Sporočilo razreda za umetnosti SAZU o izgradnji novega NUK

V slovenski javnosti se že kar nekaj časa slišijo glasovi, ki tudi SAZU kot nominalno pokroviteljico izgradnje nove nacionalne biblioteke sprašujejo, kdaj bo knjižnica zgrajena in kaj je vzrok za to, da se njena gradnja sploh še ni začela? Še več: Kaj to pomeni, da je na zemljišču, kjer naj bi stala knjižnica, danes parkirišče?

Vprašanja so več kot upravičena, ker so tudi nam sneta z jezika, saj se že od vsega začetka zavzemamo, da naposled v Sloveniji zgradimo svojo aleksandrijsko knjižnico, ne da bi jo že v zasnutku, torej še preden je zgrajena, ne podrli z lastnimi ptolemajskimi silami iz ozadja.

Z izgradnjo novega knjižnično informacijskega središča nacionalnega kulturnega in državnega pomena, ki ga poznamo pod imenom NUK 2, bi bila odpravljena velika prostorska stiska Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), Centralne tehniške knjižnice (CTK), s tem pa tudi knjižničnih potreb Univerze v Ljubljani. Vse tri eminentne kulturne in znanstvene ustanove si že desetletja prizadevajo za izboljšanje programskih in prostorskih pogojev, v katerih delujejo. Število tistih, ki potrebujejo njihove knjižnične usluge, predvsem pa študentov, se iz leta v leto povečuje, zato je v sedanjih pogojih ne le otežkočen univerzitetni študij, pač pa so do skrajnosti omejene tudi možnosti za znanstveno raziskovalno delo, saj so globoko pod tehnološkimi standardi, ki so za to zagotovljeni v modernem svetu.

Skupno delovanje omenjenih dveh nacionalnih knjižnic in drugih komplementarnih programov bi omogočilo širšo in učinkovitejšo ponudbo in rabo, kakršno zagotavljajo moderni informacijski in tehnološki koncepti na tem področju. To pa bi tudi odločilno pripomoglo k ustreznejši zaščiti slovenske duhovne ustvarjalnosti v pisni obliki, ki že od Brižinskih spomenikov in pismenstva dalje predstavlja eno temeljnih habitualnih sestavin slovenske samobitnosti.

Gradnja Univerzitetne knjižnice v Ljubljani je bila ob soglasnem sprejetju Zakona o izgradnji UKL leta 1994 v državnem zboru RS obravnavana kot prioritetna investicija nacionalnega pomena, vendar se vse do danes zadeva ni premaknila z mrtve točke. V preteklih letih so bile vzrok za to predvsem težave v zvezi s pridobivanjem zemljišč, nekaj tudi zaradi arheoloških izkopavanj, sčasoma pa se je, kot je obveščena javnost, izkazalo, da naj bi bil projekt prevelika finančna obremenitev za realizacijo iz proračuna Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in Ministrstva za kulturo, sploh pa neuresničljiv v enem mandatu vlade. Za nameček pa se v zadnjem času slišijo še glasovi, ki projekt razglašajo za konceptualno zastarel, kar nikakor ni res, saj ga je avtor v dvajsetih letih od njegove zasnove dalje večkrat usklajeval na podlagi revizijskih in drugih strokovnih priporočil ali predlogov. Vse to je po našem mnenju sestavina provincialnih politikantskih iger, s kakršnimi se v takih primerih vse prepogosto srečujemo.

Podpisi 41 arhitektov zoper Mušičev projekt NUK 2 zastopajo mnenje določenega kroga, ki priča predvsem o poraznem stanju v naši arhitekturni stroki, se pravi o pomanjkanju avtoritetnih in objektivnih presoj, v prvi vrsti pa o povsem neprimerljivih strokovnih referencah velike večine podpisnikov. Po drugi strani namreč ni mogoče spregledati ugotovitev, ki so povsem nasprotna mnenju ali stališču omenjene skupine, javno pa so jih izrekli in zapisali ugledni strokovnjaki na arhitekturnem področju, kot so prof. dr. Fedja Košir, akad. prof. dr. Stanko Kristl, prof. dr. Jure Mikuž, arh. Marko Cotič ter razred za umetnosti Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki v celoti podpira izdelani projekt.

Mnenje dveh tujih arhitektov, ki ju v svojem sporočilu navaja MVZT RS, je povsem navzkriž z mnenjem eksperta Unesca za knjižnične stavbe g. Jana Meissnerja, ki je svetovno znan konzultant za tovrstne gradnje. Med drugim je kot izvedenec Unesca programiral in strokovno vodil tudi nastajanje nove Aleksandrijske knjižnice. Ta gospod namreč vseskozi spremlja, usmerja in ocenjuje projektiranje NUK 2 in s svojimi nasveti tvorno sodeluje pri projektni zasnovi naše nacionalne knjižnice.

Argumenti vlade, ki je 24. 12. 2009 odstopila od izdelanega projekta za prvo fazo NUK 2, so neutemeljeni. Pomisleki o zastarelosti funkcionalne in tehnološke rešitve so ob uradnih soglasjih, ki sta jih izdala NUK in CTK na projekt 1. faze, kratkomalo neumestni. V maju 2008 je tudi Projektna skupina za izgradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice, v katero sta vključeni tudi obe nosilki programov NUK in CTK, potrdila programsko zasnovo izdelanega projekta. Ta zajema tudi vso potrebno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, ki izhaja iz elaborata »Resolucijski projekt NUK – digitalizacija«, kakršnega sta pripravila MVZT RS in NUK.

V Sloveniji z obsegom in dostopnostjo digitalnih kulturnih vsebin močno zaostajamo za drugimi državami Evropske unije. Izdelani projekt nove knjižnice sledi strategiji razvoja informacijske družbe si2010, s katero je vlada sprejela odločitev, da se na tem področju premaknemo naprej. Globalizacija sveta znanja pomeni neobvladljivo množico informacijskih virov in podatkov, ki jih uporabnik brez pomoči visoko usposobljenih strokovnih knjižničnih služb ne bo mogel ne spoznati in ne obvladati. Zahtevnejše poizvedbe in informacijske storitve je mogoče opraviti le v knjižnici, ki zagotavlja informacijske vire, opremo in strokovno znanje za svetovanje uporabnikom.

Nova Narodna in univerzitetna knjižnica je, kot je razvidno iz elaborata njenega projektanta arh. Marka Mušiča, zasnovana kot najmodernejši infrastrukturni objekt, ki upošteva sinergijo in tehnološke izkušnje, za katere vsakdo ve, da so neizogibne pri izgradnji in opremi tovrstnih modernih stavb oziroma arhitekturnih kompleksov, za katere danes najdemo celo vrsto zgledov v civiliziranem svetu. Vanjo so funkcionalno vključeni tudi arheološki lapidariji, ki po svoje dopolnjujejo sporočilno zasnovo novega projekta, o čemer je že omenjeni revizijski ekspert Unesca v povzetku svojega poročila leta 1995 zapisal: »Novi projekt NUK 2 (Univerzitetna knjižnica Ljubljana), ki vključuje idejo arheološke preteklosti mesta, je zagotovo briljanten, vrhunski dosežek. Čestitke gredo ne le arhitektom, temveč tudi arheologom, ki so sprejeli napredno načelo v njihovem poslanstvu, in vsem sodelujočim – osebam in inštitucijam – vključenim v razvijanje ideje integracije arheoloških ostalin.«

Za sklep tega sporočila naj spomnimo tudi na to, da je bilo doslej v projekt novega NUK, ki po vseh strokovnih kriterijih več kot ustreza standardom, kakršni na področju tovrstnih gradenj veljajo v svetu, potrošenega že dovolj denarja, ne da bi se zadeva premaknila s papirja v stvarnost. Kakršnikoli novi razpisi za projekt bi ne le podaljševali sedanjo agonijo, pač pa za dolgo dobo odložili uresničitev nacionalno tako potrebne institucije, kot je novi NUK. Predvsem pa bi ga podražili za nepredstavljiv dodatni strošek k temu, kar je že bilo vloženega za nacionalno knjižnico doslej. Pri tem pa se ni mogoče povsem izogniti slutnji, da bo tudi projekt sam na koncu pristal med arheološkimi ostalinami, nad katerimi naj bi stal.

Zdi se, da se kar ne moremo znebiti načrtnih napadov na delo in ugled članov SAZU. Samo na arhitekturnem področju sta pred časom t. i. stroka z nekaterimi istimi protagonisti in v navezi z aktualno politiko zrušili prav tako na javnem anonimnem natečaju prvonagrajeni projekt Severnih ljubljanskih vrat akademika Milana Miheliča. Nadomestili so ga z banalno, tretjerazredno rešitvijo in bližnjo pozidavo tudi simbolno pomembnega vhoda v tradicionalno ljubljansko središče.

Zato se obračamo na obe ministrstvi, ki naj bi poskrbeli za finančna sredstva v zvezi z izgradnjo nove nacionalne knjižnice, in na vlado v celoti, da prekličejo umik že izdelane, z nosilkami programov usklajene in za gradnjo pripravljene prve faze izgradnje NUK 2, ter nemudoma pričnejo z njeno realizacijo. Čas je že, da se stvari premaknejo z mrtve točke in da države ter davkoplačevalcev ne bo po nemarnem bremenil še en mrtvi kapital, saj je že drugih več kot preveč.

akad. Niko Grafenauer,
tajnik razreda za umetnosti SAZU

Ljubljana,
22. junij 2010