Naročite se na zadnje novice in objave SAZU
Inkret, Andrej
Prof. dr. Andrej Inkret, kritik, esejist, raziskovalec in urednik, se je rodil 29. aprila 1943 v Celju, kjer je 1962 maturiral in se vpisal na dramaturški oddelek Akademije za igralsko umetnost (zdaj Akademija za gledališče, radio, film in televizijo). Po diplomi (»Drama in gledališče Dominika Smoleta, Primoža Kozaka in Petra Božiča«, 1968) je delal v Drami SNG in potem deset let v kulturnem uredništvu Dela, hkrati pa objavljal književne in gledališke študije, eseje in kritike. Že med študijem je bil član uredništva študentskega lista Tribuna, revij Perspektive in Problemi; v začetku osemdesetih let je bil med pobudniki in ustanovitelji Nove revije. – 1980 je bil na svoji nekdanji šoli, AGRFT, izvoljen za docenta, tam 1985 doktoriral s temo »Predmet in princip dramaturgije« ter postal 1986 izredni in 1991 profesor za dramaturgijo; v letih 1991–1999 je bil dekan. Upokojil se je oktobra 2006.
Samostojno je najprej objavil »Esej o dramah Dominika Smoleta« (1968), potem pa je kot urednik knjižnih izdaj in pisec spremnih razprav namenjal velik del analitične pozornosti svojim sodobnikom (Edvardu Kocbeku, Dušanu Pirjevcu, Vitomilu Zupanu, Pavletu Zidarju, Marjanu Rožancu, Rudiju Šeligu, Dušanu Jovanoviću, Dragu Jančarju, Tarasu Kermaunerju idr.) – izbor teh študij je objavil v zbirki »Izbranci« (1990). Že prej je v treh zvezkih izdal tudi izbor iz dolgotrajnega sprotnega spremljanja gledališkega dogajanja pri nas in na tujem, iz česar so nastale mozaične monografije »Gledališki feljtoni« (1972), »Milo za drago« (1978) in »Tržaške kritike« (1987). – Po več kot treh desetletjih je opustil ocenjevanje gledaliških predstav ter svoje kritične prikaze strnil v knjigi »Za Hekubo« (2000), obsežni zbirki »empiričnih ugotovitev in singularnih kritičnih presoj« slovenskega teatra v letih 1978–1999 (600 strani), ki pa ne sledi več kronologiji predstav, temveč režiserjem in njihovim odrskim »poetikam«. – Literarne ocene, ki jih je vrsto let pisal za štirinajstdnevnik Naši razgledi, je objavil v dveh zbirkah: »Spomini na branje« (1977) in »Novi spomini na branje« (1980); za drugo je 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Ob sprotni gledališki in literarni kritiki ni mogoče spregledati Inkretove težnje po prehajanju iz »singularne« analitičnosti v teatrološko sintetičnost in teorijo: tako že v doktorski disertaciji, potem v kompleksni razpravi »Drama in gledališče« (1986), nekakšni mali monografiji Literarnega leksikona (1986), zadnja leta pa predvsem v obsežni razpravi »Korun & Cankar«, objavljeni v jubilejnem zborniku »Mile Korun« (2002).
Ob esejistiki se je intenzivno posvečal literarnozgodovinskemu raziskovanju. Poleg zgodnjih razprav »Janko Kersnik in začetki slovenske proze« (1969) in Jovan Vesel Koseski – vprašanje literarne zgodovine« (1971) ter komentarjev Mussetove dramatike, posebej »Lorenzaccia«, (1985) in novega prevoda Krleževega ciklusa o Glembajevih (2005) je to predvsem ureditev Kocbekovega zbranega dela, opremljena s podrobnimi tekstološkimi, kulturnozgodovinskimi in bio-bibliografskimi pojasnili. Doslej je izšlo sedem zvezkov poezije in pripovedne proze – blizu 5000 strani, od tega je 1200 strani urednikovih opomb, ki pa so – skladno z zasnovo zbirke Slovenski pesniki in pisatelji – veliko več kot le »opombe«; po Prijateljevo nadrobno razgrinjajo pred bralcem vso širno panoramo Kocbekovega občanskega in pesniškega življenja ter njegovega družbeno zgodovinskega sveta. Iz njih se postopoma že tudi kažejo obrisi monumentalne monografije, ki naj bi na koncu sledila.
Na koncu je treba omeniti še vrsto avtorskih publikacij – »Vroča pomlad 1964« (skupaj z Rožančevo »Toplo gredo«, 1990), »Na robu« (1993) in »Melanholična razmerja« (1998) –, v katerih se Inkret na duhovit, prenicljiv, esejsko prefinjen način loteva premnogih poti in stranpoti aktualnega in polpreteklega časa. In – last but not least – objave njegovih zapažanj v tujih jezikih: pozorno so jih zmeraj spet sprejemali zlasti v strokovnih krogih, v katerih Andrej Inkret velja za pomembno poznavalsko, še posebej teatrološko avtoriteto; kot tak je bil zmeraj spet vabljen v številne svete, komisije in žirije.
Skupščina SAZU je prof. dr. Andreja Inkreta 12. junija 2003 izvolila za izrednega člana, 21. maja 2009 pa za rednega člana. Od 1. julija 2010 je tajnik II. razreda SAZU.
(januar 2010)
« Nazaj na spisek članov