Mlinarič, Jože

Rojen 13. marca 1935 v Mariboru. Dr. filoloških znanosti, redni profesor za obdobje fevdalizma in pomožne zgodovinske vede na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (v pokoju).

Po maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru (1954) se je vpisal na oddelek za klasično filologijo na Univerzi v Ljubljani, kjer je 1961 diplomiral, nato pa je kot izredni študent 1969 diplomiral še na oddelku za zgodovino na isti Univerzi. Kot srednješolski profesor je poučeval na gimnazijah na Ravnah in v Novem mestu (1959–1965). Od 1965 do 1971 je bil arhivar v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, od 1971 pa do 1990 pa je v Pokrajinskem arhivu v Mariboru kot arhivist-specialist vodil oddelek za starejše gradivo (izpred 1850). 1977 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 1995 je bil habilitiran za rednega profesorja in je do 1990 honorarno predaval na oddelku za zgodovino Pedagoške oziroma Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, nato se je na tej ustanovi redno zaposlil in na njej predaval vse do svoje upokojitve l. 2000. 2003 mu je Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja.

Od 6. junija 1995 je izredni, od 7. junija 2001 pa redni član SAZU.

J. Mlinarič raziskuje cerkveno, politično, gospodarsko in kulturno zgodovino slovenskih dežel v obdobju srednjega veka in v prvih treh stoletjih novega veka. Intenzivno se posveča zlasti še raziskovanju preteklosti naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov in dominikancev), katerih preteklost je bila doslej monografsko komajda kaj obdelana in s tem izpopolnjuje vednost o naših najstarejših verskih, cerkvenih in kulturnih središčih. Nekatere od osmih doslej objavljenih monografij so nastale skoraj izključno na osnovi samostanskih arhivov v tujini, ki so bili našim raziskovalcem malo poznani (zlasti npr. arhiv cisterce v Reinu pri Gradcu). J. Mlinarič izsledke svojega dela objavlja predvsem v monografijah ter v domačih in tujih strokovnih publikacijah. Nadalje se posveča objavi arhivskega gradiva in rezultat njegovega dela v domačih in tujih arhivih je tudi objava transkribiranega gradiva v seriji »Gradivo za zgodovino Maribora« (doslej 35 zvezkov) ter gradiva za cerkveno zgodovino slovenske Štajerske. Mlinaričevo zanimanje je sprva veljalo tudi srednjeveški latinski literaturi. 1977 je doktoriral na temo »Vita Mariae metrica« (tekstnokritična, historiografska in literarna analiza), nad osem tisoč verzov obsegajočega latinskega epa o Marijinem življenju (13. stoletje), ki ga je na začetku 14. stoletja prepesnil v Žički kartuziji brat Filip imenovan Žički. Sodeloval je z referati na simpozijih doma in v tujini (največ monastičnih) (Avstrija, Italija, Nemčija, Švica). Prevajal je iz starogrške, latinske in staronemške literature.

Od 1975 do 1990 je bil član mednarodne komisije za uresničitev jugoslovanskih zahtev po vračanju arhivskega gradiva iz zahteve iz Arhivskega sporazuma iz leta 1923 in restitucije v letih 1941–1945 v Avstrijo odpeljanega kulturnega blaga. Je član Zgodovinskega društva Slovenije in Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru, Arhivskega društva Slovenije in Društva za antične in humanistične študije Slovenije.

J. Mlinarič je v letih od 1982 do 2009 objavil s področja monasteriologije osem monografij, v katerih je obravnaval preteklost naših devetih srednjeveških samostanov od njihovega nastanka do razpustitve pod Jožefom II. proti koncu 18. stoletja, in to kartuzij v Bistri, Jurkloštru, Pleterjah in Žičah, cistercijanskih samostanov v Kostanjevici in Stični ter dominikanskih samostanov v Marenbergu (Radlje), na Ptuju in v Studenicah. Od monastičnih monografij naj izpostavimo monografijo o stiškem samostanu (Stiška opatija 1136–1784, Dolenjska založba Novo mesto 1995, 1156 strani). Stiški samostan namreč velja za naše najpomembnejše srednjeveško versko in cerkveno (je ustanovitelj večine župnij na Dolenjskem) in kulturno ter izobraževalno središče (rokopisi, samostanska šola), ter enega največjih zemljiških gospodov na Dolenjskem. Veliko število ohranjenega arhivskega gradiva doma in predvsem v cisterci Rein pri Gradcu (zlasti korespondenca med opati) nam daje odličen vpogled v duhovno življenje in gospodarstvo stiškega samostana za ves čas njegovega obstoja ter v tedanje razmere na Dolenjskem nasploh.
Od objav virov naj izpostavimo naslednje objave: Gradivo za zgodovino Maribora v 35 zvezkih (1975–2010) za čas od 12. do 18. stoletja (Pokrajinski arhiv v Mariboru). Za raziskovanje obdobja reformacije in protireformacije sta pomembni objavi: Iz protokolov sekovskih škofov M. Brennerja in J. Eberleina (Acta Ecclesiastica Sloveniae 5. Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, Ljubljana 1983) ter Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1565–1774 (ibidem 9, 1987).
Prevodi iz starogrške (Anakreontika ali pesmi o vinu in ljubezni, Založba Obzorja Maribor, 1968) in rimske literature (S. A. Propertius, Pesmi, Založba Obzorja Maribor, 1973) oz. iz latinščine (J. V. Valvasor, Theatrum mortis humanae, Založba Obzorja Maribor in Dolenjska založba Novo mesto, Novo mesto, 1969) ter iz stare nemščine (v: Srednjeveško slovstvo: izbrano delo, založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1972).

J. Mlinarič je dobitnik Prešernove nagrade za študente (1970), nagrade Sklada Borisa Kidriča (1988) in Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture (1988). Univerza v Mariboru mu je za »izjemne dosežke na znanstveno-raziskovalnem in pedagoškem področju« podelila zlato plaketo (1998). Mestna občina Maribor pa mu je za življenjsko delo podelila Glazerjevo nagrado (2003) in ga imenovala za častnega občana mesta Maribor (2008). Papež Janez Pavel II. mu je za dosežke pri raziskovanju starejše slovenske cerkvene zgodovine, zlasti še preteklosti naših srednjeveških samostanov, podelil naslov viteza komendatorja sv. Gregorja Velikega iz svetnega reda (1999). 2004 je postal častni član Arhivskega društva Slovenije, 2005 pa častni predsednik Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru.

(november 2010)