Orešnik, Janez

Rojen 12. decembra 1935 v Ljubljani, doktor germanskega jezikoslovja, redni profesor germanskega primerjalnega jezikoslovja in redni profesor splošnega jezikoslovja, izredni (dopisni) član SAZU od 23. aprila 1987, redni član SAZU od 1993. Član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu od 27. maja 1993. Od 1961 zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1990 do 2004 predstojnik Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje prav tam.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral 1958, doktoriral 1965. Izpopolnjevanje na drugih ustanovah: univerza v Kopenhagnu (1959–61), Zagrebu (1962/63), Reykjaviku (1964/65); univerza Harvard (1969/70).

Do 1990 se je ukvarjal zvečine z germanskim primerjalnim jezikoslovjem in skandinavistiko. V tem okviru je predvsem preučeval islandščino. Določil je nekatera fonološka pravila islandskega glasoslovja in jih delno utemeljil; opisal je več neknjižnih pojavov na področju islandskega oblikoslovja, zlasti v konjunktivu preterita in v velelniku. Njegova glavna publikacija tega obdobja je Studies in the phonology and morphology of modern Icelandic, založba Buske, Hamburg 1985. Za to delo je 1987 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča.

Od 1985 razvija s skupino mlajših jezikoslovcev s Filozofske fakultete v Ljubljani in s Pedagoške fakultete v Mariboru v okviru naravnega jezikoslovja teorijo o t. i. krepkih in šibkih dvojnicah v skladnji, tj. o sopomenskih skladenjskih enotah, ki v zgodovini jezika tekmujejo druga z drugo. Skupina je oblikovala domneve o smereh takega tekmovanja in te domneve preučuje na jezikovnem gradivu. Skupina je pripravila 1993 in 1996 na Pedagoški fakulteti v Mariboru mednarodna simpozija o naravnem jezikoslovju, ki sta zajela tudi teorijo o krepkih in šibkih dvojnicah. Naša teorija se v mednarodni literaturi včasih imenuje “slovenski model naravne skladnje”. Glavna publikacija Krepke in šibke dvojnice v skladnji (SAZU 1999).

Od nekako 2000 se v teoriji ne govori več o krepkih in šibkih dvojnicah, temveč o manj ali bolj naravnih dvojnicah. O tem Orešnikovi samostojni razpravi A predictable aspect of (morpho)syntactic variants (SAZU 2001) in Naturalness in (morpho)syntax: English examples (SAZU 2004).

Od 1990 raziskuje Janez Orešnik predvsem splošnojezikoslovne teme s poudarkom na prispevku slovenščine k reševanju splošnojezikoslovnih vprašanj. Doslej je največ pozornosti posvetil tvarini, ki je razvidna iz naslova njegovih samostojnih razprav Udeleženske vloge v slovenščini (SAZU 1992) in Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica (SAZU 1994). Ukvarja se tudi z uporabnim jezikoslovjem; s tega področja je njegova knjiga Uradi za jezik v Skandinaviji (SAZU 1995).

Aktivno je sodeloval na številnih znanstvenih srečanjih v tujini in imel jezikoslovna predavanja na številnih univerzah (na nekaterih po večkrat) in v znanstvenih društvih. Pogosto predava v Lingvističnem krožku Filozofske fakultete v Ljubljani.
Leta 2007 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo.

(januar 2008)

Bibliografija raziskovalca