Program

9.00-9.15 pozdravni nagovor prof. dr. Igorja Lukšiča, ministra za šolstvo in šport RS

9.15-9.30 akad. prof. dr. Jože Trontelj, Slovenska akademija znanosti in umetnosti:
Znanje kot vrednota

9.30-9.50 akad. prof. dr. Andrej Kranjc, Slovenska akademija znanosti in umetnosti:
Akademije znanosti in pouk naravoslovja

9.50-10.15 prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta,
Oddelek za agronomijo:
Pomen naravoslovnega znanja v sodobnem svetu

10.15-10.40 doc. dr. Barbara Vilhar, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek
za biologijo:
Biološko znanje za 21. stoletje

10.40-11.10 odmor za kavo

11.10-11.30 doc. dr. Jože Vogrinc, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za
sociologijo:
Ali družboslovec potrebuje kakovostno naravoslovno izobrazbo?

11.30-11.50 mag. Andrej Podobnik, Gimnazija Bežigrad, Ljubljana:
Pogled učitelja praktika na stanje v šoli

11.50-12.10 prof. dr. Saša Divjak, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko:
Računalniške simulacije in konceptualno poučevanje naravoslovja

12.10-12.30 asist. dr. Simona Strgulc Krajšek, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo:
Posodabljanje pouka s sodelovanjem med znanstveniki in učitelji

12.30-13.30 Razprava in oblikovanje priporočil za izboljšanje kakovosti naravoslovnega izobraževanja.

Jože Trontelj

O znanju in vrednotah
Uvodne misli

Spoštovani,

Človeštvo je zabredlo v krizo, ki ji ne vidimo konca. Niti nimamo kakega splošnega soglasja o tem, kje iskati izhod. Kriza ni samo gospodarska, je tudi podnebna in vrednostna. Na vseh treh področjih je očitno, da je kriv človek, ki se je zapletel v nesrečo zaradi svojega zgrešenega vedenja. Mnogi se sprašujejo, zakaj se je tako zgodilo in ali je bila kriza oziroma, so bile vse tri krize res neizogibne.

Ljudje so globoko prizadeti. So razočarani nad tem, kako človeštvo ravna s svetom in samim seboj. Težko sprejemajo, da se je naenkrat, v nekaj mesecih, zrušila splošna vizija neke razmeroma varne ali vsaj napovedljive prihodnosti. Že danes, še bolj pa nekaj let pozneje bo posebej težko sprejeti dejstvo, da je civilizacijsko krizo naenkrat začela spremljati še katastrofa, v katero drvi narava. Vsaj na naravo smo se ljudje vse doslej zanašali kot na nekaj razmeroma stabilnega, samostojnega, neodvisnega od človeškega početja. A zdaj doživljamo vse pogostejše ekstremne ujme, dan za dnem nam izpred očmi izginjajo stotine živalskih in rastlinskih vrst, priče smo vse hitrejšemu, katastrofalnemu, masovnemu izumiranju življenja, ki je nastajalo in se v zagrizenem boju za obstanek obdržalo skozi stotisoče ali celo milijone let. A le do danes.

Vse to se marsikomu zdi kot hude, komaj verjetne sanje. Posebno tistim, ki so jih posledice teh kriz že zadele neposredno, osebno. Tistim, ki so izgubili premoženje, zaposlitev, pričakovanje varne starosti. Seveda so izgubili tudi zaupanje v državo, v mehanizme družbe. Zato ni presenetljivo: ljudje se odzivajo z vse bolj masovnim begom od razuma in znanosti. Pojav traja že leta, a se širi. Dovolj je, da pogledate televizijske in radijske programe s prerokovanjem iz kart, astrološkimi nasveti, priporočili sleparskega alternativnega zdravilstva, reklamami za podobno sleparske dietne in druge pripomočke za samozdravljenje. Polagoma je postalo poljubno, kaj človek verjame in česa ne. Ljudje lahko izbirajo med množico goljufivih, eksotičnih ali čudaških prepričanj. Nekdaj splošnega zaupanja vredni naravni zakoni se podobno kot zgodovinska dejstva (ne govorim o interpretacijah) relativizirajo. Treba pa je vedeti: beg od znanosti in razuma bo prej ali slej pospremil tudi beg od vrednot.

Vrednotnega vakuuma pa se moramo bati. Naj omenim pretresljivi zgled nekega afriškega plemena, o katerem je pisal Robert Ruark. Plemenu je britanska kolonializacija razkrojila tradicionalni način življena in obenem uničila religijo in bogove. Ljudje so se začeli med seboj pobijati, pojavil se je terorizem in druge oblike kriminala, ki so bile dotlej v nasprotju z njihovimi vrednotami. Britanci so se naenkrat morali braniti pred teroristi, ki so jih ustvarili sami.

Vzroki in viri krize imajo korenine globoko v motivih in vzgibih današnjega človeka in v nekaterih temeljih današnje človeške civilizacije, ki so se izkazali za slabe. Rekel sem, nekaterih.

Če bodo stvari šle še na slabše in napredovale celo do katastrof, je prav v preostalih delih temeljev upanje. Upanje, da ne bo treba začeti prav vsega znova, od ničle naprej. Od ničle naprej bi pomenilo sprijazniti se s pogoriščem, morda celo hujšim od tistih po obeh svetovnih vojnah.

Potrebujemo pa nekaj bistvenih sprememb. Najprej je treba spremeniti miselnost, pogled na svet, pogled na vlogo vsakogar med nami v stvareh, ki odločajo o prihodnosti planeta. Z drugimi besedami, kritično moramo pregledati in popraviti zaporedje klinov na naši lestvici vrednot. Na primer: kam uvrstiti lastno materialno blaginjo? Kam postaviti dobrohotnost, kam solidarnost? Kje zakoličiti meje osebnemu udobju, ko gre za nesorazmerno porabo naravnih virov?

Seveda se najprej vprašamo: Kaj sploh lahko spremenimo? In kako se lotiti zaporedja vrednot? Ali moramo izumiti nove vrednote? Ali je mogoče poučevati o vrednotah v šoli? Nekateri celo sprašujejo, ali naj bo to sploh dovoljeno.

Odgovori na ta vprašanja niso lahki. Za začetek pa je nekaj kristalno jasno: popraviti moramo lastni pogled na svet.

Kje in pri kom začeti?

Kjer se sprejemajo ključne odločitve. Ali vsaj izhodišča za prihodnje odločitve na racionalni ravni.

A obenem je treba začeti tudi na drugih ravneh, racionalna ni dovolj. Temelje za novo vedênje je treba vgraditi v osebni vrednostni sistem vsakogar. To pa lahko storimo le, če začnemo pri otrocih. V družini, v vrtcu, in nato v celotni takoimenovani šolski vertikali.

In s čim začeti? Kot rečeno, ponovno je treba dati veljavo znanstveno utemeljenemu pogledu na svet. Gotovo je treba povečati razumevanje delovanja človeške družbe. A posebne pozornosti mora biti deležno naravoslovje. Tu je namreč največ ključnih dejstev, ki jih mora človek upoštevati v novi situaciji globalnih kriz. Pouk o dejstvih pa mora biti pospremljen z vrednostno oceno, sicer bo učinek boren. Potrebna je torej humanistična orientacija. Ne enega ne drugega ni mogoče podati drugače kot v obliki neke skupne, kolikor mogoče zaokrožene in uravnotežene podobe o svetu. To smo nekoč imenovali dobra splošna izobrazba. Pozneje se je Evropa žal od tega koncepta nekoliko oddaljila, ko se je odločila, da bo izobraževanje podredila čim zgodnejšemu usposabljanju za delo. Cilj je bil čim večja konkurenčnost, čim hitrejši gospodarski razvoj. A danes je prav ta cilj vse bolj spoznan kot bližnjica v gospodarsko in podnebno krizo.

Rastočo vlogo naravoslovnega znanja, umeščenega v sistem humanističnih vrednot in odgovornosti, ki naj bi jih privzgojili otrokom in mladim ljudem, spoznavajo misleči posamezniki in znanstveni forumi po vsem svetu.

O tem, kako gledajo na to evropske akademije, bo govoril akademik Andrej Kranjc. Sam pa naj le omenim pobudo Evropske znanstvene fundacije. Ta je ugotovila strateški pomen razmerja med znanostjo in družbo in je v seriji načrtovanih dejavnosti posebno pozornost posvetila prav izobraževanju na področju naravoslovnih ved. Evropska znanstvena fundacija se namerava opreti na nevladne organizacije, učitelje, študente, ministrstva in ustanove, ki so odgovorne za politiko na področju izobraževanja.

Kako smo pravzaprav mogli zabresti tako globoko, se sprašuje marsikdo. A krize niso prišle kot popolno presenečenje. Na področju podnebnih sprememb so se napovedi kopičile že dolgo prej. O tem bomo gotovo slišali od profesorice Lučke Kajfež Bogataj. Na neizogibnost gospodarske in vrednotne krize pa so prav tako opozarjali modri ljudje že pred desetletji. Filozof Erich Fromm je obe krizi napovedal že pred 30 leti. Spoštljivo omembo si zasluži že zato, ker je kot eden redkih podal tudi nasvete, kako spremeniti cilje človeške družbe. Predvsem v delu Imeti ali biti, pa tudi drugih, je vrsta dragocenih navodil, kako vzgojiti novega človeka za novo, srečnejšo družbo, ki bo znala živeti v ravnovesju sama s seboj in s svetom okrog sebe.

Za tako ravnovesje je treba razviti drugačne ambicije, drugačne cilje. Odpovedati bi se bilo treba pohlepu, razsipnosti in materialni blaginji, ki presega potrebe. Etični cilj človeka naj bi bil dobro življenje z drugimi in za druge v pravičnem redu, če povzamem Aristotela in Kanta v enem stavku.

Prvo, spoštovani, pa je pravilno razumevanje sveta. Gre za podobo o svetu, ki jo človek vsaja v osebni pogled na samega sebe in na vse, kar ga obdaja. Nadvse pomembno je, da ta podoba ni grobo pomanjkljiva ali celo popačena. Za to potrebujemo dobro splošno izobrazbo – dovolj temeljito znanje, a umeščeno v sistem vrednot.

SAZU se želi pridružiti prizadevanjem, da se izobraževanje približa tem ciljem. Gospod minister je pokazal veliko razumevanja. V pogovoru pred meseci sva se strinjala, da je treba vzgojo v vrednotah začeti zgodaj, in prva posledica tega pogovora je bilo moje predavanje na 15. strokovnem srečanju ravnateljev vrtcev, oktobra letos v Portorožu. Vodilna misel mojega prispevka je bilo nevrofiziološko spoznanje o nenadomestljivosti vzgoje in učenja v zgodnjih obdobjih življenja. Za nekatere prvine vzgoje je človek dojemljiv samo v majhnem časovnem oknu. Okno je lahko res presenetljivo ozko – od nekaj tednov do nekaj mesecev ali let. To velja za prav ravnovrstne stvari: denimo za razvoj vida. Če novorojenčke pustite prve tedne življenja v temi, bodo vse življenje slepi. Podobno velja za temeljne sposobnosti gibanja, za jezik in govor, za sposobnost empatije, za čustveno inteligenco – in velja tudi za dojemanje in sprejemanje vrednot. Tu ne moremo računati na poznejše, nadomestno vseživljenjsko učenje. Pomen tega spoznanja je preprosto neprecenljiv. Od tega, kaj bomo storili za vzgojo naših otrok, bo odvisna ne samo njihova usoda, ampak tudi usoda naroda, celo človeštva. Zgodnja specializacija je v tej luči usodna napaka, je napačna poraba tistega posebno dragocenega časa, ki ga pozneje ni več mogoče nadomestiti. Človek, ki v mladosti ni pridobil splošnega, z vrednotami uravnoteženega pogleda na svet, ima le malo možnosti, da zamujeno popravi pozneje. Ta pogled pa ključno opredeljuje njegovo vedênje. Vedênje, to so odločitve v odnosu do lastnega življenja, do drugih, do narave, do malone vsega. Tudi do tega, kaj je z etičnega vidika prav in kaj narobe. Šele to znanje je lahko podlaga za svobodno izbiro, za res svobodno odločanje.

Današnji posvet je prvi iz predvidene serije, namenjen enemu najaktualnejših področij izobraževanja v današnjih kriznih časih – pouku naravoslovja, še posebej biologije. Nikakor ne želimo zmanjšati pomena ostalih strok – zato prosim, štejte današnje pogovore kot prvi posvet, ki mu bodo, kot upamo, sledili drugi.

Seveda pa si želimo, da bi naše razprave privedle do praktičnih, uresničljivih priporočil. Zato vabim k razpravi, ki jo bomo imeli ob koncu današnjega posveta.

Jože Vogrinc

Ali družboslovec potrebuje kakovostno naravoslovno izobrazbo?∗

Spoštovani!
Vnaprej veste, da bom na vprašanje, ali družboslovec danes potrebuje kakovostno naravoslovno izobrazbo, odgovoril z »Da, seveda!« Drugače ne bi bil tukaj. Zanimiva vprašanja so tista, ki jih to vprašanje implicira. Prvo vprašanje je zato, kakšen je družbeni položaj in kakšna so razmerja med oblikami vednosti danes, da si je bilo treba vprašanje spet postaviti? Od tod sledi drugo vprašanje: zakaj in v kakšen namen potrebuje družboslovec danes naravoslovno znanje? Sklep obeh vprašanj je tretje: kaj od tod sledi za vsebino pouka naravoslovja na različnih ravneh, skratka, katero znanje in kako si ga pridobiti?

Prvo vprašanje ima dva dela. Družbeni položaj različnih oblik vednosti moramo poskušati določiti predvsem družboslovci, a tega ne moremo brez sodelovanja humanistov, naravoslovcev in tehnikov. Razmerja med oblikami vednosti pa so enako pomembna za vse in bi se jih morali lotiti predvsem tako, da si začnemo redno izmenjevati razmisleke o položaju lastne vede nasproti drugim. Premalo se poznamo, da bi govorili isti jezik, zato brez medsebojnega spoznavanja debata ne bo plodna. Merjenje moči v okvirih univerze ali znanstvenih institucij je res le merjenje moči, ne razprava med znanostmi.

Kar zadeva družbeni položaj znanosti, pa moram najprej zavrniti poenostavljeno gledanje, ki se je uveljavilo v slovenski politiki, da je pri razvoju izobraževanja in znanosti treba dati avtomatično prednost visokim tehnologijam. Katerim; tistim, ki prinašajo največje profite danes, ali tistim, ki jih bodo čez 20 ali čez 50 let? Če tem drugim, kako veste, katere so to? Kako veste, da nismo že zdaj v nepremostljivem zaostanku za tistimi, ki te vede že razvijajo in jih že spreminjajo v biznis? Se zavedate, da je naravoslovcev postdoktorantov iz Indije v ZDA in EU več, kakor je postdoktorantov naravoslovecv v vsej Evropi? Kakšno prihodnost ima politika, ki zmanjšuje vpis na humanistiko in družboslovje, da bi prisilila dijake k vpisu na tehniko ali naravoslovje, če vemo, da je tega znanja že zdaj v deželah, kjer je znanstveno izobražena delovna sila nekajkrat cenejša kakor pri nas, več kakor pri nas in je bolj kakovostno?

Uvodniki v Nature so v popolnem neskladju z deklarirano slovensko znanstveno politiko. Kakšno leto nazaj so naravoslovci v Nature napovedali: »21. stoletje bo stoletje družboslovja.« Ali se jim je zmešalo, ali samo niso seznanjeni s tem, kar ve bolje od njih slovenska politika?

Skrivnost za napovedjo v Nature je na prvi pogled preprosta. Računalniki so postali dovolj zmogljivi, matematiki pa dovolj spretni, da je mogoče simulirati in kvantitativno obdelovati kompleksne procese z veliko odvisnimi spremenljivkami, ki jih imate v ekonomiki ali v sociologiji, kolikor hočete. Implikacije članka iz Nature so sicer zanimive, vendar pa sem prepričan, da je bistvo razmerij med različnimi vedami danes in v prihodnosti drugje.
Naše stoletje bo moralo biti stoletje družboslovja zato, ker je človeštvo postalo sposobno uničiti planet, že zdaj pa bistveno spreminja Zemljino podnebje, živalstvo, rastlinstvo in krhke odnose med njimi in človeka do vseh. Globalna družba je obenem postala tako zapletena, da bi morali vse določitve, ki posegajo v razmerja med človekom in naravo, med njimi tudi vse tehnološke, zlasti pa biotehnološke in genetske inovacije, obravnavati bistveno previdneje, kakor doslej. Družboslovje vstopi na tej točki. Sam zelo občudujem pisanje Jareda Diamonda, dokler pojasnjuje, kako sta oblika celin ali sredozemska klima vplivali na to, kje v svetu so ljudje razvili pridelavo hrane. Ko pa stopi na področje družboslovja, zna glede nevarnosti zlomov okolja v sodobnih družbah povedati le to, da mora družba pravočasno spoznati nevarnost in ukrepati. V politični praksi je tako Diamondovo mnenje popolnoma neuporabno. Vsa zgodovina nam namreč dokazuje, da hitrost in smiselnost ukrepov družb, kadar vidijo, da jim grozi ekološki zlom, nista kar posledici spoznanja. Nasprotno! Grožnja zloma pomeni tudi spoznanje, da se bo morala družba močno spremeniti, to pa navadno implicira, da bi se morali močno spremeniti odnosi moči v družbi. Zaostrijo se družbeni boji.

S tem zgledom sem hotel nakazati, zakaj soočenje s temeljnimi problemi preživetja ljudi na planetu ne more brez družboslovja. A če hoče družboslovje sodelovati pri njihovem reševanju, mora poznati naravoslovje, s katerim je probleme mogoče diagnosticirati, artikulirati, predlagati rešitve. So pač naravoslovni problemi. Naše stoletje je torej vendarle stoletje naravoslovja.

Upam, da je očiten moj sklep, da je temeljne probleme prihodnosti treba reševati z načrtnim in dolgoročnim sodelovanjem naravoslovja in družboslovja. Kje pa je tu mesto za humanistiko? Trdno sem prepričan, da je njeno sodelovanje nujno in nepogrešljivo prav na ravni formuliranja ustreznih ravni in načinov povezovanja med vprašanji, kakor se postavljajo raziskovalcev različnih ved iz njihovih perspektiv, in povezovanja med sferami družbe, brez katerega problemov ne bo mogoče reševati, se pravi med znanostjo, javnostjo oziroma družbo, ter politiko in gospodarstvom. Humanistiko potrebujemo kot vez in posrednico. In samoumevno je, da potrebujemo tudi tehnologe. Filozofi in sociologi svet komplicirajo, tehniki ga poenostavljajo, potrebujemo pa ravnovesje in sodelovanje.

Ne vem, ali ste opazili, a na prvo vprašanje sem odgovoril. Družbeni položaj zahteva sodelovanje med naravoslovjem, družboslovjem, humanistiko in tehniko. In to ne na deklarativni ravni, marveč je treba vzpostaviti tako dolgoročno sodelovanje, da se naučimo vsaj na temeljni ravni poslušati drug drugega in znati prevajati vsaj temeljne probleme in koncepte enega področja vednosti v jezik drugega. Brez tega ne moremo upati na to, da se bo družba lotila reševati svoje temeljne probleme po rešljivi poti. Kaj nam glede tega kaže zgodovina? Da so družbe, ki niso znale drugega, kakor da so ponavljale stare zaklinjevalne formule svojih utrjenih prepričanj, propadle. Vsi se zavedamo, da se bomo morali spremeniti. V družbeni praksi pa to pomeni, da ni dovolj ljudem obljubljati fizično preživetje. Življenje, kjer človek ne more preživeti tako, da bi lahko ostal zvest svojim temeljnim vrednotam in se v teku življenja uresničil v skladu z njimi, zanj ni vredno življenja. Minimum preživetja ni določen s kalorijami, ampak z etiko temeljne družbene solidarnosti.

Odgovor na vprašanje, katero naravoslovno znanje danes potrebuje družboslovec, ima osebno raven, družbeno raven in znanstveno raven. Kaj v naravoslovju nekoga fascinira, je čisto njegova stvar. Nemogoče pa si je domišljati, da lahko poznaš družbo, ne da bi hotel in mogel vedeti, kolikor pač osebno zmoreš, o tem, kaj ve in s čim se ukvarja naravoslovje. Saj na njem sloni ne le naše zdajšnje razumevanje in preoblikovanje narave, ampak tudi družbeno življenje, vključno z zagatami, v katerih smo. Potrebujemo pa funkcionalen odgovor glede družbene in znanstvene ravni. Preprosto povedano: potrebujemo dovolj trdno naravoslovno znanje, da ne bomo vpeljevali nesmiselnih in škodljivih družbenih ukrepov za naravno okolje, obstoj družbe in zdravje ljudi. To seveda pomeni, da bodo družboslovce, ki obdelujejo posebne probleme, zanimala izbrana področja naravoslovja. Z določeno stopnjo nepristranskosti se da pokazati vsaj na nekaj področij vednosti, brez katerih ne moremo.
Še prej pa se mi zdi koristno vprašati po merilih, po katerih naj bi družboslovec vedel, kaj je zanj v naravoslovju zanimivo. Načeloma je odgovor preprost: vse, od česar je odvisna moja lastna vednost. Mene osebno zanima brezbrežni problem vzročnosti in dinamike družbenega razvoja in družbenih sprememb. Zame je torej narava konkreten in končen prostor, v katerem se družba razvija, in polje sil, ki v družbi ne nehajo delovati, zato so realno določilo in meja možnosti družbenega razvoja in družbenih sprememb. Velika večina naravoslovnih spoznanj, ki me zanimajo, je torej posredovana preko ravni biologije, pa naj gre za naravno okolje, za človeško telo in možgane ali za evolucijske prisile, zaradi katerih se so se razvili Homo sapiens in njegovi predniki, in zaradi katerih je postal kulturno in tehnološko bitje z zapletenim družbenim sistemom.
V podobnem položaju so tudi drugi družboslovci. Za vse med nami velja, da je narava človeku posredovana predvsem v obliki notranjih in zunanjih določil njegovega družbenega gibanja. Ne da bi pozabili na fiziko in kemijo, brez katerih bi bila živa narava in človek nerazumljiva, in ne da bi pozabili na vrsto specialnih in sestavljenih disciplin, ki so v zadnjih desetletjih pomagale osvetliti pogoje preživetja družbe – npr. spoznanja o preteklih in možnih geoloških ali astronomskih katastrofah – pa je biologija za nas nedvomno najpomembnejši splet disciplin.

Prav biologija na številne načine uteleša tisto raven znanstvenega spoznavanja, preko katere je človek del kozmične ureditve. Kot živo bitje ga umešča med druga živa bitja in v krogotok snovi v naravi. Razen tega ne smemo pozabiti, da je biologija v pomembnem pomenu, tako kot sociologija, zgodovina, geografija, geologija in astronomija tudi zgodovinska veda. Ne gre le za zakone, ki urejajo pojave, marveč se interakcije med pojavi dogajajo v enkratnem, konkretnem sistemu odnosov, ki je rezultat prejšnjih enkratnih stanj, in ga ni mogoče reducirati na zakone urejanja. Če ne zaradi drugega, zato, ker smo ljudje v vse te ravni dogajanja vpleteni kot enkraten, zgodovinski pojav. Gre za našo usodo. Nismo nepristranski opazovalci kozmičnega spektakla.

Čas je, da sklenem. Kot družboslovec sem se naučil, da smo pred izzivom, da je treba sodobno družbo v temelju spremeniti, ker se družbena nasprotja v svetu kopičijo, vodilni svetovni in domači politiki pa pridigajo rast in konkurenčnost kot sredstvi za izhod iz trenutne krize, čeprav bo tak izhod na dolgi rok še otežil edino smiselno rešitev: sprejetje končnosti sveta, družbe in človeka – razumno solidarno samoomejitev človeka na vrsto med vrstami na skupnem planetu.

V takem svetu je biologija iz načelnih družbenih razlogov, prav toliko pa po znanstveni presoji in končno po hevristični presoji, temeljni sklop znanstvene vednosti, ki bi ga moral izobražen človek v družbi bližnje prihodnosti ne le spoznati, ampak tudi ponotranjiti kot vrednoto. Biologija se po notranji nujnosti opira na matematiko, fiziko in kemijo. Po svojem bistvu je zgodovinska. Naravo povezuje s človekom in družbo. Da bi bila v prihodnosti uspešna, se bo morala humanistično in družboslovno izobraziti, a še bolj velja obratno. Od biološko neizobraženega človeka družboslovci ne moremo pričakovati, da se bo znal odločiti, katere so prioritete družbenega razvoja. Za biološko izobraženega človeka pa tudi bolj abstraktne matematične in naravoslovne discipline ne bodo zanimive le po naključju ali po nagnjenju, ampak zato, ker biologija ne more brez njih.

PPT PREDSTAVITVE:

prof.dr. Saša Divjak
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko

http://vpo.sazu.si/simages/420-100-0.ppt

prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj

http://vpo.sazu.si/simages/420-101-
0.ppt

Simona Strgulc Krajšek
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo

http://vpo.sazu.si/simages/420-102-0.ppt

Barbara Vilhar
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta Oddelek za biologijo

http://vpo.sazu.si/simages/420-103-0.ppt

Akad. dr. Andrej Kranjc
SAZU

http://vpo.sazu.si/simages/420-104-0.ppt