Hadži, Dušan

Dušan Hadži (Ljubljana, 26. avgusta 1921), dr. znanosti, kemik, Phil Dr.h.C. (Uppsala), redni profesor predmeta Struktura atomov in molekul, vodja laboratorija za strukturno kemijo v pokoju na Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča, svetnik generalnega direktorja tovarne Lek.

Po končani I. realni gimnaziji se je 1939 vpisal na Medicinsko fakulteto, 1942 pa še na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani ter diplomiral 1944 iz kemije s fiziko. Po dveletni službi v JLA je bil eno leto raziskovalec v laboratoriju Direkcije medicinske proizvodnje v Beogradu, 1948 pa je bil sprejet na mesto asistenta v novoustanovljenem Kemijskem inštitutu SAZU. 1950 je bil tri mesece pri prof. Freymanu in prof. Barchewitzu (Rennes, Pariz) na uvajanju v infrardečo spektroskopijo, 1950/51 pa je pri prof. Normanu Sheppardu (Cambridge, Velika Britanija) nadaljeval z izpopolnjevanjem. 1953 je doktoriral na SAZU kot prvi kandidat po tedanjem zakonu. Istega leta je bil izvoljen za docenta za fizikalno organsko kemijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Na Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča je še naprej delal kot vodja laboratorija za strukturno kemijo, kjer je novo nabavljeni infrardeči spektrofotometer omogočil novo smer raziskav. 1957 je organiziral prvi mednarodni kongres o vodikovi vezi, ki je bilo pri nas prvo mednarodno srečanje, obenem pa tudi prvo srečanje raziskovalcev tedanjih blokov. 1960/61 je prebil v Mellonovem institutu (Pittsburgh, Pensilvanija) pri prof. Foilu A. Millerju ob raziskavah sistemov z močnimi vodikovimi vezmi v daljnem infrardečem področju. 1962 je bil izvoljen za rednega profesorja novega predmeta Struktura atomov in molekul. S pridobitvijo prvega digitalnega računalnika v Sloveniji je lahko razširil program laboratorija za strukturno kemijo z uvedbo kvantno kemijskih izračunov in – po organizaciji drugega mednarodnega kongresa za uporabo v kemiji – še na rabo računalnikov v umetni inteligenci, zlasti v spektroskopski analizi. 1969 je razširil program laboratorija s pridobitvijo spektrometra za jedrsko magnetno resonanco visoke ločljivosti. 1982 je prenehal s pedagoško dejavnostjo na Fakulteti za kemijo in tehnologijo in sprejel mesto svetnika za raziskovalno delo generalnega direktorja tovarne Lek, kjer se je upokojil 1992. Raziskovalno delo na Kemijskem inštitutu pa še nadaljuje.

Prva Hadžijeva smer na Kemijskem inštitutu SAZU je bila kemija domačih premogov in mehanizem tvorbe koksa, kar je bila tedaj razvojno pomembna tema. Kmalu se je izkazalo, da domači premogi niso uporabni za proizvodnjo koksa, s čimer je interes za to problematiko ugasnil. Vendar je Hadžiju uspelo z infrardečo spektroskopijo dobiti do tedaj dovolj splošno zanimivih podatkov o mehanizmu tvorbe metalurškega koksa, da je lahko sestavil disertacijo in objavil rezultate v mednarodni reviji. Med delom v Cambridgeu se je srečal s problematiko vodikove vezi, ki je bila tedaj v začetkih razvoja. Infrardeča spektroskopija je bila – in je še danes – ena izmed najuporabnejših metod odkrivanja pojavnosti vodikovih vezi in zlasti dinamike protonov v njih ter njih vpliva na fizikalne lastnosti ter kemijske in biokemijske procese. Hadži se je usmeril predvsem na močne vodikove vezi in je med prvimi dokazal obstoj simetrične vodikove vezi v kristalih. Obdelava infrardečih spektrov številnih primerov močnih vezi ga je privedla do predloga za sistemizacijo močnih vodikovih vezi na podlagi spektralnih značilnosti, ki je še danes v splošni rabi. Poleg infrardeče spektroskopije je s sodelavci uporabljal pri raziskavah vodikove vezi tudi kvantno kemijske izračune in jedrsko magnetno resonanco, kar mu je omogočala instrumentalno in kadrovsko razvita skupina na tedanjem Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča. Ta mu je omogočila tudi razširitev na novo problematiko, molekularno farmakologijo, predvsem na elektronski opis strukturnih značilnosti učinkovin, ki so bistvene za specifično vezavo na receptorje. Pri izbiri konkretnih primerov učinkovin je dajal prednost problematiki iz domače industrije z že vpeljanimi učinkovinami in obetavnimi objekti nadaljnjega razvoja. Ob tem je nadaljeval z raziskavami močnih vodikovih vezi in se na le-te koncentriral po upokojitvi 1992. S sodelavci je objavil več kot 300 originalnih člankov, po večini v mednarodnih revijah. Organiziral je 5 mednarodnih kongresov in uredil zbrana dela, ki so izšla pri mednarodnih založbah.

Po upokojitvi je svojo raziskovalno problematiko usmeril spet na močne vodikove vezi. Iz laboratorija za strukturno kemijo na Kemijskem inštitutu se je razvilo pet samostojnih laboratorijev.

Dušan Hadži je izredni član SAZU od 7. februarja 1967, redni član pa od 21. marca 1974. Tajnik III. razreda SAZU je bil od 27. oktobra 1980 do 30. junija 1992.

Dušan Hadži je dopisni član Srpske akademije nauka i umetnosti (1979), Jugoslavenske (sedaj Hrvatske) akademije nauka i umjetnosti (1975), Indian Academy of Sciences (1980) in Makedonske akademije naukite i umetnostite (2005). Bil je predsednik Slovenskega kemijskega društva (1974–1986), potem pa je bil izvoljen za častnega predsednika. Bil je tudi predsednik Unije kemijskih društev Jugoslavije (1970–74). Je častni član (2001) in zaslužni raziskovalec (2011) Kemijskega inštituta in častni član Društva biofizikov Slovenije (1996). Prejel je nagrado Sklada Borisa Kidriča (1958), Kidričevo nagrado (1976), nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo (1994), nagrado AVNOJ (1988) in Preglovo nagrado (2007) Kemijskega inštituta. Hrvatsko kemijsko društvo mu je podelilo priznanje in plaketo Boža Težaka (1994). Je nosilec reda zaslug za narod s srebrnim vencem in reda Republike z zlatim vencem.

(januar 2012)

Bibliografija raziskovalca