Vratuša, Anton

Anton Vratuša, rojen 21. februarja 1915 na Doljnih Slavečih, občina Grad. Diplomiral na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani 1941, istega leta dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. 1950 ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu. V NOB sodeloval od 1941. Od februarja 1942 do septembra 1943 v internaciji v italijanskih koncentracijskih taboriščih Gonars, Treviso, Padova, Rab. Od septembra 1943 do konca vojne na raznih vojaških in političnih dolžnostih: namestnik komandanta Rabske brigade, predstavnik Osvobodilne fronte slovenskega naroda predsedstva (OF) pri Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI), ter Glavnega štaba NOV in PO Slovenije pri Komandi garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, oseba za zvezo med CK KPS in CKKPI za severno Italijo. Po 1945 opravljal številne dolžnosti v zveznih organih SFRJ, Beograd in v SR Sloveniji. 1953 prešel v rezervo kot polkovnik JLA. Državni podsekretar in šef kabineta podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja (1953–1965). Direktor Inštituta za družbene vede v Beogradu (1965–1967), Ambasador, stalni predstavnik SFRJ pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku (1967–69). Namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve (1969–71), podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–78), predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS (1978–80), predsednik zveznega zbora skupščine SFRJ (1982).

Redni profesor na Visoki politični šoli (1956–67) in na Univerzi v Beogradu od 1969, na Univerzi v Ljubljani od 1974 ter na Mednarodnem centru za promocijo podjetij v Ljubljani od 2004. Ustanovitelj Mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju (ICPE) v Ljubljani (1974). Predsednik upravnega sveta te ustanove do 1982, potem pa njegov častni predsednik te medvladne ustanove, ki jo skupno upravljajo njene države članice. Trajna dolžnost v ICPE: oblikovanje znanstveno-raziskovalnega in izobraževalnega programa. Predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija (1996–2006) ter častni član Zbora ustanoviteljev te Ustanove (2006–).

Torišče Vratuševega znanstvenega in publicističnega delovanja v obdobju 1938–1941 sta bila slovenski jezik in literarna zgodovina. Po 1945 njegova znanstvena, družbenopolitična in pedagoška dejavnost zajema zlasti področja razvoja samoupravljanja in participacije v Jugoslaviji in komunalni sistem. Enako tudi zunanja politika SFRJ. Na področju mednarodnih odnosov zlasti izstopajo prispevki o Organizaciji Združenih narodov, procesu dekolonizacije, gibanju neuvrščenosti, in o deželah v razvoju. Vprašanja narodnih manjšin, človekovih pravic ter trajnostnega razvoja so dolgoletna tema Vratuševih raziskav.

Med pomembnejšimi znanstvenoraziskovalnimi projekti, ki jih je organiziral sam ali skupaj z drugimi sodelavci, velja omeniti zlasti: Organizacija jugoslovanske komune in odnosi v njej (Inštitut za družbene vede, 1963–65); Odnosi v večnacionalnih skupnostih (Inštitut za družbene vede, 1966); Vrednosti v politiki, mednarodna primerjalna raziskava ob sodelovanju znanstvenikov iz Indije, Jugoslavije, Poljske in ZDA (1965–69), knjiga je objavljena v University Press. Philadelphia ZDA 1969); Razvoj teorije in prakse samoupravnega prava v Jugoslaviji (1984–87); Narodnosti in narodne manjšine; Živeti z mejo (1965–). O tej problematiki je od 1991 objavljeno devet zbornikov, najnovejši: Panonski prostor in ljudje med dvema tromejama (2007). Celostno upravljanje z obalnim območjem za trajnostni razvoj (ICPE, 1992–), Integrated Management of Protected Areas: Nature Parc Goričko (2010–).

Objavil več kot tristo petdeset razprav in člankov v domačih in tujih znanstvenih ter strokovnih časopisih. Samostojna dela: Levec in Ljubljanski zvon (doktorska disertacija 1941), Profili neuvrščenosti (1980), Ten years of ICPE (1984), Iz verig v svobodo. Rabska brigada (1998), Piran, a green coastal community in the Northern Adriatic (2002). Vrt spominov in tovarištva (Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija na Petanjcih (2004).

Bil je podpredsednik predsedstva Zveze združenj za družbene vede Jugoslavije in član sveta Mednarodnega združenja za politične vede (IPSA) (1996-1990), član upravnega odbora inštituta OZN za raziskovanje in izobraževanje (UNITAR) (1969–1990), član Uprave Mednarodnega inštituta za oceane na Malti (IOI) (1972–2002).

Izredni član SAZU od 23. marca 1978, redni član od 23. maja 1985.

Predsednik odbora SAZU za preučevanje narodnih manjšin (1988–2002).

Član Odbora SAZU za trajnostni razvoj, Dr. h. c. Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru.

Ima Partizansko spomenico 1941 ter druga državna odlikovanja in družbena priznanja.

(december 2010)

Bibliografija COBISS/OPAC