri metuljčnici (Ascalaphus oz. Libelloides spp.) in njihovih lastnosti (1965–95). Pri tem objektu je skupaj s skupino prof. Kurta Hamdorfa izoliral fotopigment (1970–71) in kasneje je ta skupina raziskovalcev ugotovila, da ima podobno strukturo kot človeški rodopsin (1971). Raziskovali so tudi procese adaptacije v tem očesu (1970–78). Drugo področje raziskav je zvočna in vibracijska komunikacija pri žuželkah iz reda Heteroptera (1969–2006). V zadnjem času raziskuje sistematiko in favnistiko škržadov (Cicadidae) z akustičnimi metodami. Tako je sam ali s sodelavci odkril več vrst škržadov ali opisal zvočne signale že znanih vrst iz Evrope in jugovzhodne Azije (1994–2010). Ugotovil je, da gorski škržad (Cicadetta montana) ni ena sama vrsta, temveč kompleks več kot desetih vrst, ki se zlahka ločijo po zvočnih vzorcih. Poleg tega je objavil dela iz favnistike žuželk in njihovega vedenja (1959–2008).
Že zgodaj si je prizadeval za uvajanje računalništva v raziskovalno delo na področju biologije. Že 1964 je pri doktorskem delu uporabljal računalnik, kasneje je s sodelavcem razvil metodo za vodenje mikrospektrofotometra (1972), ureja tudi spletne strani, predvsem o bioakustiki škržadov z mednarodno ekipo sodelavcev.
Objavil je več kot 90 znanstvenih del in poglavij v znanstvenih knjigah, okoli 75 poljudnoznanstvenih in strokovnih člankov in eno knjigo, bil je soavtor učbenikov, prevajal je različne strokovne članke in knjige, aktivno se je udeležil več kot 100 kongresov in simpozijev.
Od 1993 je član mednarodnega odbora za kartiranje entomofavne Srednje Evrope (SIEEC). Od 2002 do 2007 je bil predsednik odbora GBIF (Global Biodiversity Information Facility) v Sloveniji in vodja slovenske delegacije v mednarodnem upravnem odboru. Od 1997 je bil član odbora in od 2003 do 2009 predsednik upravnega odbora Mednarodnega bioakustičnega sveta (IBAC). Dvakrat je vodil organizacijo mednarodnega znanstvenega srečanja o zvočni in vibracijski komunikaciji pri žuželkah (1980 in 1990 v Piranu). 1989 pa je vodil organizacijo 3. mednarodnega srečanja o favni skupine Rhynchota na Balkanu in v sosednjih deželah v Piranu. 2001 je s sodelavci organiziral 2. Evropski kongres hemipterologov Evrope (2. EHC) in sodeloval pri organizaciji SIEEC (Mednarodnega društva za entomofavno Srednje Evrope) kongresa v Radencih. S sodelavci je leta 2005 organiziral XX. kongres IBAC v Portorožu. Sodeloval pa je tudi pri organizaciji raznih drugih znanstvenih srečanj.
Od 1987 do 1995 je bil urednik poljudnoznanstvene revije Proteus in je aktivno sodeloval pri delu Prirodoslovnega društva Slovenije. Od 1987 je član mednarodnega uredniškega odbora revije "Bioacoustics" iz Londona. Sodeluje tudi v uredniškem odboru revije Entomologia croatica. Od ustanovitve je bil član slovenskega in jugoslovanskega entomološkega društva, v katerem je imel več funkcij. Je član slovenskega društva biofizikov, ki mu je bil v letih 1981–82 predsednik in Slovenskega fiziološkega društva, katerega predsednik je bil v letih 1987–90. Od 1992 do 1999 je bil nacionalni koordinator za biologijo pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo (MZT).
Za favnistično delo na skupini Heteroptera je 1959 dobil študentsko Prešernovo nagrado. Za raziskave fotorecepcije pri žuželkah Ascalaphus macaronius je 1968 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča. 1977 je dobil priznanje ob 30. obletnici Biotehniške fakultete in 1979 red dela s srebrnim vencem. 1982 je prejel zlati znak Entomološkega društva Štefana Michielija, 1985 na Biotehniški fakulteti Jesenkovo nagrado, 1995 pa posebno priznanje Slovenskega fiziološkega društva. 2001 je dobil Grošljevo priznanje Prirodoslovnega društva Slovenije.