Kaj? Ah, kultura!

Kadar se srečamo z besedo kultura, se znajdemo v svojevrstni zadregi, saj ne gre za enoznačen in po vsebini do kraja razviden pojem. Ta pomenska izmuzljivost, hkrati pa aksiomska nadležnost besede kultura je zmerom šla na živce vsem tistim oblastnikom, ki so jo hoteli spremeniti v ideološki kult in jo tako podrediti političnemu enoumju in svoji volji do moči. Paradigmatski izraz takšnega negativističnega gledanja na kulturo kot nosilko tvorne različnosti v duhovnem ozračju nekega družbenega prostora in dogajanja v njem je Goebbelsov stavek: Ko slišim za kulturo, primem za pištolo. Ali pa so kulturo, skupaj s kritičnim duhom, ki ji je imanenten in so ga v svojih glavah gojili intelektualci, vrgli v Ljubljanico.

Vse to se je v povojnem, recimo temu »golotoškem« obdobju, dogajalo tudi na Slovenskem. Vendar pa se je kultura v prvotnem pomenu in v svoji vsebinski razplastenosti kljub vsemu ohranila kot bistveni formativ slovenstva, saj je v njej zasnovana in se tudi nenehno utemeljuje zavest o nas samih tako v območju resnice biti kot načina bivanja, se pravi kot ontološka entiteta.

V tej zvezi ne bo odveč, če citiramo nekaj stavkov iz Slovenskega nacionalnega kulturnega programa, ki ga je skupaj s sodelavci (akad. Janez Bernik, dr. Andrej Inkret, akad. Drago Jančar, akad. Janko Kos, akad. Lojze Lebič in dr. Jure Mikuž) pripravil in leta 2000 izdal v knjigi tedanji minister za kulturo, pisatelj Rudi Šeligo.

»Kultura je bila v slovenski zgodovini prav tisto, kar si sodobni teoretiki s tem pojmom predstavljajo: dinamična, izzivalna in neodvisna sila v družbi. Seveda pa je tudi dejstvo, da takšna ni mogla vedno biti, saj so vanjo tako rekoč v vsakem obdobju posegale sile, ki so jo marginalizirale, njene predstavnike onemogočale in celo preganjale. Zavedajoč se opisanega poteka slovenske kulture in v skrbi za svobodo duha je nastal tudi ta kulturni program z vizijo njenega razvoja v prihodnosti.«

V nadaljevanju tega uvodnega poglavja z naslovom Slovenska kultura je beseda o tem, da so v našo kulturo že vgrajene vse tiste prvine, ki jih poudarjajo vse moderne evropske kulturne politike: svoboda izražanja in ustvarjanja, kulturni pluralizem, razviti sistem varovanja lastne identitete in kulturne dediščine.

»Tako kultura je in mora ostati,« beremo dalje, »vrednostno središče slovenske narodne in nacionalne skupnosti, identifikacijska in konstitutivna točka, okoli katere se zbira vse, kar v najširšem duhovnem in materialnem smislu počnemo, vemo o samem sebi ali mislimo, da vemo, torej kot prostor samozavedanja, samoizražanja, kritičnega mišljenja, tudi seveda kritične avtorefleksije, še zlasti pa vizij in načrtovanja prihodnosti.«

Od nastanka tega programskega besedila o vlogi in pomenu kulture v slovenski družbi je preteklo že skoraj petnajst let, zato bi bil današnji razmislek o njej zagotovo precej drugačen, saj se zadeve v zvezi z njo tako pri nas kot na evropskem, kaj šele na svetovnem prizorišču ves čas tektonsko spreminjajo. To je tesno povezano s tehnološkimi in kibernetskimi premiki, ki so v osrčju vseh globalizacijskih trendov in drugih procesov, s katerimi je epohalno preprežena in zaznamovana današnja kompjuterska civilizacija.

Že sredi prejšnjega stoletja je ameriški sociolog in kulturolog Dwight MacDonald izdelal tristopenjsko kategorizacijo v intelektualnem in kulturnem dogajanju tistega časa in ga razporedil na tri ravni: high-, middle- in lowbrow. Nasproti manifestacijam elitne umetnosti, se pravi kulture v ožjem smislu, se postavlja in se čedalje bolj širi sfera masovne kulture, ki pa je ne imenuje množična kultura, ampak masscult, medtem ko »srednjo«, malomeščansko kulturo označuje s pojmom midcult. Naj to delitev ponazorimo z nekaj primeri: pod masscult uvršča comic strips, zabavno glasbo v stilu rokenrola, populistične tv filme ipd., z midcult pa označuje dela, ki sicer vzbujajo videz izvirnega kulturnega dosežka, a v resnici predstavljajo namerne spretne ponaredbe, kar odkriva recimo v nekaterih liričnih in alegoričnih pasažah Hemingwayeve povesti Starec in morje.

Seveda se zdi ta delitev kulture na tri ravni dokaj shematična in za današnji čas z razmahom medijev, interneta in drugih komunikacijskih možnosti premalo domišljena, pa vendar ponuja vzorec, ki ga je v osnovi mogoče sprejeti, ko rangiramo različne ravni, na katerih se srečujemo s pojavi v kulturi; njihova nomenklatura pa se po lestvici spušča od visoke kulture in umetnosti do subkulture.

Tega se je zavedal tudi Umberto Eco, ki je že leta 1964 v knjigi Apocalittici e integrati kritično obdelal MacDonaldovo teorijo in jo tematiziral s svojega stališča, pri čemer se je posebej osredotočil na že takrat več kot aktualno vprašanje množične kulture.

Ni treba poudarjati, da je kultura z vsemi svojimi pravkar naznačenimi razsežnostmi izredno pomembna formativna sestavina, v kateri se na najbolj živ in razviden način izraža stanje duha tudi v slovenski družbi.

Gre namreč za zelo občutljivo, spremenljivo, razčlenjeno eksistencialno podstat, v kateri se udejanja habitus slovenstva kot moderne evropske nacije. To pa je v neposredni zvezi tudi z odnosom družbe in njene izvršne oblasti do kulture, se pravi do vseh fenomenov, ki jo sestavljajo bodisi kot dediščino in zgodovinsko izročilo, bodisi kot tvorno kreativno energijo v sodobnem času.

V luči povedanega si ne moremo niti zamisliti, kaj šele pristati na to, da bodo z bodočim zakonom o vladi strpana v en ministrski žakelj med sabo tako različna področja in z njimi tudi odgovornost zanje, kot so izobraževanje, znanost in tehnologija, kultura in šport. Ta konglomerat po našem mnenju ne bo zagotavljal nobene preglednosti v delovanju ministrskega resorja, kaj šele da bi bila jasna tudi njegov vpliv in odgovornost za vsa našteta področja. Ali z drugimi besedami rečeno: z ničemer ne bo zagotovljena, ampak kvečjemu zamegljena, transparentnost v oblastniškem odločanju.

Kdove, kateri potencialni minister si bo naprtil takšen žakelj na ramena. Morda se bo pa kljub vsemu le našel kdo med športnimi duhovi, ki bo spričo sedanjega stanja duha na Slovenskem ob besedi kultura pripravljen zgrabiti za pištolo in tako izobraževanje, znanost, kulturo in šport pognati v tek. Cilj pa bo na olimpijadi slovenske domiselnosti in bistrega duha.

akademik Niko Grafenauer
tajnik razreda za umetnosti

in na seji 26. januarja t. l. navzoči akademiki Emerik Bernard, Andrej Jemec, Božidar Kos, Stanko Kristl, Lojze Lebič, Janez Matičič, Marko Mušič, Zorko Simčič, Tomaž Šalamun in Ciril Zlobec ter izredna člana Milček Komelj, Saša Vuga.