Pavčnik, Marijan

Marijan Pavčnik se je rodil 8. decembra 1946 v Ljubljani. Maturiral je 1965 na II. gimnaziji v Ljubljani, diplomiral 1969 na Pravni fakulteti v Ljubljani in 1971 opravil pravosodni izpit. Magistriral je 1978 na Pravni fakulteti v Beogradu (pod mentorstvom akademika R. D. Lukića), doktoriral pa 1982 na Pravni fakulteti v Ljubljani (pod mentorstvom akademika G. Kušeja).
V letih od 1970 do 1973 je bil najprej sodniški pripravnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, nato pa strokovni sodelavec in sodnik pri Občinskem sodišču I v Ljubljani. Od maja 1973 dela na Pravni fakulteti v Ljubljani; 1993 je bil izvoljen za rednega profesorja za uvod v pravoznanstvo, filozofijo prava in teorijo države. Od 1993/94 do 1998/99 je predaval tudi na Pravni fakulteti v Mariboru.
Bibliografija obsega prek0 320 enot. Od tega je 5 samostojnih knjig, 8 knjig je v soavtorstvu in (so)uredništvu. Med ostalimi prispevki je 175 znanstvenih razprav in člankov. V to bibliografijo je vključenih tudi 52 objav v tujini (v 8 jezikih, povečini v nemščini in angleščini); od tega je 1 knjiga, 42 razprav in 9 ocen.
Med poglavitnimi deli so tudi naslednja: Pravni viri v jugoslovanskem pravu (1983), Uvod v pravoznanstvo (skupaj z G. Kušejem in A. Pereničem, 1984; 3. izd.: 1992), Zloraba pravice (1986), leksikon Pravo (urednik in soavtor; 1987; 2. izd.: 2003), Argumentacija v pravu (1991; ponatisa: 1998, 2002, 2. izd.: 2004), Juristisches Verstehen und Entscheiden (1993), Legal Decisionmaking as a Responsible Intellectual Activity. A Continental Point of View (1997), Onkraj pravnega pozitivizma. Odziv na Antigonin izziv (1998), A Dialogue on Legal Theory Between a European Legal Philosopher and His American Friend (skupaj z L. E. Wolcherjem, 2000), Bewährung von Recht in gesellschaftlichen Umbrüchen (2000), Ustavno sodstvo (urednik in soavtor, 2000), Brüchigkeit der Gerechtigkeit (2004), The Transition from Socialist Law and Resurgence of Traditional Law (2005), Constitutional Interpretation (2007) in Teorija prava (1997; 2. izd.: 2001, ponatis: 2003, 3. izd.: 2007).
Za Pavčnika je pravo "sistem kot celota učinkovitih pravnih pravil in pravnih načel, ki v mejah pravne pravilnosti urejajo življenjsko pomembno zunanje vedenje in ravnanje ljudi v državnopravno organizirani družbi." To pojmovanje je onkraj pravnega pozitivizma, ne da bi enostransko zavračalo njegov pomen. Tisti, ki pravno odloča, mora pravni pozitivizem dopolniti z argumentom pravne pravilnosti, z argumenti pravnih načel in z argumenti razumevanja pravnih pravil. V naravi stvari je, da je pravna pravilnost nujna in izhodiščna sestavina prava. Morebitni argument neprava ni samo moralni, je tudi pravni argument, če je vsebina pozitivnega prava človeško skrajno neznosna. Argument pravne varnosti terja, da se je treba na nepravo v konkretnih primerih odzivati pravno.
Posebno pozornost posveča razumevanju in razlagi zakona ter argumentom pravnega odločanja. Razlago zakona preučuje kot miselno dejavnost, s katero »razlagalec (re)konstruira in pomensko opredeli splošno in abstraktno pravno pravilo, ki ga zakon sporoča in jezikovno uokvirja.« V naravi pravnih odločitev je, da niso dane vnaprej. Vnaprej so dana samo izhodišča odločanja, ovrednotenje teh izhodišč in njihovo medsebojno povezovanje pa je stvar človekove vsakokratne odločitve.
Pavčnik je pogosto navajan v tuji literaturi. Dela Argumentacija v pravu, Juristisches Verstehen und Entscheiden in Teorija prava so naletela na ustvarjalen odziv pri več uglednih znanstvenikih; med njimi na primer pri L. E. Wolcherju (Pavčnik's Theory of Legal Decisionmaking: An Introduction, v: Washington Law Review 1997, str. 469–480), pri A. Kaufmannu (Das Verfahren der Rechtsgewinnung, 1999) in pri P. Holländerju (Ústavněprávní argumentace, 2003). Pavčnikov pogled na prepoved zlorabe pravice je bil sprejet v enciklopedijo The Philosophy of Law (ur. C. B. Gray, 1999), pogled na razlago ustave pa v e-enciklopedijo IVR Encyclopaedia. Pavčnikova dela so navajana tudi v sodni in ustavnosodni praksi.
Pavčnik je zavzet univerzitetni učitelj. Kot pedagog rad opozorja, da mora vsaka znanost poznati dognanja prejšnjih generacij. Temu načelu sta zvesti izdaja Države Leonida Pitamica (1996) in izbor razprav Borisa Furlana (2002); za obe deli je pripravil ustrezno spremno študijo. Leta 2006 je izdal še dvojezični izbor Pitamičevih razprav: Na robovih čiste teorije prava /An den Grenzen der Reinen Rechtslehre. Ljubljana 2006.
Bil je na več študijskih izpopolnjevanjih v tujini. Kot štipendist Ustanove Alexandra von Humboldta je bil petindvajset mesecev v ZRN: šestkrat je bil na Inštitutu za filozofijo prava in pravno informatiko Univerze v Münchnu, petkrat na Inštitutu za interdisciplinarna raziskovanja Univerze v Bielefeldu in enkrat na Pravni fakulteti Humboldtove univerze v Berlinu. Med tujimi združenji je najbolj dejaven v Mednarodnem združenju za pravno in socialno filozofijo; na kongresih združenja redno sodeluje z referati. Uredil (sourednik: G. Zanetti) je zbornik Legal Systems and Legal Science, v: Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie – Beiheft 70 (1997) in zbornik (sourednik: A. Bröstl) Human Rights, Minority Rights, Women's Rights, v: Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie – Beiheft 78 (2001). V tujini je imel 48 referatov in vabljenih predavanj. Doma redno vodi delovne sekcije na različnih pravniških srečanjih. Pavčnik je zelo dejaven tudi kot urednik. Posebej pomembno je, da je odgovorni urednik Zbornika znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani (od 1995) in urednik zbirke Pravna obzorja pri Cankarjevi založbi (od 2006 pri GV Založbi). V tej zbirki je doslej izšlo že 31 (povečini temeljnih) pravnih monografij. Od 1997 je član mednarodnega uredniškega sveta revije Isopoliteia (Atene), od 2003 pa ureja tudi zbirko Scientia/Iustitia (pri Cankarjevi založbi, od 2006 pri Uradnem listu RS).

Za svoje delo je dobil več priznanj: Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani (1968), nagrado Sklada Borisa Kidriča (1988) in Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke na področju prava (2001).

Skupščina SAZU je prof. dr. Marijana Pavčnika 12. junija 2003 izvolila za izrednega člana, 21. maja 2009 pa za rednega člana.

(september 2009)

Bibliografija raziskovalca