Naročite se na zadnje novice in objave SAZU
Kos, Janko
JANKO KOS (Ljubljana, 9. marec 1931), doktor literarnozgodovinskih znanosti, redni profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani.
Po šolanju na klasični gimnaziji v Ljubljani je od 1950 do 1956 študiral na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Po diplomi 1956 se je honorarno zaposlil na Državni založbi Slovenije, od 1959 do 1965 je bil dramaturg Lutkovnega gledališča v Ljubljani, nato do 1970 gimnazijski profesor na VII. gimnaziji v Ljubljani. Doktoriral je na ljubljanski Filozofski fakulteti 1969. 1970 je bil izvoljen za izrednega profesorja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo in 1975 za rednega profesorja. Upokojil se je 1998.
Od 1976 do 1986 in ponovno od 1990 do 1994 je bil predstojnik Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od 1984 do 1992 je bil član Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje, nato še v več mandatih; od 1990 do 1994 je bil član habilitacijske komisije pri Univerzitetnem svetu Univerze v Ljubljani; od 1991 je bil predsednik glavnega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije; 1998 je bil imenovan za člana Nacionalnega kurikularnega sveta, 2005 pa za člana Sveta za visoko šolstvo.
Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 10. marca 1977, za rednega člana pa 6. junija 1983. Od 1980 do 1983 je bil upravnik Inštituta za slovensko književnost in literarne vede ZRC SAZU, od 1984 do 1995 predsednik Znanstvenega sveta tega inštituta, od 1981 do 2001 glavni urednik njegovega Literarnega leksikona; 1991 je bil predsednik uredniškega odbora za znanstveno-kritično izdajo Brižinskih spomenikov, prav tako pri ZRC SAZU, 1994 je bil imenovan za člana Sveta RTV Slovenija kot predstavnik SAZU, ponovno v več mandatih.
Kot mlad avtor je začel s kritičnimi in esejističnimi spisi o slovenski literaturi, pa tudi o načelnih vprašanjih umetnosti, in estetike, sočasno je bil sourednik literarnih oziroma kulturno-družbenih revij Beseda in Perspektive. Nato je prešel v znanstveno raziskovanje teh področij, pri čemer so bili v središču njegovih obravnav odnosi med slovensko književnostjo in drugimi evropskimi literaturami, vzporedno s tem pa tudi historični problemi posameznih literarnih vrst in zvrsti. Ob vprašanjih, ki sodijo v okvir primerjalne književnosti kot zgodovinske vede, se je posvečal logični analizi literarnoteoretskih pojmov in jih uvrščal v večje sistemske sklope. Iz te osrednje tematike je posegal v mejna področja kulturne zgodovine in filozofije umetnosti, v metodologijo literarne vede in teorijo znanosti. Znotraj teh področij je raziskoval zaokrožene problemske sklope. V literarni zgodovini je posvetil raziskovanju Prešernovega dela pet knjižnih monografij; temeljnim obdobjem evropskega literarnega razvoja – od razsvetljenstva in romantike do modernizma in postmodernizma – je namenil samostojne knjižne obravnave, nato pa v večji sintezi izdelal primerjalnozgodovinski prerez njihovega pojavljanja v slovenski literaturi od 18. do 20. stoletja, razvoju svetovnega romana je sledil s študijami, ki segajo od orientalskih do evropsko-ameriških tekstov 20. stoletja. V literarni teoriji si je prizadeval za novo sistematiko temeljnih pojmov z razčlenitvijo celotne discipline na ontologijo, fenomenologijo, morfologijo in aksiologijo literarnega dela. Za metodologijo literarne vede je raziskoval uporabo tradicionalnih in modernih metod z natančnejšim razlikovanjem znanstvenih in filozofskih pristopov, pri tem se je odločal za povezavo strogo empiričnih z duhovnozgodovinskimi in formalno-tipološkimi. V teoriji znanosti se je posvečal razmerju med znanostjo in ideologijo, med filozofijo umetnosti in estetiko, pa tudi med znanostjo in vero. Velik del svojih literarnoznanstvenih prizadevanj je namenil znanstvenokritičnim izdajam Valentina Vodnika, Prešerna, Čopa, Cankarja in Boža Voduška, ne nazadnje Brižinskih spomenikov. Izsledke svojih raziskav je posredoval širši, strokovni in šolski javnosti kot avtor literarnih antologij, pregledov slovenske in svetovne književnosti, enciklopedičnih prispevkov in leksikonskih gesel.
Kosova bibliografija obsega več kot 650 enot, med temi so samostojne knjižne monografije, razprave in študije, spremne besede, ocene in intervjuji, poleg tega številne geselske enote za Enciklopedijo Slovenije. Med knjižnimi monografijami so poglavitne Prešernov pesniški razvoj (1966), Prešeren in evropska romantika (1970), Znanost in ideologija (1970), Matija Čop (1979), Romantika (1980), Marksizem in problemi literarnega vrednotenja (1983), Moderna misel in slovenska književnost (1983), Roman (1983), Razsvetljenstvo (1986), Primerjalna zgodovina slovenske literature (1987, dopolnjena izdaja 2001), Literarne tipologije (1989), Valentin Vodnik (1990), Neznani Prešeren (1994), Na poti v postmoderno (1995), Postmodernizem (1995), Duhovna zgodovina Slovencev (1996), Prešeren in krščanstvo (2002), Slovenci in Evropa (2007) in Evropski roman (2009).
1986 je (s sodelavci) prejel nagrado Kidričevega sklada za urejanje in avtorstvo pri seriji znanstvenoraziskovalnih razprav Literarni leksikon (ZRC SAZU) 1988 mu je bil podeljen Red zaslug za narod s srebrnimi žarki, 1999 mu je senat ljubljanske univerze podelil naziv zaslužni profesor. 2001 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo. 2004 mu je Filozofska fakulteta v Ljubljani za pedagoško delo dodelila Veliko priznanje.
(december 2010)
« Nazaj na spisek članov