Orešnik, Janez

Janez Orešnik, rojen 12. decembra 1935 v Ljubljani, doktor germanskega jezikoslovja, redni profesor germanskega primerjalnega jezikoslovja in redni profesor splošnega jezikoslovja, izredni član SAZU od 1987, redni član SAZU od 1993. Član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu od 1993. Dva mandata je bil tajnik Razreda za filološke in literarne vede SAZU. Od 1961 zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1990 s presledki do 2010 predstojnik Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje prav tam.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral 1958, doktoriral 1965. Izpopolnjevanje na drugih ustanovah: Univerza v Kopenhagnu (1959–61), v Zagrebu (1962/63), v Reykjaviku (1965/66); Univerza Harvard (1969/70).

Do 1990 se je ukvarjal zvečine z germanskim primerjalnim jezikoslovjem in skandinavistiko. V tem okviru je predvsem preučeval islandščino. Določil je nekatera fonološka pravila islandskega glasoslovja in jih delno utemeljil; opisal je več neknjižnih pojavov na področju islandskega oblikoslovja, zlasti v konjunktivu preterita in v velelniku. Njegova glavna publikacija tega obdobja je Studies in the phonology and morphology of modern Icelandic, založba Buske, Hamburg 1985. Za to delo je 1987 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča.

Od 1985 razvija s skupino mlajših jezikoslovcev s Filozofske fakultete v Ljubljani in s Pedagoške fakultete v Mariboru v okviru naravnega jezikoslovja teorijo o t. i. krepkih in šibkih dvojnicah v skladnji, tj. o sopomenskih skladenjskih enotah, ki v zgodovini jezika tekmujejo druga z drugo. Skupina je oblikovala domneve o smereh takega tekmovanja in te domneve preučevala na jezikovnem gradivu. Skupina je pripravila 1993 in 1996 na Pedagoški fakulteti v Mariboru o naravnem jezikoslovju mednarodna simpozija, ki sta zajela tudi teorijo o krepkih in šibkih dvojnicah. Naša teorija se v mednarodni literaturi včasih imenuje "slovenski model naravne skladnje". Sami govorimo o "naravni skladnji".

Od 1990 raziskuje Janez Orešnik predvsem splošnojezikoslovne teme s poudarkom na prispevku slovenščine k reševanju splošnojezikoslovnih vprašanj. Doslej je največ pozornosti posvetil tvarini, ki je razvidna iz naslova njegovih samostojnih razprav Udeleženske vloge v slovenščini (SAZU 1992), Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica (SAZU 1994), Krepke in šibke dvojnice v skladnji. Strong and weak variants in syntax (SAZU 1999), A predictable aspect of (morpho)syntactic variants. Predvidljiv vidik (obliko)skladenjskih dvojnic (SAZU 2001), Naturalness in (morho)syntax: English Examples. Jezikovna naravnost v (obliko)skladnji – angleški zgledi (SAZU 2004). Ukvarja se tudi z uporabnim jezikoslovjem; s tega področja je njegova knjiga Uradi za jezik v Skandinaviji (SAZU 1995).

Aktivno je sodeloval na številnih znanstvenih srečanjih v tujini in imel jezikoslovna predavanja na številnih univerzah (na nekaterih po večkrat) in znanstvenih društvih. Pogosto predava v Lingvističnem krožku Filozofske fakultete v Ljubljani.

Zlati znak za zasluge Republike Slovenije (2004), Zoisova nagrada za življenjsko delo (2007).

(november 2010)