Mlinarič, Jože

Rojen 13. marca 1935 v Mariboru, dr.phil., redni profesor za zgodovino fevdalizma in pomožne zgodovinske vede na Pedagoški fakulteti v Mariboru v pokoju.

Leta 1961 je diplomiral na Oddelku za klasično filologijo Univerze v Ljubljani, 1969 leta pa na Oddelku za zgodovino. Kot srednješolski profesor je poučeval na gimnazijah na Ravnah na Koroškem in v Novem mestu, od leta 1965 do 1971 je bil arhivar v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, od leta 1971 do 1990 pa v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, kjer je vodil oddelek za starejše gradivo izpred leta 1850. Leta 1978 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1985 je bil habilitiran za rednega profesorja. Od leta 1990 do upokojitve leta 2000 je bil redni predavatelj na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. 6. junija 1995 je bil izvoljen za izrednega, 7. junija 2001 pa za rednega člana SAZU. Leta 2003 mu je Univerza v Mariboru podelila naslov »zaslužni profesor«.

Svoje zgodnejše znanstvenoraziskovalno delo je sprva posvetil Dolenjski: Kostanjeviško gospostvo po urbarju leta 1625 in Topografija posesti kostanjeviške opatije 1234-1786. Raziskuje cerkveno, politično, gospodarsko in kulturno zgodovino slovenskih dežel v obdobju fevdalizma, kar objavlja v strokovnih člankih in samostojnih publikacijah. Intenzivno se posveča raziskovanju preteklosti starejših samostanov na Slovenskem (cistercijanov, kartuzijanov in dominikancev). S tega področja je objavil sedem monografij: Kartuzija Pleterje 1403-1595, izšlo 1982, Kostanjeviška opatija 1234-1786, izšla 1987, Žiče ok. 1160-1782 in Jurklošter ok. 1170-1595, izšlo 1991, Stiška opatija 1136-1784, izšla 1995. V letu 1997 je izšla monografija Marenberški dominikanski samostan 1251-1782, leta 2001 Kartuzija Bistra, leta 2005 Studeniški dominikanski samostan ok. 1245-1782 in leta 2007 Ptujski dominikanski samostan. Objavil je tudi dokumente iz cerkvene zgodovine iz protokolov sekovskih škofov (1585-1633), izšlo 1983, in Vizitacije župnij na Slovenskem Štajerskem (1656-1774), izšlo 1987. Od leta 1975 objavlja dokumente, ki zadevajo zgodovino Maribora od 12. do 18. stoletja. Doslej je izšlo 32 zvezkov Gradiva za zgodovino Maribora.

Prevajal je iz latinščine, grščine in stare nemščine. Samostojno so izšli prevodi Anakreontika ali pesmi o vinu in ljubezni, 1968, Theatrum mortis humanae J.V.Valvasorja, 1969, Properc, 1973, in Teokritove idile, 1984.

Od leta 1975 do leta 1990 je bil član mednarodne komisije za uresničitev arhivskega sporazuma z Avstrijo iz leta 1923 in za zahteve iz restitucije gradiva, odnesenega iz Slovenije v letih 1941-1945.
Za svoje delo je leta 1988 prejel Glazerjevo nagrado mesta Maribora in nagrado Kidričevega sklada. Leta 1998 mu je Univerza v Mariboru podelila zlato plaketo za izjemne dosežke na znastvenoraziskovalnem področju. Leta 1999 mu je papež Janez Pavel II. podelil naslov viteza komendatorja sv. Gregorja Velikega iz svetnega reda za znanstvene dosežke pri raziskovanju cerkvene zgodovine na Slovenskem. Leta 2003 je prejel Glazerjevo nagrado mesta Maribora za življenjsko delo, leta 2004 je postal častni član Arhivskega društva Slovenije, leta 2005 pa častni predsednik Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru.

(september 2007)