Forstnerič, Franc

Forstnerič, Franc

Franc Forstnerič se je rodil 1. maja 1958 v Ljubljani. Maturiral je leta 1975 na Gimnaziji Šentvid v Ljubljani. V letu 1980 je diplomiral iz matematike na Univerzi v Ljubljani, v letu 1985 pa je iz matematike doktoriral na University of Washington v Seattlu v ZDA. Med doktorskim študijem je bil prejemnik Fulbrightove štipendije, v letu 1984/85 pa prejemnik prestižne Sloanove doktorske štipendije. Na Univerzi v Ljubljani je bil v letih 1985-89 docent, v letih 1989-93 pa izredni profesor za matematično analizo. V letih 1993-2000 je bil najprej izredni in kasneje redni profesor za matematiko na University of Wisconsin v Madisonu v ZDA. Naziv rednega profesorja je dobil leta 1994 tudi na Univerzi v Ljubljani, kjer je sedaj zaposlen na Fakulteti za matematiko in fiziko. Imel je daljša gostovanja na številnih tujih univerzah in znanstvenih ustanovah: na Université de Provence v Marseillu v Franciji (januar-februar 1986), na Institutu Mittag-Leffler v Stockholmu na Švedskem (1987/88), na University of Wisconsin v Madisonu, ZDA (september 1988, 1991-93), na Max-Planckovem inštitutu za matematiko v Bonnu v Nemčiji (februar-junij 1990), na Université de Lille v Franciji (maj-junij 1994), na Universita degli Studi v Rimu v Italiji (februar-marec 2007) in na Universitaet Bern v Švici (maj-junij 2007). Imel je vabljena predavanja na štiriinšestdesetih mednarodnih konferencah v Evropi, ZDA, Kanadi, Avstraliji in na Japonskem. Sodeloval je v programskih odborih osmih mednarodnih znanstvenih konferenc. Kot recenzent in član ekspertnih teles je sodeloval pri ocenjevanju znanstvenih projektov pri ameriški znanstveni fundaciji (NSF), pri švedski znanstveni fundaciji (NFR) in pri Švedski kraljevi akademiji znanosti. V letih 2000 - 2005 je bil nacionalni koordinator za matematiko v Republiki Sloveniji, v letih 2000-2004 pa član komisije Republike Slovenije za nagrade in priznanja. V letih 2007-2009 je bil dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Leta 1988 je za svoje znanstveno delo prejel Kidričevo nagrado. V letu 1999 je bil izvoljen za izrednega člana in v letu 2005 za rednega člana SAZU.
Svoje najvidnejše znanstvene rezultate je Forstnerič dosegel na petih sklopih problemov s področja kompleksne analize in geometrije (robna regularnost pravih holomorfnih preslikav, analitični diski in polinomska konveksnost, vložitve realnih mnogoterosti v kompleksne mnogoterosti, holomorfnimi avtomorfizmi, homotopski princip in njegova uporaba v kompleksni analitični geometriji). Do leta 2009 je objavil 68 originalnih znanstvenih del in štiri pregledna znanstvena dela. Pet njegovih del je objavljenih v revijah, ki so v letu objave sodila med sedem najvišje uvrščenih matematičnih revij po Science Citation Index faktorju vpliva. Njegova dela so petstopetindvajsetkrat citirana v delih avtorjev v revijah, ki jih navaja Science Citation Index. Baza za matematiko MathSciNet navaja 551 citatov njegovih del.
V svojih delih po letu 1999 je Forstnerič obravnaval predvsem nelinearne analitične probleme o obstoju in homotopski klasifikaciji holomorfnih preslikav Steinovih mnogoterosti v splošne kompleksne mnogoterosti . Skupaj s soavtorico je postavil na trdne temelje rezultat M. Gromova (1989) o veljavnosti homotopskega principa za preslikave v mnogoterosti z dominantnim sprejem (Math. Annalen 2000, 2002; Math. Zeitschrift, 2001); rezultate je nato posplošil na mnogoterosti z dominantno družino sprejev (Math. Zeitschrift, 2002) in na multivalentne preslikave (Forum Math., 2003). Razvite metode je uporabil pri odpravljanju presekov holomorfnih preslikav z varietetami kodimenzije vsaj dve v projektivnih in Grassmanovih mnogoterostih (Ann. Inst. Fourier, 2001). V letu 2003 je v reviji Acta Mathematica (IF 1.793; mathematics; 5/174) izšla njegova 47 strani dolga razprava »Noncritical holomorphic functions on Stein manifolds«, v kateri je dokazal homotopski princip za holomorfne submerzije Steinovih mnogoterosti v Evklidske prostore in ob tem rešil skoraj petdeset let star problem o obstoju holomorfnih funkcij brez kritičnih točk na Steinovih mnogoterostih. V letu 2006 je v reviji Annals of Mathematics (IF 2.426; mathematics; 2/186) izšlo njegovo delo »Runge approximation on convex sets implies the Oka property«, v katerem je dokazal ekvivalentnost homotopskega principa s preprostejšo Rungejevo lastnostjo o aproksimabilnosti holomorfnih preslikav konveksnih množic s celimi holomorfnimi preslikavami. S tem je rešil problem, ki ga je v letu 1989 zastavil Mikhael Gromov, prejemnik Abelove nagrade za matematiko v letu 2009 . V letu 2007 je skupaj s soavtorico konstruiral prave holomorfne preslikave in vložitve poljubne Riemannove ploskve, omejene s končno mnogo sklenjenimi krivuljami, v določene razrede kompleksnih prostorov (Duke Mathematical Journal, IF 1.409; mathematics; 7/186). Delo sta nadaljevala v članku o preslikavah strogo psevdokonveksnih domen, ki je bil leta 2009 sprejet v objavo v reviji American Journal of Mathematics (IF 1.316; mathematics; 13/214).