31. maj 2011

V dosedanji javni polemiki o pokojninskem sistemu je že prevladalo prepričanje, da je prenova potrebna. Kot je znano, je načeloma delež pokojnin v BDP mogoče zmanjšati na tri načine: z znižanjem razmerja med pokojnino in plačo, s povečanjem prispevne stopnje ali z dvigom starostne meje za upokojitev. Prva možnost - znižanje razmerja med pokojnino in plačo - je bila uporabljena pri reformi leta 2000. Dosegla je mejo, prek katere ni mogoče, saj vse več upokojencev potiska na rob revščine. Druga - povečanje prispevne stopnje – je v sedanjem položaju za gospodarstvo nesprejemljiva, bi pa tudi zmanjšala njegovo sposobnost polniti pokojninsko blagajno. Tretja - dvig starosti ob upokojitvi - je še najmanj problematična, saj se odziva na demografska gibanja in dogajanja v družbi, sledi pa tudi starostnim mejam upokojevanja v drugih evropskih državah.

Povprečna življenjska doba se je v zadnjem obdobju podaljšala in se daljša še naprej, z njo pa raste število let prejemanja pokojnine. Tudi večina zdravstvenih težav se premika v poznejša leta. Praviloma ljudje pri 65 letih še niso obnemogli, so pa nekateri naveličani. V sodobni Evropi med 65. letom starosti in 40. letom delovne dobe ni velike časovne razlike. Mladi se danes pogosto zaposlujejo šele po 25. letu. Gotovo je dolga mladostna eksistenčna odvisnost mladih od njihovih staršev velik problem, a sproščanje delovnih mest z zgodnjim upokojevanjem zato, da bi jih čim prej zasedli mladi, gotovo ni edina in najboljša rešitev. Družba bi se s tem odrekla dragocenemu prispevku starejših, izkušenih. Argument o zgaranosti po 40 letih težkega dela res velja za fizične delavce, zaposlene v težaških poklicih, za mnoge delavce v proizvodnji, za tekočim trakom, pri delu v skrajnih, pa tudi manj skrajnih, a dolgotrajnih velikih psihofizičnih obremenitvah. Prav je, da zakon, ki ga imamo v razpravi, za te ljudi upošteva izjeme. Poleg tega ne gre spregledati postopnosti uvajanja predlagane reforme; za moške naj bi se starostna meja na 65 let dvigovala postopoma do leta 2020, za ženske celo do leta 2025. Obenem pa je prav, da je sposobnim in voljnim omogočeno nadaljevati delo tudi po doseženi upokojitveni starosti.

Medgeneracijska solidarnost je edini temelj, na katerem pokojninski sistem lahko zadovoljivo deluje. V bistvu gre za dolžnost otrok, da preživljajo ostarele starše. Nekoč je to opravljala družina, z uvedbo pokojninskih sistemov pa je odgovornost prevzela država. Načelu sorazmernosti, t.j. odvisnosti pokojnin od vplačanih prispevkov, je zadoščeno s tem, da je višina pokojnine do dogovorjene meje odvisna od višine plače in s tem vplačil v pokojninsko zavarovanje. Predlogi, po katerih bi zdajšnji pokojninski sistem nadomestili z uvedbo individualnih računov ali celo s privatnimi pokojninskimi skladi, pomenijo tvegane rešitve. Z uvedbo individualnih računov bi zmanjšali solidarnost in ogrozili socialno varnost zaposlenih z nizkimi dohodki. S prehodom na privatne pokojninske sklade pa bi ogrozili varnost vseh, tudi tistih, ki zaslužijo veliko, saj bi njihov denar, s katerim bi gospodarili v teh skladih, med finančnimi krizami lahko izginil. Upokojence, ki bi izgubili privarčevani denar, pa bi morala reševati država.

Sicer pa bi si morali še naprej prizadevati za to, da bi zaposleni preživeli svojo delovno dobo z manj stresa in v prijaznejšem okolju. To pomeni tudi skrb za boljše medosebne odnose na delovnem mestu, za več varnosti in manj škodljivih vplivov na zdravje. Opuščati bi bilo treba pogosto nepotrebno nadurno delo, ki delavca odteguje njegovi družini. Pomembno je poskrbeti za kolikor mogoče pravično nagrajevanje. Iz take zaposlitve bi se ljudem manj mudilo v pokoj. Tudi k tem ciljem lahko s svojimi mehanizmi več kot doslej prispeva država.

Pokojninska reforma naj bi omogočila tudi dostojnejše pokojnine. Zavedati se moramo, da so mnogi naši upokojenci na pragu revščine, kar še poslabša njihove druge stiske. Starost prinaša naraščajočo oslabelost, mnogokrat tudi kronične bolezni. Lahko bi rekli, da so stari ljudje naša najbolj številna ogrožena manjšina. Star človek si želi čim dlje ohraniti neodvisnost, dostojanstvo in samospoštovanje. Potrebuje pomoč, a to nista samo pravica do dovolj zgodnje upokojitve in spodobna pokojnina. Na SAZU smo prepričani, da je treba okrepiti solidarnost med generacijami tudi v nematerialnih rečeh. Ne pozabimo: kar bomo ali česar ne bomo storili za stare danes, se bo naslednji generaciji povrnilo jutri.

Za predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
dr. Jože Trontelj