Pirjevec, Jože

Zgodovinar Jože Pirjevec se je rodil v Trstu 1. junija 1940. Diplomiral je 1966 na Filozofski fakulteti v Trstu. Dve leti se je nato izpopolnjeval na »Normalki« v Pisi in tam tudi diplomiral (1971). Takoj za tem je absolviral tri semestre na Diplomatski akademiji na Dunaju in bil 1971 imenovan za poverjenega profesorja zgodovine Vzhodne Evrope na Fakulteti za politične vede v Pizi. Leta 1983 je postal pridruženi profesor na tržaški univerzi, 1986 pa redni profesor za zgodovino Vzhodne Evrope na Fakulteti za politične vede v Padovi. V tem času se v Pirjevčevem delu nakazuje njegovo izhodiščno področje raziskovanja: južnoslovansko-italijanski odnosi od predmarčne dobe do konca 19. stoletja. Zagovor disertacije Niccolò Tommaseo med Italijo in Slavijo je opravil na Filozofski fakulteti v Ljubljani in jo še istega leta (1977) objavil v Benetkah. V njej ga zanimata idejna in politična usmerjenost ter aktivnost tega dalmatinskega filologa, etnografa in pesnika. S pritegnitvijo številnih arhivskih virov in literature je prišel do pomembnih novih rezultatov, ki opozarjajo na živahne stike med italijanskim risorgimentom in južnoslovanskimi pa tudi poljskimi in madžarskimi patrioti v obdobju 1830-1870. S knjigo Storia della Russia del XIX secolo (Zgodovina Rusije 19. stoletja) (1984) je stopil na široko polje vzhodnoevropske zgodovine in meddržavnih odnosov sodobne Evrope. To je drugo območje Pirjevčevega znanstvenega zanimanja. Nadaljnji korak v tej smeri predstavlja knjiga Tito, Stalin e l'Occidente (Tito, Stalin in Zahod) (slovenska izdaja 1987), v kateri je obravnaval razkol med Informbirojem in KPJ v obdobju hladne vojne. Delo, odlikovano z nagrado Kidričevega sklada, je rezultat večletnih raziskovanj v diplomatskih arhivih v Washingtonu, Parizu, Londonu in Rimu ter študija v nemških bibliotekah, ki ga je opravil kot štipendist fundacije A. von Humboldt-Stiftung. V Trstu je 1990 izdal razširjeno in dopolnjeno verzijo omenjenega dela z naslovom II gran rifiuto. Guerra fredda e calda tra Tito, Stalin e I 'Occidente. V primerjavi s prvo knjigo so pomembna zlasti dodana poglavja o dramatičnem razvoju spora v letu 1949, ko je Zahod (ZDA) presegel svoje dvome o Titovi hereziji in sklenil strateško podpreti neodvisnost Jugoslavije, ne da bi v zameno terjal njeno ideološko-sistemsko prilagoditev. Knjiga se končuje s Titovimi ugotovitvami o napakah režima, storjenih v zvezi s kolektivizacijo kmetijstva in z njegovim priznanjem, da je »izgradnja socializma« terjala »poleg junaških vidikov tudi dramatičen tribut v človeških življenjih«. Upošteva tudi pobude jugoslovanske diplomacije, da izkoristi nove možnosti za premostitev tržaškega vprašanja in za normalizacijo odnosov z Italijo. Soočanje s problemi slovenske novejše zgodovine je tretje polje Pirjevčeve dejavnosti. Tudi tukaj opazuje problematiko v širšem kontekstu srednjeevropske zgodovine, začenši z zgodovino habsburške Monarhije. Posebno pozornost posveča pri tem problematiki slovensko-italijanskih odnosov od marčne revolucije dalje. Prvi vidnejši dosežek s tega področja je knjiga Tržaški vozel, ki govori o zgodovinskih dogodkih in političnem razvoju v letih 1945-1980 (Trst, 1984). V njej združuje tankočutno doživljanje usode rojstnega mesta in slovenskega življa v njem. Kljub intenzivnemu raziskavalnemu delu, opravljenemu predvsem na tujem, v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji, ZDA in Rusiji, se Pirjevec odziva tudi na sočasno dogajanje doma kot kvalificirana in kritična priča. Svoja mnenja in dognanja sproti sporoča javnosti, saj je že desetletja aktiven kot publicist. S kombinacijo znanja in izkušenj z vseh svojih delovnih področij je ustvaril obsežno knjigo o zgodovini Jugoslavije Il giorno di san Vito. Jugoslavija 1918-1992. Storia di una tragedia (Nuova Eri Edizioni Rai Radiotelevisione Italiana, Torino, 1993, 608 str.), ki je doživela velik uspeh strokovne kritike in javnosti. Knjiga je kronološko razdeljena na tri dele, posvečene kraljevini Jugoslaviji, Jugoslaviji v vojni in socialistični Jugoslaviji. Težišče je na tretjem delu, ki sestavlja dve tretjini celotnega opusa. Tukaj tudi najbolje prihajajo do izraza rezultati Pirjevčevih lastnih raziskovanj in pričevanjskega osebnega opazovanja. Delo je solidno informativno tudi zato, ker je izbor uporabljenih del zelo širok, tako v političnem kot tudi v kulturnem smislu, ker temelji za obdobje sklepne krize Jugoslavije poleg vsega na avtorjevem komentatorskem angažmanu in je zato v marsičem samo na sebi dokumentarnega pomena. Od 1984 do 2001 je bil Pirjevec predsednik Narodne in študijske knjižnice, v letih 1987-1991 pa tudi predsednik upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
Po izvolitvi v dopisnega (1995) in nato v izrednega člana (2005) SAZU se je znanstvena pot Jožeta Pirjevca v dotedanjem smislu nadaljevala. Moderna in novejša slovenska zgodovina, slovensko¬-italijanski odnosi in problem Trsta, Jugoslavija, razmerja med njenimi narodi in njihovimi koncepti, vzhodna Evropa, habsburška monarhija ter njeni notranji in mednarodni problemi – to so bila in so glavna težišča njegovega zgodovinskega preučevanja. Leta 1995 je Pirjevec izdal pri prestižni založbi il Mulino monografijo, naslovljeno Serbi, Croati, Sloveni: Storia di tre nazioni, ki je imela velik založniški uspeh, saj je doživela več izdaj. Leta 1999 je v 13. zvezku Enciklopedije Slovenije izšel njegov prikaz zgodovine Trsta, ki se začenja s Trubarjevim bivanjem v jadranskem pristanišču, sega pa vse do konca 20. stoletja. Na podlagi tega besedila je avtor, skupaj z Milico Kacin Wohinz objavil v italijanščini knjigo Storia degli Sloveni in Italia 1866-1999, nato pa še slovensko verzijo, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000 (Ljubljana 2000). Sredi devetdesetih let je kot Fellow Nobelovega inštituta v Oslu začel zbirati gradivo za široko zasnovano delo, ki naj bi zajelo dogajanje na tleh bivše Jugoslavije od njenega razpada dalje. Na podlagi gradiva, ki ga je zbral v naslednjih letih v številnih svetovnih knjižnicah in inštitutih, predvsem v londonskem Royal Institute of Interenational Affairs, je leta 2001 izdal pri drugi prestižni italijanski založbi Einaudi več kot 600 strani obsegajočo knjigo, naslovljeno Le guerre jugoslave 1991-1999. Knjiga je leta 2002 dobila nagrado Aqui Storia in je izšla tudi v žepni obliki. V slovenskem prevodu, ki ga je sam oskrbel, jo je objavil tudi v Ljubljani, pri čemer jo je časovno razširil. (Jugoslovanske vojne 1991-2001, Ljubljana, 2003. ) Njegovo zadnje delo je zajetna monografija, ki nosi naslov »Trst je naš«. Borba Slovencev za morje, in govori o razvoju slovenske politične misli na to tematiko od leta 1848 do Londonskega memoranduma leta 1954. (Ljubljana, 2007)
Po osamosvojitvi Slovenije je Pirjevec znova pridobil slovensko državljanstvo in se aktivno vključil v kulturno-politično življenje matične domovine. Leta 1996 ga je Znanstveno raziskovalni inštitut v Kopru imenoval za znanstvenega svetnika za področje sodobne zgodovine in ga zadolžil za vodenje številnih raziskovalnih projektov. Od ustanovitve Fakultete za humanistične študije v Kopru leta 2000 poučuje na njej kot redni profesor moderno in sodobno zgodovino in je član njenega senata. Leta 2001 je bil izvoljen za predsednika Odbora za preučevanje narodnih manjšin pri SAZU. Leta 2006 je bil odlikovan z zlato plaketo Univerze na Primorskem. Istega leta je za svoje delo dobil priznanje društva TIGR, naslednje leto pa zlato plaketo ZZB NOB Slovenije. Do sedaj je objavil poleg zgoraj omenjenih monografij in številnih časopisnih člankov, tekstov za radijske in televizijske oddaje, okrog 180 znanstvenih razprav, ki so izšle predvsem v slovenskih, italijanskih in nemških revijah in zbornikih. Med drugim je tudi avtor scenarija za televizijski ciklus Dnevnik nekega naroda, posvečen slovenski zgodovini od prve svetovne vojne do osamosvojitve, za katerega je Radio TV Ljubljana leta 2006 dobil mednarodno nagrado »Erasmus EuroMedia«. Leta 2007 je prejel priznanje ambasador znanosti Republike Slovenije.

Dne 21. maja 2009 je bil na Skupščini SAZU izvoljen za rednega člana.

(september 2009)

Bibliografija COBISS/OPAC

Bibliografija raziskovalca