Vratuša, Anton

Rojen 21. februarja 1915 na Doljnih Slavečih, občina Grad. Diplomiral na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani 1941, istega leta dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. 1950 ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu. V NOB sodeloval od 1941. Od februarja 1942 do septembra 1943 v internaciji v italijanskih koncentracijskih taboriščih Gonars, Treviso, Padova, Rab. Od septembra 1943 do konca vojne na raznih vojaških in političnih dolžnostih: namestnik komandanta Rabske brigade, predstavnik predsedstva OF pri Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI), ter Glavnega štaba NOV in PO Slovenije pri Komandi garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, oseba za zvezo med CK KPS in CKKPI za severno Italijo. Po letu 1945 opravljal številne dolžnosti v organih federacije in v Sloveniji. L. 1953 prešel v rezervo kot polkovnik JLA, Državni podsekretar in šef kabineta podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja (1953–1965). Direktor Inštituta za družbene vede v Beogradu (1965–1967), Ambasador, stalni predstavnik SFRJ pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku (1967–69). Namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve (1969–71), podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–78), predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS (1978–80), predsednik zveznega zbora skupščine SFRJ (1982).

Redni profesor na Visoki politični šoli (1956–67) in na Univerzi v Beogradu od 1969, ter na Univerzi v Ljubljani od 1974. Dr. h. c. Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru. Ustanovitelj Mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju (ICPE) v Ljubljani (1974). Predsednik upravnega sveta te ustanove do l. 1982, potem pa njegov častni predsednik: Predsednik programskega sveta uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija (1996-2006) ter član Zbora ustanoviteljev te fundacije (2006).

Bil je podpredsednik predsedstva Zveze združenj za družbene vede Jugoslavije in član sveta Mednarodnega združenja za politične vede (IPSA), Član upravnega odbora inštituta OZN za raziskovanje in izobraževanje (UNITAR) (1969–1990), član Uprave Mednarodnega inštituta za oceane na Malti (IOI) (1972-2002).

Izredni član SAZU od 23. marca 1978, redni član od 23. maja 1985, predsednik odbora SAZU za preučevanje narodnih manjšin (1988–2002).

Torišče njegovega znanstvenega in publicističnega dela v obdobju 1939–1941 sta bila slovenski jezik in literarna zgodovina. Po letu 1945 njegova znanstvena, družbenopolitična, pedagoška in publicistična dejavnost zajema zlasti področja razvoja samoupravljanja in participacije v Jugoslaviji, področje mednarodnih odnosov, (zlasti OZN, gibanje neuvrščenosti, dežele v razvoju), vprašanja narodnih manjšin in človekovih pravic ter trajnostnega razvoja. Med pomembnejšimi znanstvenoraziskovalnimi projekti, ki jih je organiziral sam ali skupaj z drugimi sodelavci, je treba omeniti zlasti: Organizacija jugoslovanske komune in odnosi v njej (Inštitut za družbene vede, 1963–65); Odnosi v večnacionalnih skupnostih (Inštitut za družbene vede, 1966); Vrednosti v politiki, mednarodna primerjalna raziskava ob sodelovanju znanstvenikov iz Indije, Jugoslavije, Poljske in ZDA (1965–69, knjiga, objavljena v ZDA 1969); Razvoj teorije in prakse samoupravnega prava v Jugoslaviji (1984–87); Narodnosti in narodne manjšine; Živeti z mejo (1997– ). (1986); Celostno upravljanje z obalnim območjem za trajnostni razvoj (ICPE, 1995– ), Panonski prostor in ljudje med dvema tromejama (2007).

Objavil preko tristopetdeset razprav in člankov. Njegovi prispevki izhajajo v domačih in tujih znanstvenih in strokovnih časopisih.

Samostojna dela in publikacije: Levec in Ljubljanski zvon (doktorska disertacija 1941), Profili neuvrščenosti (1980), Ten years of ICPE (1984), Iz verig v svobodo. Rabska brigada (1998), Piran, a green coastal community in the Northern Adriatic (2002).

Ima partizansko spomenico 1941 ter druga odlikovanja in priznanja.

(september 2007)

Bibliografija COBISS/OPAC