Zupančič, Črtomir

Rojen 28. novembra 1928 v Ljubljani, doktor fizikalnih znanosti, redni profesor emeritus na Fakulteti za fiziko, Ludwig-Maximilians-Universität München, Nemčija.
Po maturi na Klasični gimnaziji v Ljubljani se je leta 1947 vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani (glavni predmet fizika, stranski matematika) in diplomiral leta 1952. Za doktorja fizikalnih znanosti je promoviral leta 1959.
Po diplomi se je v letih 1952-54 izpopolnjeval na Institutu za teorijsko fiziko (današnjem Inštitutu Nielsa Bohra) v Kopenhagnu. Sodeloval je pri odkritju in prvih raziskavah električnega (Coulombskega) vzbujanja jedrskih stanj s počasnimi nabitimi delci (p,d,α,…). Pri tem je bila odkrita tudi prva družina rotacijskih stanj v liho-sodih jedrih, kar je dokončno utemeljilo kolektivni jedrski model A. Bohra in B. Mottelsona.
Po vrnitvi v Ljubljano je na Inštitutu J. Stefan sodeloval z Darkom Jamnikom pri začetkih raziskav dipolne veleresonance v lahkih in srednje težkih jedrih z betatronskim zavornim sevanjem žarkov ƴ . Skupaj s sodelavci je leta 1960 za to delo prejel Kidričevo nagrado. Z D. Jamnikom sta objavila tudi teorijsko obravnavo ionizacije atomske lupine K pri trkih s težkimi nabitimi delci, pri čemer so bili elektroni popisani z relativističnimi valovnimi funkcijami.
V letih 1959-66 je bil zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo
Univerze v Ljubljani, sprva kot docent, od leta 1964 dalje pa kot izredni profesor. Dve leti je bil na študijskem dopustu v Brookhaven National Laboratory (BNL), Upton, L. I., N. Y., ZDA. Tam je raziskoval mehanizem jedrskih reakcij pri nerelativističnih energijah, udeležil pa se je tudi prvih meritev delcev, ki jih sevajo različne tarče pri obstreljevanju s 30 GeV protoni v ravnokar dograjenem pospeševalniku AGS (alternating gradient synchrotron). Pri tem je skupaj z Arthurjem Schwarzschildom odkril znaten pridelek hitrih devteronov in tritonov in ga razložil s preprostim modelom.Ta model se je kasneje uveljavil v fiziki reakcij med težkimi ioni z visokimi energijami in je danes znan kot koalescenčni model. Po povratku v Ljubljano je še naprej raziskoval mehanizme jedrskih reakcij, delno tudi kot konzultant pri Bell Telephone Laboratories, Murray Hill, N. J., ZDA. Te laboratorije je redno obiskoval med akademskimi počitnicami.
V letu 1966 je zapustil Ljubljano. Leta 1966-68 je preživel kot znanstveni sodelavec na obisku v CERN-u v Ženevi (Švica), kjer se je priključil skupini Georgesa Charpaka. Sodeloval je pri začetnih poskusih s proporcionalnimi komorami; za njihov razvoj je G. Charpak l. 1992 dobil Nobelovo nagrado. Kasneje je organiziral sodelovanje Charpakove skupine s fiziki z univerz Lausanne in Zürich pri meritvah reakcije Πˉp→ƴn. To novo skupino je tudi vodil do leta 1970, ko je predal vodstvo kolegu iz Lausanne. Rezultati dolgotrajnih in zahtevnih meritev ter njihova primerjava s preseki za inverzno reakcijo ƴn→ Πˉp so dokončno ovrgli možnost, da v elektromagnetnih interakcijah ne velja invariantnost glede na obrat časa; to možnost so prej predlagali znani teoretiki, na pr. Nobelov nagrajenec T. D. Lee.
Konec leta 1968 je Zupančič sprejel ponudbo za redno profesuro na Univerzi LM v Münchnu, kjer mu je bilo omogočeno nadaljevanje raziskav v fiziki jeder in osnovnih delcev pri zunanjih laboratorijih CERN-u in SIN-u (Schweizerisches Institut für Nuklearforschung), današnjem Paul Scherer Institutu v Villingenu. Pri slednjem je spet v sodelovanju s fiziki Univerz Lausanne in Zürich med drugim meril reakcijo Πˉd → ƴnn s parskim spektrometrom za žarke ƴ. Rezultati te meritve so vodili do prvih zanesljivih vrednosti za sipalno dolžino in efektivni doseg v paru nn in do kršitev izospinske simetrije v tripletu dveh nukleonov, ki so v skladu z izmenjavo znanih mezonov med nukleoni.
Leta 1976 je Zupančič začel delati v skupini, ki jo je vodil Carlo Rubbia v CERN-u in ki je raziskovala centralne trke med dvema 27 GeV protonoma v ISR (intersecting storage rings). Obenem je pripravljala eksperiment NA4 na SPS (superprotonsynchrotron), ki je bil takrat v gradnji. Konec leta 1978 je CERN odobril uporabo SPSa za trke med antiprotoni in protoni ter eksperiment UA1 pod vodstvom C. Rubbia. Vodstvo eksperimenta NA4 je tedaj kot uslužbenec CERN-a prevzel Zupančič, ki mu je v ta namen bavarska vlada odobrila triletni dopust. Do takrat se je kolaboracija, odgovorna za eksperiment NA4 ustalila in po začetnicah udeleženih ustanov privzela ime BCDMS (Univerza Bologna, CERN, Skupni vzhodnoevropski institut za jedrske raziskave v Dubni (SZ), Univerza München in francoski Center za jedrske raziskave v Saclayu). Ta kolaboracija je združevala približno 80 fizikov z ustrezno tehnično podporo. V letih 1979-82 je dogradila eksperimentalno aparaturo NA4 in opravila izredno zahtevno primerjavo med globoko neelastičnim sipanjem pozitivnih in negativnih mionov z energijami do 300 GeV v ogljiku. Izmerjena asimetrija reda velikosti 1% med µ+ in µ- je bila v skladu z elektrošibko teorijo Glashowa, Salama in Weinberga, ki so jo kmalu potem dokončno potrdili poskusi eksperimentov UA1 in UA2.
Izkušnje pri meritvi asimetrije med µ+ in µ- in so narekovale bistvene izboljšave aparature NA4, ki so bile dograjene še pod Zupančičevim vodstvom. S tem se je njegov triletni dopust v Ženevi končal in vodstvo kolaboracije BCDMS je predal Arnoldu Staudeju, mlajšemu kolegu iz Münchna. kolaboracija BCDMS je v naslednjih letih zelo natančno izmerila preseke za globoko neelastično sipanje v vodiku in devteriju. Skupaj z že znanimi preseki za globoko neelastično sipanje elektronov, izmerjenimi pri SLAC-u (Stanford linear accelerator) v ZDA, ter kasnejšimi meritvami kolaboracij NMC v CERN-u, E665 v Fermilabu, ZDA, in dveh kolaboracij (ZEUS in H1) pri laboratoriju DESY v Hamburgu, Nemčija, predstavljajo rezultati kolaboracije BCDMS utemeljitev perturbacijske metode v teoriji QCD (kvantna kromodinamika) in osnovo za razumevanje, kako so nukleoni sestavljeni iz kvarkov in gluonov. To razumevanje je potrebno pri načrtovanju bodočih eksperimentov v fiziki osnovnih delcev.
Po vrnitvi iz Ženeve v München se je Zupančič ukvarjal predvsem z raziskavami anihilacije nizkoenergijskih antiprotonov v vodiku in devteriju, t. j.s spektroskopijo lahkih mezonov v okviru kolaboracij ASTERIX in Crystal Barrel.
Z leti je Zupančič čedalje pogosteje prevzemal znanstveno-administrativne dolžnosti. Dve leti je bil predstojnik Oddelka za fiziko v okviru Fakultete za fiziko, dve leti dekan te Fakultete in tri leta član akademskega Senata na Univerzi LM. Več let je bil član Odborov ocenjevalcev za projekte iz fizike visokih in srednjih energij pri nemškem Zveznem ministrstvu za raziskave in tehnologijo. Šest let je bil predsednik Odbora za srednje energije. Pri CERN-u je bil nekaj let član Research Boarda, ki je posvetovalni organ generalnega direktorja.
Leta 2005 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU, leta 2006 pa je dobil
priznanje “Ambasador znanosti RS”.

(december 2007)