Bernard, Emerik

Rojen 22. septembra 1937 v Celju, akademski slikar, redni profesor za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; upokojil se je leta 2006.

Po končani Šoli za oblikovanje v Ljubljani se je v šolskem letu 1960 / 61 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je 28. 10. 1964 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici in pri istem profesorju 26. 9. 1968 končal tudi specialko za slikarstvo. 2001 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in 2007 za rednega.

Vsebino magistrskega dela je zagovarjal s slikarskimi deli in s teoretično temo o poznanih modernističnih in komaj poznanih avantgardnih pristopih do likovne umetnosti. Ta dvojnost, modernistična in avantgardistična, je s formativnim, semantičnim in vrednostnim nasprotjem zahtevala po šolanju še oseben študij in raziskovanje ustrezne poti. Še posebej pomembno je bilo slikarjevo življenje v Istri, ki je poleg senzualnih in estetskih kakovosti, eksperimentalnih in eksistenčnih možnosti občasno nudilo priložnost za razmišljanje o vlogi tujka znotraj slikovne strukture. Takrat je nastalo nekaj zanimivih kolažev in asemblažev, s katerimi je slikar pretvoril avantgarden semantični odnos do materialnosti in reifikacije v smisel slikarske interpretacije. Na osnovi tega prehoda je Bernard pripravil svojo prvo razstavo v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev. S tem je omogočil dialog, a tudi kritičen odziv v Delu, vendar je avtor razstave javno osmislil širšo vlogo kolaža v sodobni umetnosti.

V šolskem letu 1975/76 je poučeval strokovno risanje na Srednji šoli tehničnih strok in osebnih storitev v Ljubljani, 1981/82 pa likovni del umetnostne vzgoje na isti šoli. Od 1985 je bil zaposlen na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, najprej kot docent za predmet risanja in slikanja, 1990 pa je bil izvoljen za izrednega in 1995 za rednega profesorja za isti predmet. Vseskozi si je prizadeval študente, bodoče umetnike, opozoriti na problemska polja in na današnjo problematizacijo umetnosti, ki terja poznavanje preteklih in sodobnih ustvarjalnih procesov. V tem obdobju je bila Bernardova formativna zasnova kolaža zasnovana na spremenjenem konceptu, kajti slikovno polje je postalo razpoložljivo, dopuščalo je širše, kontekstualne zamisli. Z razvojnega vidika je to pomenilo trojno branje oziroma odnos do materiala, barve in asociativne forme. Sledile so samostojne razstave (izbor): Galerija Equrna, 1984; Beograd, Galerija Sebastian, 1987; Ljubljana, Moderna galerija, 1988; Koper, Galerija Loža in Meduza, 1988; Madrid, A+A Galeria de arte, 1993; Dunaj/Wien, Slovenski kulturni center, 2008; Kranj, Galerija Prešernovih nagrajencev, 2010. A prav tako skupinske razstave: Alvar Aalto-Museo, Helsinki, 1984; Beograd, Muzej savremene umetnosti, 1985; Ferrara, Sala Boldini, 1985; Sarajevo, Colleguim Artisticun, 1986; Benetke, La Biennale di Venezia, 1986; Sao Paulo, 19a Bienal Internacional de Sao Paulo; Lyon, Musée d'art contemporain, 1991. Bernardov prispevek k skupinskim razstavam je bil omejeno razpuščanje tradicije v likovnem telesu in nov tip sinteze. To potrjuje izbor del: Bivališče snovi, 1968; Usedlina, 1974; Prekotnice, 1980; Narcis teži iz simetrije, 1983; Istrski palimpsest, 1985; Snov in geometrija, 1991; Romanov porton, 2007. Ta dela dajejo uvid v predmetnost in v angažirano neizrekljivost; kompozicija namreč približuje, kar se razmika.

Od 1974 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov, 1985 pa je bil član uredniškega odbora, ki je začel izdajati revijo Likovne besede.

Danes je pred izidom monografija in v njej bodo omenjeni avtorjevi zapisi: Približevanja, eseji, intervjuji, 2000; Sovpadanja, 2002; Deleženja, eseji, 2008; esej Gibanje diference, 2010.

Za pozitivno prizadevanje in ohranjanje likovne umetnosti, so mu 1986 podelili Župančičevo nagrado, 1987 nagrado Prešernovega sklada in 1997 Prešernovo nagrado.

(december 2010)

Bibliografija COBISS/OPAC