Zlobec, Ciril

Ciril Zlobec, rojen 4. julija 1925 v Ponikvah, občina Sežana, kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavski družini, pesnik, romanopisec, esejist, antologist, prevajalec. Italijansko osnovno šolo (obdobje fašizma) je obiskoval v bližnji vasi (Avber), prvo gimnazijo je opravil v Malem semenišču v Gorici (1938–1939), nadaljeval šolanje v Kopru, prav tako v Malem semenišču. Konec leta 1941 je bil iz semenišča in šole izključen, ker so odkrili, da piše pesmi v prepovedanem slovenskem jeziku in da je (po vzoru vajevcev) ustanovil in urejal ilegalno »literarno« glasilo in vanj tudi skoraj sam pisal.
Pri sedemnajstih je bil (kot »sumljiv« slovenski mladoletnik) konfiniran v Abruzzo. Ob razpadu Italije se je vrnil domov in odšel v partizane: bil je borec, obveščevalec, organizator slovenskega šolstva, tudi sam partizanski učitelj, celo okrajni šolski nadzornik. Po vojni je v Ljubljani dokončal gimnazijske študije in (1953) diplomiral na slavistiki, se že kot študent poročil (1950), postal dvakrat oče, si služil »vsakdanji kruh« kot novinar pri Ljudski pravici, Delu, na RTV, bil kulturni urednik in odgovorni urednik za kulturo; privabili so ga tudi v politiko, bil je dvakrat delegat Republiške ljudske skupščine, podpredsednik SZDL in, zadnja funkcija, član Predsedstva RS (1990–1992). En mandat je bil predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije (1985–1986), skupaj z Jankom Kosom je urejal literarno revijo Beseda (1952–1957), ki je bila sodno prepovedana; polnih trideset let (1969–1999) pa je bil glavni in odgovorni urednik Sodobnosti.
Ciril Zlobec je redni član štirih akademij znanosti in umetnosti, poleg Slovenske (dva mandata, 1992–1999, tudi njen podpredsednik) še Evropske in Mediteranske ter dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.
Temeljna preokupacija Cirila Zlobca je bila in ostaja literatura, predvsem poezija. Njegova bibliografija (poezija, proza, esejistika, prevodi v obeh smereh) obsega okrog 115 knjižnih enot.
Poezija: Pesmi štirih (skupaj s K. Kovičem, J. Menartom in T. Pavčkom), 1953, doslej osem izdaj (ob 50-letnici prve izdaje, 2003, nagrada odličnosti in mojstrstva); Pobeglo otroštvo, 1957; Ljubezen (Prežihova nagrada), 1958; Najina oaza (nagrada Prešernovega sklada), 1964; Pesmi jeze in ljubezni, 1969; Čudovita pustolovščina, 1971; Dve žgoči sonci (izbor), 1973; Vračanja na Kras, 1974; Kras (delni izbor), 1976; Pesmi (izbor), 1979; Glas (Prešernova nagrada), 1980; Pesmi ljubezni (izbor), 1981; Nove pesmi, 1985; Beseda (izbor), 1985; Rod (izbor, bibliofilska izdaja), 1988; Moja kratka večnost, 1989; Ljubezen dvoedina, 1993; Stopnice k tebi, 1995; Skoraj himna (izbor), 1995; Mojih sedemdeset (izbor, miniaturka), 1995; Ti-jaz-midva (desetjezični izbor v treh različnih izdajah, tudi v bibliofilski), 1995; Samo ta dan imam (Veronikina nagrada, nagrada Mednarodnega pesniškega festivala Zagreb, 2000), 2000; Samo beseda sem (izbor, zbirka Kondor), 2003; Ciril Zlobec (izbor), 2004; Čudež telovzetja (izbor, bibliofilska izdaja), 2004; Dvom, upanje, ljubezen, 2005; Pesmi (izbor, miniaturka), 2007; V viharjih in zavetrjih srca, 2007; Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010. C. Zlobec je bil za »uspehe in zasluge v poeziji« nagrajen tudi z zlatnikom za poezijo (Celje, 2005).
Romani: Moška leta našega otroštva (Kajuhova nagrada), 1962; Moj brat svetnik (izšel tudi v hrvaščini in madžarščini), 1970; Spomin kot zgodba I. in II. del, 1998.
Esejistika: Spomin je včasih moč in sreča, 1961; Poezija in politika, 1975; Slovenska samobitnost in pisatelj (prev. v hrvaščino), 1986; Priznam, rekel sem, 1989; Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko, 1992; Med utopijo in skepso, 2005; Vse daljave niso daleč (tudi v italijanskem prevodu), 2011 in 2012; Trn v peti ali radost v srcu, 2012.
Zlobec je uredil in s spremnimi besedami opremil več odmevnih antologij: Literatura in likovna umetnost v povojni Jugoslaviji, 1962, Nova jugoslovanska poezija, 1966 (obe v Italiji); Sodobna italijanska lirika (tudi celoten prevod C. Z.), 1968; Sodobna slovenska poezija v španščini (Madrid-Concepciòn), 1986; Antologija slovenske poezije v hrvaškem prevodu (Zagreb, tri izdaje – 1974, 1982, 1993 – v skupni nakladi 20.000 izvodov); Antologija sodobne slovenske poezije v srbskem prevodu, 1988 (zgovoren signum temporis: izid antologije je sovpadel z objavo dveh ostrih odprtih pisem, ki jih je Zlobec naslovil na Slobodana Miloševića – antologija je bila takoj umaknjena iz prodaje).
Take, v estetskem smislu reprezentativne antologije (o čemer je Zlobec večkrat pisal in govoril) najlažje ustvarjajo prepotreben kontekst (širšo in kredibilno vednost o nas) tudi za posamično uveljavljanje slovenskih pesnikov v tujini. Seveda: če takšnih antologij ne tiskamo doma in jih potem »kramarsko« ponujamo tujini, ampak jih prav zaradi kvalitete uvrščajo v svoje izbrane programe ugledni tuji založniki, kar je najboljše priporočilo zanje. Za našo poezijo.
Takšen, širši kulturni kontekst (tudi o naši nacionalni biti) Zlobec prizadevno gradi tudi s svojo aktivno udeležbo in izbiro tem na številnih mednarodnih srečanjih (kongresih, festivalih, simpozijih, okroglih mizah), kamor ga pogosto vabijo. Tudi že kot častnega gosta.
Poleg omenjenih, izrazito avtorskih, nacionalnih antologij je Zlobec pripravil več tematskih izborov slovenske poezije za razne skupne »jugoslovanske« antologije v času naše skupne države.
Zlobec je prevedel in v knjižni obliki izdal nad trideset tujih pesnikov in romanopiscev, med njimi so vrhunska imena svetovne in nacionalnih kultur. Med Italijani: Dante, Leopardi, Carducci, Quasimodo, Montale, Ungaretti, Mascioni, Moravia, Malaparte, Sciascia, Tomasi di Lampedusa; srbska pesnika Oskar Davičo in Vasko Popa, med Hrvati Slavko Mihalić, Luko Paljetak in Milivoj Slaviček, Romun Stefan Dojnaš, Albanec s Kosova Alija Podrimja idr.
Za svoje prevode je Zlobec prejel tudi številne nagrade in priznanja. Največ v Italiji, med drugimi mednarodne nagrade Eugenio Montale, Carlo Betocchi – Città di Piombino, Giuseppe Acerbi, Circe Sabaudia, Tomizzova nagrada, mednarodno priznanje Campiello, zahvalno listino za prevode iz Danteja. Glede na širok razpon prevodov in upoštevaje hkrati še obsežnejšo izvirno produkcijo so posamezne žirije opredelile nekatere nagrade kot priznanja kar za celoten Zlobčev literarni opus (Opera omnia). Doma je bil za svoje prevajalsko delo nagrajen z Župančičevo nagrado in z listino prevajalcev Jugoslavije. Zadnja: Claudio H. Martelli, tržaški PEN (2011).
Zlobčeva poezija je doživela in še doživlja številne prevode. Če ne omenjamo pogostih revialnih in časopisnih objav ter radijskih oddaj, je doslej izšlo 19 knjižnih izborov iz njegove poezije; največ v italijanskem in srbskem prevodu (v obeh primerih po 5 zbirk), v hrvaškem (3), v makedonskem po ena, dve v rusinskem, albanskem, češkem, romunskem in španskem prevodu. Nekatere med njimi so bile tudi nagrajene (Città dello Stretto za Vračanja na Kras, prvi knjižni prevod v italijanščino, Veselin Masleša (Sarajevo) za zbirko Nove pesmi, Disova plaketa za zbirko Svoj obraz iščoč z istočasno proglasitvijo za jugoslovanskega pesnika leta (Čačak, 1984).
Iz Španije je prišel celo predlog za Nobelovo nagrado (1984).
Domača in mednarodna priznanja: red dela z zlatim vencem, zlato priznanje OF slovenskega naroda, zlati znak svobode, častni občan Sežane in Kanala ob Soči, častni doktor Univerze na Primorskem, Commendatore (komendnik) Republike Italije, zvezda italijanske solidarnosti I. stopnje, srebrni pečat mesta Trst, razne plakete doma in v tujini.

(april 2013)

Bibliografija COBISS/OPAC