Pavčnik, Marijan

Marijan Pavčnik (Ljubljana, 8. decembra 1946), dr. pravnih znanosti, redni profesor za filozofijo in teorijo prava in države (uvod v pravoznanstvo, filozofija prava z metodologijo pravnega vrednotenja, teorija države) na Pravni fakulteti (PF) UL.
Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Po maturi (junija 1965) se je vpisal na PF v Ljubljani in diplomiral decembra 1969. Po diplomi je opravil pravosodni izpit (decembra 1971), magistriral je februarja 1978 na PF v Beogradu, doktoriral pa maja 1982 na PF v Ljubljani. Magistrsko in doktorsko delo je objavil tudi v knjižni obliki [Zloraba pravice (1986), Pravni viri v jugoslovanskem pravu (1983)].
Od 1970 do 1971 je bil sodniški pripravnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, nato pa strokovni sodelavec in sodnik pri Občinskem sodišču I v Ljubljani. Od maja 1973 dela na PF v Ljubljani: najprej je bil asistent, decembra 1982 je postal docent, decembra 1987 je bil izvoljen za izrednega profesorja, od januarja 1993 pa je redni profesor. V vseh usmeritvah podiplomskega študija na PF je nosilec predmeta filozofija prava (do 2009/10), od 2009/10 pa je na vseh usmeritvah doktorskega študija nosilec predmeta teorija prava (izbrana poglavja). Od 1993/94 do 1998/99 je bil gostujoči profesor na PF v Mariboru.
Na fakulteti je bil večkrat predstojnik katedre za teorijo in sociologijo prava, bil je odgovorni urednik Zbornika znanstvenih razprav (1995–2009), še vedno pa je predstojnik knjižnice. Na UL je bil šest let (1997–2003) predsednik komisije za Prešernove nagrade; od 2011 je član habilitacijske komisije. V dveh mandatih je bil član sodnega sveta RS (1990–1994, 1999–2004), v dveh mandatih je bil nacionalni koordinator za področje prava, od 2006 do 2010 pa je bil na ARRS predsednik znanstvenega sveta za družboslovje. Od 2008 je član odbora za Zoisove nagrade in priznanja.
12. junija 2003 je bil izvoljen za izrednega, 21. maja 2009 pa za rednega člana SAZU. Od 10. februarja 2005 do 31. maja 2011 je bil načelnik oddelka za družbene veda I. razreda SAZU, od 1. junija 2008 do 31. maja 2011 pa je bil tajnik I. razreda SAZU. Na Akademiji je tudi predsednik komisije za statutarna vprašanja.
Bibliografija obsega prek 445 enot. Od tega je 90 izvirnih znanstvenih člankov in 81 drugih znanstvenih del. Objav v tujih jezikih (zlasti v nemščini in angleščini) je več kot 65.
Napisal je prvo Teorijo prava (1. izd.: 1997; 4., pregledana in dop. izd.: 2011) v slovenskem jeziku. Delo obravnava temeljna vprašanja, s katerimi se spoprijema teorija prava, njegova ambicija pa je, da prispeva k razumevanju prava. Kritika je delo označila kot »novo slovensko sintezo pravne teorije« (V. Simič) in kot v marsičem izviren prispevek k pravno-filozofskim razpravljanjem, ki so v celoti na ravni nosilnih tujih (npr. nemških) sistematičnih del (P. Holländer).
Posebno pozornost posveča razlagi zakona in argumentom pravnega odločanja. Razlago zakona preučuje kot miselno dejavnost, s katero »razlagalec (re)konstruira in pomensko opredeli splošno in abstraktno pravno pravilo, ki ga zakon sporoča in jezikovno uokvirja.« V naravi pravnih odločitev je, da niso dane vnaprej. Vnaprej so dana samo izhodišča odločanja, ovrednotenje teh izhodišč in njihovo medsebojno povezovanje pa je stvar človekove odločitve. S temi vprašanji se ukvarja v Argumentaciji v pravu (1. izd.: 1991; ponatis: 1998; 2. sprem. in dop. izd.: 2004). Kritik ugotavlja, da gre za monografijo, ki »pomeni na Slovenskem nov način razmišljanja in pisanja v pravni teoriji.« (V. Simič) To delo je v rahlo spremenjeni obliki izšlo tudi pri založbi Springer (Juristisches Verstehen und Entscheiden, 1993). Teorija prava in Argumentacija v pravu sta v literaturi zelo pogosto citirani; na ti dve deli se opirajo tudi v (ustavno)sodni praksi.
Navajan je tudi v tuji literaturi. Njegova dela so na primer naletela na odziv pri L. E. Wolcherju [Pavčnik’s Theory of Legal Decisionmaking: An Introduction, v: Washington Law Review, 42 (1997) 2, str. 469–480, pri A. Kaufmannu (Das Verfahren der Rechtsgewinnung, 1999) in pri P. Holländerju (Ústavněprávní argumentace, 2003)]. Njegov pogled na prepoved zlorabe pravice je sprejet v enciklopedijo The Philosophy of Law (ur. C. B. Gray, 1999). Odziv doživljajo tudi posamezne razprave (v tujih jezikih, zlasti v nemščini in angleščini), ki so izšle tudi v knjižni obliki pri Steiner Verlag (Auf dem Weg zum Maß des Rechts, 2011, str. 318). V to knjigo je strnjenih 14 razprav iz obdobja 1997–2010.
Kot soavtor je zasnoval in (so)uredil več knjig, ki raziskujejo pomembna vprašanja prava: Temeljne pravice (1997), Ustavno sodstvo (2000) in Pravna država (2009). Kot soavtor je zasnoval in uredil tudi leksikon Pravo (1. izd.: 1987, 2. razširjena in sprem. izd.: 2003).
Pavčnik rad opozarja, da mora vsaka znanost poznati dognanja prejšnjih generacij. Temu načelu so zveste izdaje Države Leonida Pitamica (skupaj s spremno študijo; 1996, 2009), izbor razprav Problem realnosti prava Borisa Furlana (skupaj z uvodno razpravo; 2002), ureditev izbora petnajstih razprav pokojnih slovenskih znanstvenikov (Izročilo pravne znanosti, 2008 – skupaj z uvodnim prispevkom) in dvojezični izbor Pitamičevih razprav: Na robovih čiste teorije prava/An den Grenzen der Reinen Rechtslehre (skupaj z uvodno študijo; 2005, ponatis: 2009).
Pogosto je referent na tujih in domačih kongresih; na tujih fakultetah je imel kopico vabljenih predavanj. V tujini redno sodeluje na kongresih Mednarodnega združenja za pravno in socialno filozofijo, doma vodi delovne sekcije na pravniških srečanjih, vabijo pa ga tudi na različne sodniške šole. Skrb za prakso izpričuje tudi komentar k 7. členu Obligacijskega zakonika [Prepoved zlorabe pravice (2003)]. Pavčnikova zasnova prepovedi zlorabe pravice je bila sprejeta v sodni in ustavnosodni praksi.
Pavčnik je urednik knjižne zbirke Pravna obzorja (od 1994), zbirke Scientia/Iustitia (od 2003) ter član uredniških odborov in svetov pri več revijah. Od 2011 je član izvršilnega odbora Mednarodnega združenja za pravno in socialno filozofijo.
Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini. Med krajšimi bivanji naj bodo omenjeni študijski obiski pravnih fakultet in inštitutov za teorijo in filozofijo prava na Dunaju, v Gradcu, Regensburgu, Parizu, Oxfordu, Edinburghu in Seattlu. Triindvajset mesecev je bil štipendist Alexander von Humboldtove ustanove: petkrat je bil na Inštitutu za Filozofijo prava in pravno informatiko Univerze v Münchnu, štirikrat na Inštitutu za interdisciplinarna raziskovanja Univerze v Bielefeldu in enkrat na Humboldtovi Univerzi v Berlinu.
Od 2010 je član Evropske akademije (Academia Europaea).
Med študijem je skupaj z Ado Polajnar prejel Prešernovo nagrado za delo Kratkotrajne prostostne kazni (1968, str. 108) in bil štipendist Sklada Borisa Kidriča. Kot soavtor dela Politični delikti – vodja projekta je bil prof. dr. Ljubo Bavcon – je aprila 1988 dobil nagrado Sklada Borisa Kidriča. L. 2001 je dobil Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke na področju prava.

(februar 2012)

Bibliografija raziskovalca