Bratko, Ivan

Rodil se je 10. junija 1946 v Ljubljani, 1970 je diplomiral iz elektrotehnike, 1975 je magistriral iz elektrotehniških znanosti in 1978 doktoriral iz računalniških znanosti, vse na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Leta 1979 je bil izvoljen v naziv docent za področje računalništva in 1989. leta za rednega profesorja za področje računalništva in informatike na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani. Za izrednega člana SAZU v razredu za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede je bil izvoljen 27. maja 1997, za rednega člana pa 12. junija 2003.
Prof. dr. Ivan Bratko je od 1975 redno zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in od ustanovitve 1995 na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Na dodiplomskem in podiplomskem študiju predava razne predmete iz umetne inteligence, programskih jezikov in programiranja. Od 1985 vodi Laboratorij za umetno inteligenco, od 1995 pa je tudi predstojnik Katedre za umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko. V obdobju 1970–75 je bil redno zaposlen na Institutu Jožef Stefan, po 1975 pa dopolnilno. Do 1995 je na IJS vodil Laboratorij za umetno inteligenco, od 1996 do 2003 pa Odsek za inteligentne sisteme.
Kot gostujoči znanstvenik je v obodbju 1977–1983 deloval na Machine Intelligence Research Unit Univerze v Edinburghu, Škotska, v letih 1985–86 pa na Turing Institute, Glasgow, Škotska. Bil je gostujoči profesor na Strathclyde University, Glasgow (1990–1993) in gostujoči znanstvenik na Sydney University (1993–1994) ter na University of New South Wales, Sydney, Avstralija (1998–2000). Kot gostujoči profesor je deloval še na Tehniški univerzi v Delftu, Nizozemska, na univerzah v Paviji, Udinah in Celovcu, na Bogazici University v Istanbulu, Universidad del Sur, Argentina, ter na politehniški univerzi v Madridu.
Bibliografija prof. dr. Ivana Bratka obsega 7 knjig (nekatere so bile prevedene v več jezikov in so doživele več izdaj in ponatisov), 47 poglavij v knjigah, uredništvo treh knjig, preko 70 člankov v znanstvenih revijah in preko sto v celoti objavljenih konferenčnih prispevkov.
Raziskovalno delo Ivana Bratka sodi na področje računalništva, natančneje umetne inteligence. Lahko ga štejemo za utemeljitelja raziskav iz umetne inteligence v Sloveniji. Ukvarjal se je s temami z naslednjih ožjih področij: strojno učenje, induktivno logično programiranje, hevristično programiranje, deklarativno programiranje, kvalitativno modeliranje, avtomatizirana sinteza znanja; aplikacija teh metod v medicini, funkcijski genomiki, ekologiji, robotiki in vodenju dinamičnih sistemov.
Najbolj znano delo Ivana Bratka je knjiga Prolog Programing for Artificial Intelligence, ki je izšla doslej trikrat, vsakič v znatno dopolnjeni izdaji: (Addison-Wesley 1986, 1990, 2001) in v sedmih jezikih (angl., nem., ital., franc., slov., ruskem in japonskem). V knjigi so objavljeni tudi originalni dosežki, ki zadevajo strojno učenje, hevristično preiskovanje in kvalitativno modeliranje. Ta knjiga najbolj razširjen učbenik prologa in umetne inteligence in se uporablja na več sto univerzah v svetu.
Med drugimi pomembnimi rezultati Bratkovega raziskovalnega dela so: sistem KARDIO za diagnosticiranje srčnih aritmij, ki vsebuje kvalitativni logični model srca (med drugim predstavljen v knjigi KARDIO: a Study in Deep and Qualitative Knowledge for Expert Systems (I. Bratko, I. Mozetič, N. Lavrač; MIT Press 1989); metoda za rezanje odločitvenih dreves pri učenju iz šumnih podatkov (1986, skupaj s T. Niblettom), razvoj in aplikacija nepostopkovnega programiranja v "jeziku nasvetov" (Advice Language, v letih 1977–81) v domeni šahovskega programiranja; matematična analiza t.i. patologije minimaksa v programiranju iger (1982, 2006, skupaj z M. Gamsom in M. Luštrekom); prispevki na področju rekonstrukcije operaterjeve veščine vodenja dinamičnih sistemov iz operaterjevih posnetkov vodenja, kjer je z D. Šucem uvedel princip t. i. indirektnih kontrolerjev; indukcija kvalitativnih modelov iz numeričnih podatkov in kvalitativno-kvantitativno strojno učenje (imenovano Q2, z D. Šucem), ki za razliko od običajnih metod strojnega učenja omogoča odkrivanje kvalitativnih zakonitosti in je prožnejše od običajnih, kvantitativnih metod; algoritmi umetne inteligence za avtomatsko generiranje genetskih hipotez iz eksperimentalnih podatkov v funkcijski genomiki (skupaj z B. Zupanom in drugimi sodelavci); strojno učenje iz argumentiranih primerov (z M. Možino in J. Žabkarjem).
Odmevnost dela prof. dr. Ivana Bratka je zelo velika in se kaže v visoki citiranosti raziskovalnih objav, tako navaja baza CiteSeer preko tisoč citatov. Odmevnost del prof. dr. Ivana Bratka je vodila tudi do množice vabil za predsedovanje na mednarodnih konferencah in vabljena predavanja po vsem svetu. Bil je predsednik organizacije ISSEK (International School for the Synthesis of Expert Knowledge; sedež v Vidmu, Italija; od 1990 do 1998), predsednik društva SLAIS (Slovenian AI Society) v letih 1991–1996 in slovenski predstavnik v ECCAI (European Coordinating Committee for Artificial Intelligence od 1989 do 1996). Leta 1990 je postal član Scientific Advisory Committee pri IFIP TC-12 (Artificial Intelligence). V letih 1994–1996 je bil član mednarodnega odbora ECCAI Board. Od 1993 je član društva SATENA in od 1999 redni član IAS. Leta 1997 je postal izredni član SAZU, 2003 pa redni član SAZU. Leta 2000 je bil izvoljen v naziv Fellow of ECCAI.
Na odmevnost raziskovalnih rezultatov prof. dr. Ivana Bratka kažejo tudi članstva v uredniških odborih številnih revij. Navedimo najvidnejša: Applied Intelligence (1991–1997), Artificial Intelligence (od 1996), Machine Learning Journal (1994–2003), JAIR (Journal of AI Research, od 1995), JMLR (Journal of Machine Learning Research, od 2001), Journal of Knowledge-Based and Intelligent Systems–- KAIS (od 1998), IEE Journal of Intelligent Systems Engineering (1991–1994), Artificial Intelligence and Society (1988–1990).
Prof. dr. Ivan Bratko je prejel naslednje nagrade in priznanja: 1971, Prešernovo nagrado za študente (skupaj z I. Lajovicem); 1980. nagrado Sklada Borisa Kidriča za raziskovalne rezultate iz hevrističnega in nepostopkovnega programiranja; 1982. priznanje Društva kibernetikov Jugoslavije za razvoj ekspertnega sistema za srčne aritmije (skupaj z Nado Lavrač in Igorjem Mozetičem); 1985. nagrado Sklada Borisa Kidriča za metodo kvalitativnega modeliranja in njeno uporabo v ekspertnem sistemu KARDIO za diagnostiko srčnih aritmij (s skupino soavtorjev); 1988. nagrado Sklada Borisa Kidriča za iznajdbe in tehnične izboljšave (skupaj z B. Cestnikom in I. Kononenkom) v programu za avtomatsko učenje Asistent; 1991. priznanje ambasador znanosti Republike Slovenije; 1995. nagrado Milana Vidmarja za predavateljsko delo; 2007. priznanje IS za prispevke k razvoju in promociji informacijske družbe in Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene in razvojne dosežke.

(november 2007)

Bibliografija raziskovalca