Kordaš, Marjan

Marjan Kordaš (Ćuprija, 17. avgusta 1931), zdravnik (dr. med.), dr. znanosti, redni profesor za patološko fiziologijo (v pokoju) na Medicinski fakulteti v Ljubljani.
Rodil se je v Srbiji, od 1936 pa je vseskozi živel v Sloveniji. Po maturi (I. gimnazija v Ljubljani) se je 1950 vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani (MF) in 1958 diplomiral kot dr. med. Potem ko je odslužil vojaščino, je 1959 začel delati na Inštitutu za patološko fiziologijo z nalogo, da – poleg rutinskega pedagoškega dela s študenti medicine – na tem inštitutu postavi laboratorij za elektrofiziologijo. Te raziskovalne metode se je učil na Department of Biophysics, University College London v letih 1964/65 (Research Assistant; štipendist WHO, 10 mesecev) in 1967/68 (Research Assistant; štipendist WHO, 4 mesece) ter leta 1970 v Marine Biological Laboratory, Woods Hole, ZDA (Research Fellow, štipendist Sklada Borisa Kidriča). 1971 je doktoriral s temo Časovni potek toka motorične ploščice pri nevromuskularnem prenosu v skeletni mišici. Takoj po doktoratu je bil izvoljen za habilitiranega docenta, 1973 za docenta, 1977 za izrednega profesorja, 1979 za rednega profesorja za patološko fiziologijo. Upokojil se je 1999.
Funkcije na MF ter na Univerzi v Ljubljani (UL): predsednik Pododbora za sprejem novincev na MF (1986–92); predsednik Kadrovske komisije MF (1992–94); član Habilitacijske komisije UL (1992–94); predsednik Habilitacijske komisije UL (1994–95; 1995–98); član Habilitacijske komisije UL (1998–99).
Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 6. junija 1995, za rednega člana SAZU pa 7. junija 2001.
Za svoje eksperimentalno delo na skeletni mišici je že 1966 na Inštitutu za patološko fiziologijo MF postavil laboratorij za mikroelektrofiziologijo in kot prvi v Evropi uporabil »metodo vplete napetosti« (»voltage-clamp«). Do nekako 1980 je razvil nekaj različic te metode. V enem najbolj citiranih člankov iz 1969 je ovrgel dotedanje koncepte in nakazal, da med živčno-mišičnim prenosom obstoji »ena sama prevodnost«, odvisna od sproščenega mediatorja. Tako se je zlagoma izoblikoval koncept o ionskem kanalčku oz populaciji ionskih kanalčkov v živčno-mišičnem stiku. Slednje aktivira sproščeni mediator.
Rezultate svojega raziskovalnega dela je Kordaš sproti objavljal v mednarodnem prostoru, večinoma v indeksiranih revijah, nekaj pa tudi kot poglavja v knjigah.
Najpomembnejša dela iz področja mikroelektrofiziologije:
Kordaš M. (1969) The effect of membrane polarization on the time course of the end-plate current. J Physiol 204: 493–502;
Kordaš M. (1970) The effect of procaine on neuromuscular transmission. J Physiol 209: 698–699;
Kordaš M. (1972a) An attempt at an analysis of the factors determining the time course of the end-plate current. I. The effects of prostigmine and of the ratio of Mg2+ to Ca2+. J Physiol 224: 317–332;
Kordaš M. (1972b) An attempt at an analysis of the factors determining the time course of the end-plate current. II. Temperature. J Physiol 224: 333–348;
Kordaš M., Brzin M., Majcen Ž. (1975) A comparison of the effect of cholinesterase inhibitors on end-plate current and on cholinesterase activity in frog muscle. Neuropharmacology 14: 791–800 ;
Kordaš M. (1977) On the role of junctional cholinesterase in determining the time course of the end-plate current. J Physiol 270: 133–150;
Indeks citiranosti do leta 1993: 334 (vseh citatov 634, čistih citatov (brez avtocitatov) 572). Celotna bibliografija obsega čez 100 bibliografskih enot. Več kot polovica del obravnava problematiko pedagoškega dela na MF na dodiplomski in podiplomski stopnji.
Poleg eksperimentalnega dela se je Kordaš tudi precej ukvarjal s simulacijo fizioloških procesov. Za pouk patološke fiziologije krvnega obtoka je s sodelavci razvil ter že 1968 objavil analogni model krvnih obtočil. Po prodoru računalniških metod v splošno uporabo je leta 1987 ta analogni model krvnih obtočil digitaliziral ter dopolnil 1993 in 1996. Po upokojitvi, ko ni več imel možnosti za eksperimentalno delo, se pa je v celoti posvetil simulaciji fizioloških procesov. Namreč, fiziološke sisteme je možno ponazoriti s t. i. analognim elektronskim vezjem. Slednje pa je možno precej natančno analizirati s sodobno računalniško programsko opremo.
Najpomembnejša dela iz področja simulacije fizioloških sistemov:
Kordaš M., Trontelj J., Leonardis S. (1968) An electrical model of blood circulation. Med & biol Engng 6: 449–451;
Bošnjak R., Kordaš M. (2002) Circulatory effects of internal jugular vein compression: a computer simulation study, Med. Biol. Eng. Comput. 40: 423–31;
Dolenšek J., Runovc F., Kordaš M. (2005) Simulation of pulmonary ventilation and its control by negative feedback. Computers in Biology and Medicine 35: 217–228;
Sever M., Podnar T., Runovc F., Kordaš M. (2007) Analog simulation of two clinical condition: (1) Acute left ventricle failure; (2) exercise in patient with aortic stenosis. Computers in Biology and Medicine 37: 1051–1062;
Dolenšek J., Podnar T., Runovc F., Kordaš M. (2009) Analog simulation of aortic and of mitral regurgitation. Computers in Biology and Medicine 39: 474–481.
Za raziskovalno delo je 1976 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, za pedagoško delo plaketo Univerze v Ljubljani (UL, 1993). Nosilec Reda dela z zlatim vencem (1987). Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani (1999).