Izjava o projektu nove Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II)

V zvezi z najavo bivšega ministra Gregorja Golobiča, da bo razpisan nov natečaj za NUK II, pa tudi v zvezi z izjavami Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, »da je postal stari projekt za gradnjo NUK II po dveh desetletjih usklajevanj arhitekturno, oblikovno, vsebinsko in funkcionalno neustrezen« (RTV SLO in STA, 6. 5. 2011, itd.), sporočamo naslednje stališče predsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti:

Gospodu ministru smo v zadnjih dveh letih že večkrat pojasnili, zakaj s prepričanjem nasprotujemo nameri vladne strani, da odpove gradnjo NUK II po sprejetem, na natečaju izbranem projektu, ki je bil pripravljen za izvedbo, tik pred tem, ko naj bi se gradnja začela.

Minister je vljudno odpisal, z utemeljitvami pa se nismo mogli strinjati. Ponovimo razloge, zakaj smo trdno prepričani, da je bil projekt NUK II umaknjen brez veljavnih argumentov. Projekt je še danes zrel za takojšnjo gradnjo, in je v nasprotju s citirano izjavo nedvomno ustrezen tako arhitekturno in vsebinsko kakor funkcionalno. Odpovedati ga brez dobro utemeljenega razloga tik pred začetkom del in potem, ko je bilo zanj porabljenih že 30 milijonov evrov, se nam - tudi če ne upoštevamo sedanjih kriznih časov, ki so do finančnih spodrsljajev strogi - ne zdi niti modra niti odgovorna odločitev. Med drugim pomeni po dvajsetletnem čakanju na novo knjižnico in ob že dolgo nevzdržnem stanju najmanj petletno dodatno zamudo.

Objavljeni znesek 30 milijonov evrov (Računsko sodišče in mediji), ki je bil doslej porabljen za NUK II (in je še večji, če prištejemo pripravo in izpeljavo prvega natečaja in dvajsetletno kontinuirano delo uslužbencev Vodstva projekta NUK II pri MVZT RS), je z odločitvijo vlade o odstopu od sprejetega projekta zavržen. Priprava in izpeljava novega natečaja, izdelava vseh projektov, vsa spremljajoča dela in delo vseh strokovnih služb bodo seveda zahtevali nov, najbrž podoben finančni vložek. Z njim bo novi projekt šele pripravljen za začetek gradnje, torej bi prišli šele do faze, ki smo jo dosegli že v letu 2008 (tedaj je projekt MVZT tik pred dokončanjem projektne dokumentacije za izvedbo začasno ustavilo, vlada pa ga je ob koncu leta 2009 dokončno umaknila).

Programa NUK II ni sestavil arhitekt, ampak mu ga je kot nalogo zastavilo več domačih in mednarodnih institucij, ki so za to pristojne. Projekt je mednarodno verificiran, potrdile so ga tudi vladne službe RS. Če so postopki (zunaj arhitektovega vpliva) tekli daljši čas, je to pomenilo tudi prednost, saj je projekt zdaj vsestransko pretehtan in ga sprejemajo tudi institucije, ki so nosilke programov v novi stavbi. Posebej opozarjamo na združitev treh nacionalnih knjižnic (Narodne in univerzitetne knjižnice, Centralne tehniške knjižnice in Osrednje humanistične knjižnice) pod eno streho – to je dragocen, ne prav lahko dosežen dogovor, ki bi bil z novim programom oz. načrtom, kot kaže, preklican, s čimer bi ostale knjižnice ločene. Predvsem pa je stavba načrtovana tako, da se zlahka prilagaja na spreminjajoče se potrebe, kar je pomembna odlika za dejavnost, v kateri moramo računati s težko napovedljivim, a mogoče še dramatičnim tehnološkim razvojem. Čeprav nihče ne more v podrobnostih predvideti prihodnjih zahtev bibliotekarske stroke, si je težko predstavljati, da se jim v načrtovani stavbi zaradi fleksibilne zasnove ne bi dalo preprosto ustreči. Prav to je bilo že v času načrtovanja večkrat preizkušeno. Zato je ta kvaliteta projekta posebej izpostavljena tudi v soglasju NUK in CTK in v poročilih oz. ocenah eksperta Unesca, ki je na povabilo MVZT in vlade RS od leta 1995 dalje spremljal in usmerjal pripravo programov, funkcijskega ustroja in projekta NUK II.

Namenoma ne govorimo o kakovosti arhitekta, saj je za to razmišljanje pomembna predvsem kakovost projekta. Vendar naj vseeno spomnimo, da sodi akademik Marko Mušič v sam vrh sodobne slovenske arhitekture. Za svoja dela je doživel priznanja, kakršnih med živečimi slovenskimi arhitekti ni bil deležen nihče drug. Mušičeve stvaritve niso modne domislice, ampak so avtorske likovne umetnine, tako rekoč brezčasni vrhunski dosežki. Zato so očitki o arhitekturni neustreznosti ali zastarelosti docela deplasirani. Zagotovo ni nobene potrebe, da bi kdo branil umetniški ugled in ime arhitekta Marka Mušiča. Zato ne komentiramo osupljivega nastopa proti projektu, s katerim se je javno izpostavil del arhitekturne stroke. Pa tudi ne mnenja, ki ga je minister Golobič pridobil od dveh tujih arhitektov in ki ga je v svojem poročilu kot nesprejemljivo ovrgel tudi ekspert Unesca.

V funkcionalnem pogledu je projekt NUK II do konca dodelan in, ponovi-mo, zrel za takojšnjo gradnjo. Arhitektonske rešitve zadovoljujejo vse potrebe moderne bibliotekarske stroke. Vse do leta 2008 je bil projekt za MVZT povsem sprejemljiv, imel je vsa predpisana soglasja, med njimi soglasja NUK, CTK, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območne enote Ljubljana, in strokovne komisije za Emono. Imel je tudi odlično oceno Unescovega eksperta za nacionalne knjižnice, ki je v povzetku poročila zapisal: »Novi projekt NUK II (UKL), ki vključuje idejo arheološke preteklosti predela, je zagotovo briljanten, vrhunski dosežek. Čestitke gredo ne le arhitektom, temveč tudi arheologom, ki so sprejeli napredno načelo svojega poslanstva, in vsem sodelujočim - osebam in institucijam - vključenim v razvijanje ideje integracije arheoloških ostalin…« Pri tem in pri drugih, prav tako laskavih mnenjih o projektu ugledni izvedenec Unesca tudi danes ostaja.

Morda moti kritike projekta dejstvo, da ne posnema modnega trenda minimalizma. Minimalizem pa nikakor ni tako univerzalna usmeritev sodobne arhitekture, kakor meni del slovenskih arhitektov. Tudi v izrazito umetniško izoblikovano arhitekturno lupino, projektirano v izbrušenem avtorjevem slogu, je mogoče umestiti vsebino, ki bo docela sodobna in sposobna za kakršnokoli prilagoditev ne le v bližnji, ampak tudi v oddaljeni prihodnosti.

Zato predvideni razpis mednarodnega natečaja zavračamo in svetujemo, da odgovorni še enkrat dobro pretehtajo, na podlagi kakšnih razmislekov se lotevajo tako problematične poteze. Navsezadnje, kdo lahko zagotovi, da se bo začetek gradnje po novih načrtih zavlekel kaj manj, kot se je – brez arhitektove krivde – odlagal v sedanjem primeru? Seveda pa je argument o zastaranju načrtov v 20 letih kilav (celo če ne bi vedeli, da so se ves čas usklajevali z napredkom tehnologij). Če načrti zastarajo, moramo domnevati, da bodo podobno zastarali tudi naslednji. In da mora nekaj podobnega veljati za stavbe. Vendar dvomimo, da se ustanove, kot je NUK, gradijo s perspektivo, da bodo po dveh desetletjih »arhitekturno, oblikovno, vsebinsko in funkcionalno neustrezne«.

Namera, da bo natečaj mednaroden, še ni jamstvo za resnično kakovost. Nasprotno, ne izključuje manipulacij z rezultati, kakor smo ravnokar videli v primeru mariborske umetnostne galerije. Lahkomiselno modno občudovanje vsega tujega pomeni vračanje v devetnajsto stoletje oziroma v čase pred prvo svetovno vojno, ko so pri nas pomembnejše stavbe praviloma zidali Neslovenci. Ne zato, ker ne bi bilo odličnih slovenskih arhitektov. Vemo, da Plečniku, celo potem ko je postavil slovito Zacherlovo palačo na Dunaju, v Ljubljani niso hoteli niti prisluhniti.

Veljavnost razlogov, s katerimi se utemeljujeta odpoved gradnje NUK II po odobrenih načrtih in priprava novega razpisa, SAZU izpodbija na podlagi neovrgljivih, dobro dokumentiranih dejstev. Gradiva, ki dodatno in podrobno ilustrirajo neprimernost vladnega sklepa in so bila Vladi dostavljena, so morebitnim prosilcem na razpolago. Obžalujemo, da naši ugovori, podprti s tehtnimi argumenti, doslej niso naleteli na resen posluh. Žal nam je, da si je Vlada RS brez potrebe nakopala slabo odločitev, ki med poznavalci zbuja začudenje in odpor. Upamo, da se s tem ne bo uveljavil precedens za ravnanja, ki odstopajo od dobre upravne prakse in pravnega reda.

Za predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
dr. Jože Trontelj

Ljubljana, 4. julija 2011