Toporišič, Jože

Jezikoslovec, rojen 11. oktobra 1926 na Mostecu pri Brežicah kmetu Jožefu in Jožefi, roj. Žabkar, od 1965 živi in dela v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Dobovi (1933–38). Tri razrede (1938–41) je opravil na klasični gimnaziji v Mariboru, od oktobra 1941 do junija 1945 prebil v prisilnem izseljenstvu v različnih taboriščih tedaj še nemške Šlezije (Striegau, Breslau itn.), nekaj časa tudi na Poljskem (Lodž). Po vrnitvi domov l. 1945 opravil 4. razred tečajne gimnazije v Brežicah in tri razrede v Mariboru (1945/46), redno srednjo šolo pa spet na klasični gimnaziji v šol. letu 1946/7, kjer je leta 1947 tudi maturiral. 1947–52 študiral slavistiko v Ljubljani (slovenski jezik in književnost ter ruski jezik in književnost).

V letu 1952/3 služil vojaški rok (Beograd, Zemun) in bil eno leto nato profesorski pripravnik na gimnaziji v Novem mestu, 1954 do 1965 bil lektor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Zagrebu (v študijskem letu 1962/3 je bil štipendist Humboldtove ustanove v Hamburgu, kjer je preučeval eksperimentalno fonetiko), 1963 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze (doktor filologije)). Predvidene docenture za slovenski knjižni jezik na zagrebški fakulteti ni zasedel, pač pa se je v Ljubljani 1966 najprej vnaprej habilitiral za docenta, 1970 pa za izrednega profesorja za slovenski knjižni jezik. V Ljubljani je 1965 postal znanstveni in 1970 višji znanstveni sodelavec Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je 1963–71 honorarno predaval slovenski knjižni jezik, od 1971 je bil redni profesor in tudi predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko (katedra je bila ustanovljene na mojo pobudo). Od 1976 do 1996 je bil predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko, 1972/3 predaval honorarno na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, in sicer stilistiko slovenskega knjižnega jezika, l. 1979 pa slovenski knjižni jezik na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Kot lektor slovenščine je v Zagrebu sodeloval pri sekciji za literarno teorijo in bil dejaven pri lingvistični sekciji Hrvaškega filološkega društva. Od 1955 je imel enomesečni lektorat slovenščine na poletnih seminarjih za tuje slaviste, najprej v Splitu, nato v Zadru, polovico avgusta pa ves čas v Zagrebu, od leta 1965 tudi v Ljubljani. Številna predavanja je imel za pedagoge srednjih šol v zvezi s svojimi učbeniki Slovenski knjižni jezik 1–4, ki so izšli v letih 1965, 1966, 1967 in 1970 (več izdaj). Posamezna predavanja je imel tudi na tujih univerzah: v Gradcu 1968 in 1976, v Berlinu in Leipzigu 1969, Varšavi 1973, Helsinkih in Moskvi, od aprila do avgusta 1968 je bil raziskovalni profesor univerze v Čikagu, v poletnem semestru 1973 je bil gostujoči profesor na univerzi v Regensburgu, oktobra in novembra 1971 je bil gostujoči profesor na državni univerzi v Moskvi, v študijskem letu 1976/7 gostujoči profesor na univerzi v Gradcu, poletni semester 1979 na univerzi v Celovcu (zatem še dvakrat). Od leta 1963 bil stalni sodelavec pri jezikovnih pogovorih radia Ljubljana, pred tem občasno tudi radia Zagreb in Beograd. Ob dvestoletnici Kopitarjevega rojstva se je udeležil simpozija na univerzi v Evanstonu nad Čikagom. Od tam je šel na predavanje na univerzo v Los Angelesu; obiskal pa je na vabilo E. Stankiewicza tudi slovito univerzo Yale. Leta 1970 je bil tudi na univerzi v University Parku (Pensilvanija). In morda še kje.

Napisal in objavil je čez dva tisoč prispevkov iz jezikoslovja in stilistike. Bibliografije so objavljene v Slavistični reviji l. 1986 (za čas od začetka), 1996 za desetletje 1986–1996 in 2007 za desetletje 1996 do 2007.

Jezikoslovno je obravnaval fonetiko (utrdil slovensko fonologijo), urejal oblikoslovje in besedotvorje, pa skladnjo, stilistiko, pravopis in pravorečje, se ukvarjal z dialektologijo, raziskoval zgodovino knjižnega jezika, se precej ukvarjal s kritiko.

Pisal je tudi učbenike: Slovenski knjižni jezik 1 do 4, Slovenski jezik in sporočanje 1 in 2 (več izdaj). Bil je glavni in odgovorni urednik Jezika in slovstva (1966 – 70), v letih od 1967 je bil urednik Slavistične revije, sam urednik in glavni urednik za jezikoslovje, praktično do svoje upokojitve 1996. Deloma je tudi prevajal iz srbohrvaščine in eno knjigo (Bohoričevo slovnico) iz latinščine.

Skoraj ves čas je svoje številne razprave in druge sestavke objavljal zbrane v knjigah. Navedena po letih izhajanja: Pripovedna dela F.S. Finžgarja 1964, Zakaj ne po slovensko 1969, z dodatkom Second Edition 1992 in dodatkom za Slovene by Synthetic Method (1974) ter Lo sloveno con il metodo sintetico 1982. Nekako pouku so služile tudi knjige, izdane s sodelavci: Besedila k jezikovno–stilnim interpretacijam 1974, Slovenska zvrstna besedila 1981 (še ena izdaja), sem lahko štejemo tudi Načrt pravil za novi slovenski pravopis 1981. Izdajal je tudi besedila drugih jezikoslovcev: Antona Breznika jezikoslovne razprave 1984, Škrabčeva Jezikoslovna dela 1 do 4 (1 in 2 v letu 1994, 3 1995, 4 1998), Zbrano delo 2 F. Ramovša 1997. Zvezki mojih razprav: poleg monografske Slovenske slovnice (4 izdaje: 1976, 1984, 1991, 2007), Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika 1978, Nova slovenska skladnja 1982, Slovenska slovnica in jezikovna vadnica (soavtor F. Žagar, več izdaj). Slovenski pravopis 1. Pravila 1990 (4 izdaje, zadnji dve z močnim sodelovanjem J. Modra), Potreti, razgledi, presoje 1987, Družbenost slovenskega jezika 1991, Besedjeslovne razprave 1991, Oblikoslovne razprave 2003, Besediloslovne razprave 2006, Stilnost in zvrstnost 2008. Sem gre tudi knjiga Jezikovni pogovori v Sedem dni 2007.

Naj bodo omenjene še počastitve njegovega jezikoslovstva. Bil je član International Association of Phonetic Sciences, Societas linguistica Europae, več komisij mednarodnega slavističnega komiteja: za jezikoslovno izrazje, za fonetiko, za knjižne jezike, za slovnično strukturo. Tudi član uprave Zveze slavističnih društev Jugoslavije, 1972–8 tudi njen predsednik pa vodil odbor za pospeševanje slovenističnega na neslovenskih univerzah ipd. Odlikovan je bil s srebrnim častnim znakom svobode RS: »Za izjemne zasluge v slovenistiki, za utrjevanje njenega mednarodnega ugleda in za plodno vključevanje stroke v slovensko kulturno in osamosvojitveno življenje« (M. Kučan 1996). 1991 je postal izredni in 1997 redni član razreda za filološke in literarne vede SAZU. 2006 sem prejel Zoisovo nagrado »za življenjsko delo na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti in na področju slovenskega jezikoslovja« (J. Janša).

(september 2010)