Zakaj ne smemo pozabiti povojnih pobojev?

Spoštovani,
Med drugo svetovno vojno in v mesecih po njej je na naših tleh umrlo nasilne, pogosto okrutne smrti komaj predstavljivo število ljudi – moških, žensk in otrok. Komaj predstavljivo zato, ker bi morali pogledati vsak primer posebej. V vsakem umorjenem moramo videti človeško bitje – edinstveno, neponovljivo, dragoceno bitje. Človeško osebo, z njenimi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, z željami in hrepenenji. Z nadarjenostjo in znanji, s pričakovanji in skrbmi. Ljubečo in ljubljeno. Vendar na ta način ne more te velikanske množice pregledati nihče. Zato govorimo o številu teh žrtev. A že v tem je krivica, je nekaj nedopustnega. Kajti ko govorimo o številkah, smo te nesrečneže razosebili, nam izpred oči izginejo njihove tragične življenjske usode.

Med žrtvami so bili preprosti ljudje in intelektualci, potencialni očetje in matere novih generacij dragocenih ljudi, ki jih ni bilo in jih nikoli ne bo. Ker jim je življenje že pred rojstvom ali pred spočetjem vzela zločinska roka. Žrtve so pobiti mladostniki in odrasli, ki jim je ta roka odvzela pravico, da bi dopolnili svojo življenjsko nalogo kot očetje in matere, kot prijatelji in sosedje, kot ustvarjalci blaginje svojih občestev in svoje domovine. Ne zmoremo si jih predstavljati, ker jih je mnogo preveč, a prav to bi morali storiti. To je naš dolg, zamujeni dolg, ki se prenaša iz generacije v generacijo, posebno velik, ko gre za pobite po vojni. Zločinec mnogim od teh ljudi ni vzel samo življenja, izbrisal jim je celo imena in priimke. Njihovih trupel ni dovolil pokopati v grobove. Nesrečnim svojcem je zaukazal molk in celo prepovedal žalovanje. Mnoge pa je stigmatiziral in za več prihodnjih desetletij izpostavil prikrajšanju, diskriminaciji.

Nacizem in fašizem ne bosta nikoli oprana krivde za drugo svetovno vojno, za strahotno gorje, ki sta ga povzročila tolikerim narodom, za milijone žrtev, ki so padle v spopadih, bile pomorjene v taboriščih ali v medvojnih likvidacijah. V vojno je vstopil še tretji totalitarni sistem, komunizem, z novimi grozovitostmi. Na tega se je dolgo gledalo s prizanesljivostjo. Komunizem je bil med vojno na strani napadenih, po njej pa na strani zmagovalcev.

Še danes srečate ljudi, ki skušajo – ne le zasebno, tudi v medijih javnega obveščanja –medvojne zločine na eni ali drugi strani, pa tudi povojne poboje razumeti, morda tudi nekako upravičiti. Pogosto so do enih strogi, do drugih pa prizanesljivi. Strogost onemogoča težko pričakovano spravo, neumestna prizanesljivost pa pomeni napad na temelje človekovih pravic.

V ozadju vojne je bila – poleg nekaterih upravičenih uporov proti krivicam iz preteklosti – sprevržena ideologija, vprežena v pohlep po moči, oblasti, bogastvu in tudi imetju soljudi. To je večno ponavljajoči se vzorec človeške oblastiželjnosti in požrešnosti, dveh poglavitnih značajskih napak človeške vrste. Brezobzirno streženje pohlepu je zahtevalo pošastno ceno: nedopovedljivo trpljenje in smrt milijonov nedolžnih ljudi. Stotisoče po vsej Evropi pa je večidel prisilno spremenilo v pasivne ali aktivne sodelavce pri zločinskih početjih zoper sodržavljane in druge soljudi.
Katastrofa vojne se je raztegnila še v povojni čas. V naslednjem se bom omejil na ta čas. – Po vojni so bili seveda najhujša spozaba zunajsodni poboji. Ti še bolj kot medvojni zločini obremenjujejo spomin in dušo slovenskega naroda. Ob svojem času, v nekaj poletnih tednih leta 1945, so olajšanje po končani vojni brutalno pretrgali z nedopovedljivo, vnebovpijočo grozo. To so bili desettisoči smrtnih obsodb brez sojenja, zaukazanih in izvršenih v pošastnih okoliščinah kot maščevanje za krivdo, ki se je nihče ni trudil dokazati.

Danes govorimo o zločinu proti človečnosti. To je tudi zločin, za katerega ni bil nihče pravnomočno obsojen. Za katerega nihče ni prevzel odgovornosti, niti odgovornost nikomur ni bila dokazana. Zločin, ki ni doživel niti enoumne moralne obsodbe. Ki še ni bil deležen nesporne zgodovinske umestitve. Zločin, katerega žrtve so še danes večinoma neprepoznane, katerih posmrtni ostanki so večinoma še vedno brez grobov. Skratka, uresničila se nista niti tisočletja stara splošna civilizacijska zakona: da se mrtvi dostojno pokopljejo in da se zločin obsodi.

Tako, spoštovani, že več kot pol stoletja živimo v mračni senci zločina ogromnih razsežnosti. Vprašamo se lahko, ali se niso zunajsodni povojni poboji domnevnih vojnih zločincev dogajali tudi drugod po Evropi? So se, a pri nas je bilo nekaj pomembnih posebnosti. Prva je pošastna množičnost pobojev, druga pa dejstvo, da jih je ne samo dopuščala, ampak zaukazala oblast, ki je s tem flagrantno kršila svojo temeljno dolžnost: da na svojem ozemlju zagotavlja zakonitost in varnost svojih državljanov.
Vprašati se moramo, kaj vsiljena pozaba in prostovoljna, zavestna ignoranca pomenita za narod danes, šest desetletij pozneje.

Ali sta lahko krivi za nenavadno otopelost čuta za pravičnost? Za zmanjšano sposobnost sočustvovanja, neobčutljivost za nesrečo sosedov in neznanih soljudi, za naraščajočo sebičnost, za brezobzirno prerivanje na poti proti osebnemu uspehu? Ali sta lahko sokrivi za nezaupanje v oblast, za slabotno spoštovanje zakonitosti, za šibko pravno državo? Za opešano domoljubje? Za medsebojno sprtost Slovencev? Še huje, ali sta soodgovorni za vse bolj razširjen cinični pogled na nekoč spoštovane avtoritete, na etiko in moralo? In kar je morda najpomembnejše, ali sta imeli kaj opraviti z izpodmaknjenimi temelji za vzgojo naših otrok in mladostnikov? Za njihovo in naše pomanjkljivo spoštovanje svetosti in nedotakljivosti življenja kot vrhunske vrednote?
Morda je odgovor na ta vprašanja nikalen. Marsikdo bo rekel, da so takšne posledice neporavnanih računov nedokazljive. Poleg tega bo v kratkem vse skupaj samo še stvar oddaljene preteklosti, saj kmalu ne bo več nobene žive priče dogodkov izpred toliko let.

Vendar pa danes vemo neprimerljivo več kot v desetletjih poprej, ko se o zločinu ni smelo govoriti, o žrtvovanih pa se je govorilo le zaničljivo kot o narodnih izdajalcih. Danes se zavedamo: o mrtvih moramo govoriti z dolžno spoštljivostjo. Poskusiti jim moramo najti pravično mesto. Po 9. maju 1945 je bilo samo Slovencev pobitih med 14.500 in 19.000. Le kdo lahko verjame, da so bili vsi ti moški, ženske, mladi fantje in dekleta vojni zločinci, ki so si zaslužili smrtno kazen? V civiliziranem svetu mora osumljeni veljati za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana. Ta, ki je ukazal poboje brez sojenja, se je v zgodovino samodejno zapisal kot morilec desettisočev nedolžnih ljudi.
Zaradi teh razmislekov, spoštovani, na žrtve ne smemo pozabiti. Grozljivega bremena zločina ne smemo ponovno preložiti na prihodnjo generacijo. Spričo znanja, ki je danes po zaslugi zgodovinarjev in drugih strokovnjakov dostopno vsakomur, bi bilo omalovaževanje in potiskanje nesrečnih žrtev v pozabo svojevrstno nadaljevanje zločina. Naš prvi dolg je pieteten pokop pomorjenih. Obenem pa je potrebno iskreno priznanje krivde vseh vpletenih, ker šele temu lahko sledi odpuščanje. Onkraj groba naj sovraštvo ne seže! To zahteva od nas tisočletja stari civilizacijski zakon, to je tudi sporočilo starogrške tragične zgodbe o bratomoru in o junaški žrtvi Antigone.

Prav je, da smo sodobni evropski družbi hvaležni za ta spominski dan, pa tudi za nedvoumno obsodbo vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki bi se ji morali Slovenci brez zadržkov pridružiti. Kdo ve, kaj nas čaka v prihodnosti? Geslo Nikoli več! je že večkrat razočaralo. S poravnanimi računi bomo morda malo varnejši. Gotovo pa bomo smeli bolj sproščeno in vedro pogledati v prihodnost.

Predsednik SAZU, akademik prof. dr. Jože Trontelj