Hadži, Dušan

Rojen 26. avgusta 1921 v Ljubljani. Diplomiral 1944 iz skupine za kemijo s fiziko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktorat kemijskih znanosti pridobil 1953 pri SAZU z disertacijo »Elementarni procesi tvorbe koksa«, častni doktorat filozofije (phil.dr.h.c.) mu je 1980 podelila univerza v Uppsali za dosežke pri raziskavah vodikove vezi. Od 1948 - 53 je bil višji asistent na Kemijskem inštitutu SAZU. V letih 1950 – 51 se je uvajal v infrardečo spektroskopijo na Dept. of Colloid Science univerze v Cambridgeu (Z. K.). 1953 je bil izvoljen za docenta, 1957 pa za izrednega profesorja za fizikalno organsko kemijo na Naravoslovno-matematični fakulteti. 1962 je bil izvoljen za rednega profesorja za strukturno kemijo na FNT. V obdobju 1982-1991 je bil svetnik za raziskovalno področje v Leku, od 1960-1961 je bil zunanji član Mellonovega inštituta v Pittsburghu, Pa. Od 1953-1991 je bil vodja Laboratorija za strukturno kemijo na Inštitutu Boris Kidrič. Raziskovalno delo nadaljuje na Kemijskem inštitutu.

Izredni član SAZU od 7. februarja 1967, redni pa od 21. marca 1974, dopisni član JAZU od 1975, SANU od 1979, Indijske nacionalne akademije znanosti od 1980, MANU od 2005.

Opravljal je številne visoke funkcije v zveznih in republiških raziskovalnih organih in strokovnih združenjih. Bil je predsednik Unije kemijskih društev SFRJ (1970-1974), potem njen častni predsednik, predsednik Slovenskega kemijskega društva od 1974-1986, potem njegov častni predsednik. Je član The Royal Society of Chemistry, European Peptide Society, Slovenskega kemijskega društva in Društva slovenskih biofizikov, ki ga je 1996 izvolilo za častnega člana. Je član uredniških odborov Spectrochimica Acta, Journal of Molecular Structure, Croatica Chimica Acta in Acta Chimica Slovenica.

Njegovo širše raziskovalno področje so molekularne vede. Ob zgodnjih raziskavah strukture premogov in sorodnih snovi je uvedel infrardečo spektroskopijo. Ob ugašanju gospodarskega interesa za to področje se je usmeril na uporabo infrardeče spektroskopije na širšo problematiko strukture molekul in kristalov, predvsem sistemov z močnimi vodikovimi vezmi. Najodmevnejši rezultat tega dela je bila spektroskopska karakterizacija takih vezi, ki je privedla do sistemske opredelitve po spektralnih značilnostih. Ta je še dane v rabi v literaturi, najkrajše vezi pa se tam pojavljajo kot Speakman-Hadžijeve vezi.

Eksperimentalne metode raziskovanja strukture snovi je razširil na Ramansko spektroskopijo in jedrsko magnetno resonanco visoke ločljivosti, teoretične pristope pa z uvajanjem kvantno kemijskih metod. Uvod v slednje je vključil tudi v program predavanj. Na teh osnovah so se razvile na Kemijskem inštitutu večje samostojne skupine. Sam pa se je, z ožjimi sodelavci, usmeril na problematiko molekularnega prepoznavanja v farmakološko zanimivih sistemih receptor–ligand. Raziskoval je povezave med strukturo in biološko aktivnostjo z adrenergičnimi in serotonergičnimi lastnostmi s poudarkom na elektrostatični komponenti farmakofore. Nadaljnje raziskave molekularnih determinant interakcij ligand-receptor so bile usmerjene na imunostimulantne peptide, ki nastopajo kot gradniki bakterijskih ovojnic. Raziskave molekularnega prepoznavanja v prirojenem imunskem sistemu je nadaljeval z lipopolisaharidi kot signalnimi molekulami. Poleg tega je raziskoval konformacijske spremembe polarnih glav fosfolipidov ob hidraciji in interkalaciji drugih molekul v dvosloje.
Problematiko za imunski sistem pomembnih biomolekul so privzele skupine na Kemijskem inštitutu in v Leku, sam in z ožjimi sodelavci se je koncentriral na strukturo in dinamiko protonov v sistemih z zelo kratkimi vezmi.

Rezultate dela je objavil v blizu 300 publikacijah, povečini v soavtorstvu s sodelavci. Napisal je tudi 6 monografskih poglavij in uredil zbrana dela treh kongresov, katerih glavni organizator je bil (1. mednarodna konferenca o vodikovi vezi, Ljubljana 1957, 2. mednarodna konferenca o uporabi računalnikov v kemijskem raziskovanju in izobraževanju, Ljubljana 1973, 6. mednarodni simpozij o kvantitativnih zvezah med strukturo in aktivnostjo, Portorož 1986). Leta 1997 je izšla monografija: Theoretical Treatments of Hydrogen Bonding, ki jo je uredil in prispeval eno poglavje.

Sodeloval je na številnih mednarodnih in domačih kongresih z vabljenimi predavanji in referati, poleg tega je imel več predavanj na raznih univerzah in v znanstvenih društvih v Evropi, Ameriki in Aziji.

Nagrada Sklada Borisa Kidriča (1958), Kidričeva nagrada (1976), nagrada AVNOJ (1986), državna nagrada za življenjsko delo (1993), red zaslug za narod s srebrnimi žarki, red republike z zlatim vencem, plaketa in priznanje Boža Težaka hrvaškega kemijskega društva (1994), častni član Kemijskega inštituta, Preglova nagrada za življenjsko delo (2007).

(september 2007)

Bibliografija raziskovalca