Jančar, Drago

Drago Jančar, pisatelj, dramatik, esejist, rojen 13. aprila 1948 v Mariboru. Izredni član SAZU od 6. junija 1995, redni član od 7. junija 2001.
Po končani srednji šoli je študiral pravo na Višji pravni šoli Univerze v Mariboru. Med študijem je bil nekaj časa glavni urednik študentskega lista Katedra. Delal je kot novinar (1971–4) pri časniku Večer in tedniku 7 dni. Zaradi »razširjanja sovražne propagande« so ga 1974 obsodili na leto dni strogega zapora. Po treh mesecih zapora so ga izpustili in ga še istega leta poslali na služenje vojaškega roka v Srbijo. 1978 se je preselil v Ljubljano in se zaposlil pri Viba filmu kot dramaturg. Zaradi nesoglasij ob nastajanju filma Nasvidenje v naslednji vojni je to službo čez dve leti zapustil. Sodeloval je pri ustanovitvi osrednjega glasila slovenskih družbenokritičnih intelektualcev Nove revije in postal eden njenih urednikov in osrednjih sodelavcev. 1981 je sprejel delo urednika in tajnika založbe Slovenska matica, kjer dela še danes. 1985 je bil s Fulbrightovo štipendijo za umetnike v ZDA, v naslednjih letih pa v Nemčiji in Avstriji s štipendijama bavarske deželne vlade in Avstrijske literarne družbe. 1987–91 je bil predsednik slovenskega Pena, v okviru katerega je tudi veliko pripomogel k demokratizaciji Slovenije in njeni osamosvojitvi.
Jančar se je uveljavil s pripovedno prozo, dramatiko in esejistiko. Ustvarja v značilni modernistični pripovedni tehniki, ki jo je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nadgradil z nekaterimi postmodernističnimi elementi. Tematsko so v ospredju bivanjska vprašanja človeka, ki ga na eni strani obvladujejo nenadzorljivi in nerazumljivi mehanizmi zgodovine na drugi pa njegova lastna zaznamovanost. Pogosto obravnava vprašanja izobraženstva in tujstva. V delih, ki so nastala po 1990, je opazen premik k obravnavi drobnih, intimnih problemov, ki so temeljni in usodni za posameznikovo življenje. Za predstavitev človekove usode v neobvladljivem objektivnem svetu pogosto uporablja zgodovinsko tematiko. V mednarodno odmevni esejistiki se posveča paleti sodobnih političnih, kulturnih in širših družbenih vprašanj. Iz pestrosti obravnavanih tem izstopajo eseji, ki obravnavajo vlogo intelektualcev v sodobnem svetu. Posebno pozornost so v osemdesetih letih vzbudile njegove drame, ki so tematizirale problem posameznikovega upora zoper družbeno represijo in vladavino mediokritet, pogosto so z grotesknimi, humornimi, a tudi tragičnimi atmosferami sprožale številne kritiške odzive in množično pritegovale občinstvo. Nekatera njegova odrska besedila so preplavila repertoarje gledališč po vsej tedanji državi, samo dramo Veliki briljantni valček je v dveh letih po nastanku uprizorilo dvanajst teatrov v tedanji Jugoslaviji, sledile pa so številne uprizoritve v Avstriji, ZDA, na Madžarskem, v Bolgariji in drugod. Konec osemdesetih let so njegove romane in kratko prozo začeli objavljati v nemškem jeziku, o njih so pisali ugledni kritiki v največjih nemških, švicarskih in avstrijskih časopisih. V devetdesetih letih so sledili številni prevodi v vzhodnoevropskih jezikih, v nizozemščini, španščini, katalonščini. Zadnja leta je vrsta njegovih knjig izšla v ZDA, na Irskem, v Italiji, Franciji in drugod. Danes velja Jančar za najpogosteje prevajanega slovenskega pisatelja.
V osemdesetih letih je dobil dvakrat Sterijino nagrado za najboljšo jugoslovansko dramo (Veliki briljantni valček in Dedalus) in trikrat Grumovo nagrado. 1993 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. 1994 je dobil Evropsko nagrado za kratko prozo v Arnsbergu, Nemčija. Dvakrat je dobil nagradi Kresnik za najboljši slovenski roman in trikrat Rožančevo nagrado za eseje. 2002 so mu v Mariboru podelili Glazerjevo nagrado za vrhunske dosežke na področju kulture. 2003 je prejel evropsko Herderjevo nagrado za literaturo. Isto leto mu je predsednik dr. Janez Drnovšek podelil najvišje slovensko državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Predsednik Republike Avstrije mu je 2005 podelil avstrijski častni križ za umetnost in znanost I. razreda. Na frankfurtskem knjižnem sejmu so mu 2007 podelili nagrado Jean Amery za evropsko esejistiko. 2009 je za italijanski prevod romana Severni sij dobil nagradi Hemingway v Lignanu in Mediteransko nagrado v Cosenzi.

Romani: Galjot (1978), Severni sij (1983), Posmehljivo poželenje (1993), Zvenenje v glavi (1999), Katarina, pav in jezuit (2000), Graditelj (2007), Drevo brez imena (2008).
Zbirke novel: O bledem hudodelcu (1978), Smrt pri Mariji Snežni (1985), Pogled angela (1992), Prikazen iz Rovenske (1998), Človek, ki je pogledal v tolmun (2004).
Knjige esejev: Terra incognita, (1989), Poročilo iz devete dežele (1991), Razbiti vrč (1992), Disput z Adamom Michnikom (1992), Egiptovski lonci mesa (1995), Brioni (2002), Privlačnost praznine (2002), Šala, ironija in globlji pomen (2004) Duša Evrope (2006), Jakobova lestev (2009).
Drame: Disident Arnož in njegovi (1982), Veliki briljantni valček (l985), Klementov padec (1987) Zalezujoč Godota (1989), Halštat (1997), Lahka konjenica (2007), Niha ura tiha (2008).