Zupančič, Črtomir

Črtomir Zupančič, rojen 28. novembra 1928 v Ljubljani, doktor fizikalnih znanosti, redni profesor emeritus na Fakulteti za fiziko, Ludwig-Maximilians-Universität München, Nemčija.
Po maturi na Klasični gimnaziji v Ljubljani se je 1947 vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani (glavni predmet fizika, stranski matematika) in diplomiral 1952.
Po diplomi je bil decembra 1952 poslan s poldrugoletno dansko štipendijo na Institut za teorijsko fiziko (današnji Niels Bohr Institut) v Kopenhagnu z nalogo delovanja na elektrostatičnem pospeševalniku z dosegom 2 MeV, kakršen je bil v gradnji tudi v Ljubljani. S tem je bilo vnaprej določeno njegovo strokovno zanimanje in delovanje: fizika atomov, jeder in elementarnih delcev.
Po vrnitvi v Ljubljano je na Institutu J. Stefan sodeloval z Darkom Jamnikom in Miodragom Mihailovićem ter skupino študentov-diplomantov pri začetkih raziskav dipolne veleresonance v lahkih in srednje težkih jedrih z betatronskim zavornim sevanjem žarkov . Za doktorja fizikalnih znanosti je promoviral 1959.
Od 1959 do 1966 je bil zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, sprva kot docent, od 1964 naprej pa kot izredni profesor. Dve leti tega časa (1960–1962) je preživel na študijskem dopustu v Brookhaven National Laboratory (BNL), Upton, L. I., N. Y., ZDA.
1966 je zapustil Ljubljano. Od 1966 do 1968 je bil znanstveni sodelavec na obisku v CERNu v Ženevi (Švica), kjer se je priključil skupini Georgesa Charpaka in sodeloval pri začetnih poskusih s proporcionalnimi komorami.
Konec 1968 je Zupančič sprejel ponudbo za redno profesuro na LM Univerzi v Münchnu, kjer mu je bilo omogočeno nadaljevanje raziskav v fiziki jeder in osnovnih delcev pri zunanjih laboratorijih, npr. pri CERNu.
1976 je Zupančič začel delati v skupini, ki jo je vodil Carlo Rubbia v CERNu. Ta skupina je pripravljala eksperiment NA4 na SPS (superprotonsynchrotron), ki je bil takrat v gradnji. Za delo pri eksperimentu je NA4 je C. Rubbia zbral kolaboracijo približno 80 fizikov (z ustrezno tehnično podporo), ki je po začetnicah udeleženih ustanov privzela ime BCDMS (Univerza Bologna, CERN, Skupni vzhodnoevropski institut za jedrske raziskave v Dubni (SZ), Univerza München in francoski Center za jedrske raziskave v Saclayu).
Konec 1978 je CERN odobril uporabo SPSa za trke med antiprotoni in protoni ter eksperiment UA1 pod vodstvom C. Rubbia, vendar s pogojem, da slednji zapusti vodstvo kolaboracije BCDMS in se osredini na novi eksperiment UA1. Vodstvo kolaboracije BCDMS je tedaj kot uslužbenec CERNa prevzel Zupančič, ki mu je v ta namen bavarska vlada odobrila triletni dopust.
Od 1979 do 1982 je kolaboracija dogradila eksperimentalno aparaturo NA4 in opravila zahtevno primerjavo med globoko neelastičnim sipanjem pozitivnih in negativnih mionov z energijami do 300 GeV v ogljiku. Izmerjena asimetrija reda velikosti 1% med pozitivnimi in negativnimi mioni je bila v skladu z elektrošibko teorijo Glashowa, Salama in Weinberga, ki so jo kmalu potem dokončno potrdili poskusi eksperimentov UA1 in UA2. Izkušnje pri meritvi asimetrije med μ+ in μ– so narekovale bistvene izboljšave aparature NA4, ki so bile dograjene še pod Zupančičevim vodstvom. Na javnem predavanju v navzočnosti CERNskih organov, pristojnih za odobritev novih ali podaljšanih eksperimentov, je Zupančič napovedal, da bo kolaboracija BCDMS zmožna zelo natančno izmeriti delež kvarkov pri zgradbi nukleonov. Tako je dosegel podaljšanje eksperimenta NA4 in njegova napoved se je pozneje uresničila. S tem se njegov triletni dopust v Ženevi končal in vodstvo kolaboracije BCDMS je predal mlajšemu kolegu iz Münchna.
Po vrnitvi iz Ženeve v München se je Zupančič ukvarjal predvsem z raziskavami anihilacije nizkoenergijskih antiprotonov v vodiku in devteriju, t. j. s spektroskopijo lahkih mezonov v okviru kolaboracij ASTERIX in Crystal Barrel.
5. maja leta 2005 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU, 5. maja leta 2011 pa za rednega člana SAZU.
V poklicnem življenju je imel Zupančič imel srečo, da je večkrat sodeloval s poznejšimi Nobelovimi nagrajenci: Aa. Bohrom in B. Mottelsonom v Kopenhagnu ter Georgesom Charpakom in Carlom Rubbio v CERNu.
V Kopenhagnu je bil Zupančič 1953 pod vodstvom Danca Torbena Huusa udeležen pri odkritju in prvih raziskavah električnega (Coulombskega) vzbujanja jedrskih stanj s počasnimi nabitimi delci. Pri tem je bila odkrita tudi prva družina rotacijskih stanj v liho-sodih jedrih, kar je dokončno utemeljilo kolektivni jedrski model Aa. Bohra in B. Mottelsona (Nobelova nagrada l. 1975, skupaj z L. J. Rainwaterjem). To delo je dokumentirano v
publikaciji T. Huus and Č. Zupančič, Dan. Mat. Fys. Medd. 28 (1953) 3.
Najtesnejše in najpomembnejše za bodočnost eksperimentalne fizike visokih energij, ki danes ne more shajati brez večžičnih proporcionalnih komor, je bilo Zupančičevo sodelovanje z Georgesom Charpakom v CERNu. Dokumentirano je v treh publikacijah: G. Charpak, R. Bouclier, T. Bressani, J. Favier and Č. Zupančič, Nucl.Instr.Meth. 62 (1968) 262 in Nucl.Instr.Meth. 65 (1968) 217 ter T. Bressani, G. Charpak, D. Rahm and Č. Zupančič, Proceedings of the Dubna Meeting on Filmless and Streamer Chambers (April 1969). Te tri publikacije, predvsem zadnja, so zagotovile, da G. Charpaku Nobelove nagrade l. 1992 ni bilo treba deliti s kom drugim.
1960 je Zupančič skupaj s šestimi sodelavci prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča. 1958 je prejel priznanje Ambasador znanosti Republike Slovenije.

(junij 2011)