Ljubljana, 31. marec 2010



MNENJE O ARHEOLOŠKI DEDIŠČINI LJUBLJANE, PREDSTAVLJENI IN SITU V TREH MUZEJSKIH OBJEKTIH

Najnovejši gradbeni posegi so razkrili dragoceno, tudi v svetovnem okviru izjemno pričevanje o naselbinski kontinuiteti na prostoru današnje Ljubljane. Svet SAZU za kulturo in identiteto prostora Slovenije ob sodelovanju članov iz vseh razredov ter svetovalca SAZU podpira zamisel trajne predstavitve arheoloških pričevanj treh obdobij: koliščarske naselbine na Špici, antične Emone v območju Kongresnega trga in srednjeveške Ljubljane v predelu tržnice. Arheološka dediščina sodi med temeljne elemente zgodovinskega spomina vsakega posameznika, mesta, naroda in sveta. Brez poznavanja preteklosti tudi ni vizije prihodnosti.

Glede na to, da so na vseh treh lokacijah, kjer predvideva idejna zasnova arhitekta Petra Kerševana in arhitekta Milana Kovača muzejske objekte, arheološka izkopavanja že v teku, na Kongresnem trgu pa se izvajajo tudi že gradbena dela, je potrebno ukrepati hitro. Metodologija arheološkega izkopavanja je namreč drugačna, če se načrtuje ohranitev arheoloških ostalin in situ kot pa če se ve, da bo najdišče za vedno uničeno. Zato predlagamo ustanovitev posebne strokovne komisije kompetentnih arheologov – specialistov, ki bodo lahko podali neodvisno strokovno mnenje:

I. muzejski objekt – ohranitev in situ kolišča na Špici
dr. Anton Velušček, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, vodilni strokovnjak za raziskave koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju.
prof. dr. Katarina Čufar, Oddelek za lesarstvo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani.
II. muzejski objekt – podzemni muzej Emone
dr. Marjeta Šašel Kos, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, specialistka za antično zgodovino in arheologijo, ki si je že doslej prizadevala za ureditev informativnih tabel o Emoni (npr. pri Emoncu).
dr. Jana Horvat, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, vrhunska raziskovalka za področje rimske provincialne arheologije.
III. muzejski objekt – srednjeveški obrambni muzej Valvasorjeve Ljubljane
5. dr. Benjamin Štular, bivši mladi raziskovalec na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, ki se je posvečal predvsem srednjeveškim študijam.

Utemeljitev: na širšem območju Ljubljane je bilo doslej odkritih že veliko število arheoloških najdišč in tudi posameznih najdb, ki pričajo o intenziteti poseljenosti tega strateško pomembnega prostora skozi različna obdobja od mezolitika dalje. Poleg v lanskem letu na novo odkrite koliščarske naselbine na Špici (1. polovica 3. tisočletja pr. n. št.) je bila leta 2007 prav tako na novo odkrita prazgodovinska naselbina iz pozne bronaste in železne dobe (1. tisočletje pr. n. št.) na lokaciji imenovani Tribuna, tik pod Grajskim gričem pred vhodom v tunel, katere raziskave v l. 2007-2008 so pokazale na njeno protourbano zasnovo, kar predstavlja zaradi pravilnega naselbinskega rastra prav tako epohalno novo odkritje. Na isti lokaciji so bile izkopane tudi ostaline zgodnjerimskega vojaškega tabora, tudi veliko presenečenje v zvezi z nastankom rimske Emone. Iz obdobja pozne bronaste in starejše železne dobe je znana tudi obsežna žarna nekropola (12. do 5. stol. pr. n. št.), deloma raziskana že v drugi polovici preteklega stoletja (F. Stare, I Puš), deloma pa odkrivajo posamezne grobove tudi pri novih in najnovejših izkopavanjih. Raztezala se je od Mestnega muzeja, vzdolž Gosposke ulice in preko dvorišča SAZU verjetno vse do Kongresnega trga. O rimski in poznoantični Emoni ter njenem pomenu v okviru rimskega imperija verjetno ni potrebno izgubljati besed (L. Plesničar-Gec). Ostaline in najdbe iz zgodnjega srednjega veka pa so sorazmerno skromne in o visokosrednjeveški Ljubljani z izjemo gradu z vidika arheoloških raziskav ni mnogo znanega.

Odličen vpogled v poselitvene tokove in kulturne manifestacije skozi čas je v lanskem letu podala razstava v Narodnem muzeju Slovenije, posvečena Ljubljanici in pokrajini ob njej. Ob razstavi je izšel tudi obsežen razstavni katalog, opremljen z bogatim slikovnim gradivom in izčrpnim znanstvenim aparatom (Ljubljanica – kulturna dediščina reke, 2009). Žal pa je bila razstava le začasna. Tudi stalna razstava v Narodnem muzeju Slovenije je zaradi kroničnega, že desetletja trajajočega pomanjkanja finančnih sredstev za obnovo razstavnih prostorov s ciljem nove moderno zasnovane predstavitve arheološke dediščine Slovenije le provizorična.

Za Mestni muzej Ljubljane, ki je pred nekaj leti vendarle doživel popolno prenovo in se je prelevil v moderni muzej, pa moramo žal ugotoviti, da je nova razstavna postavitev, ki nudi pregled skozi arheološka obdobja Ljubljane, izredno lapidarna.

Prav zaradi pomanjkanja ustrezne stalne razstave o arheološki podobi ljubljanskega prostora skozi časovni razpon več tisočletij in zaradi slabo vzdrževanih in slabo označenih tistih redkih arheoloških objektov in situ kot so tim. Emonska hiša na nekdanjem Jakopičevem vrtu, obrambno obzidje na Mirju (skrajno zanemarjeno na notranji strani), severna Emonska vrata (tim. bukvarna) in starokrščanski center, ki so bili za časa angažiranega delovanja gospe dr. Plesničar-Gec atraktivni, ogleda vredni arheološki spomeniki, bi predložen projekt s tremi muzejskimi objekti na treh različnih lokacijah, kjer bi in situ ohranili in predstavili arheološke ostaline tako iz prazgodovinskega (Špica), rimskega (podzemni muzej Emone – v SZ delu Kongresnega trga) in srednjeveškega obdobja (srednjeveški obrambni muzej Valvazorjeve Ljubljane – ob tržnici) predstavljal izjemo kulturno pridobitev za Ljubljano. Morda bi vzpodbudil tudi boljše vzdrževanje že obstoječih in situ konzerviranih arheoloških ostalin.

Ljubljana kot mesto potrebuje svoj zgodovinski spomin kot sestavni del svoje identitete, ki ga lahko osmisli predvsem z ohranjanjem arheološke in historične arhitekture. Tako kot v Rimu, Budimpešti (Aquincum), na Dunaju (Vindobona), v Kölnu (Colonia Ara Agrippinensium) ali Barceloni (Barcino) etc. bi moralo biti tudi v Ljubljani samo po sebi umevno, da je arheološka oz. / in arhitekturna dediščina pomembna kvaliteta kulture vsakdana, ki jo je vredno ohranjati, negovati in predstavljati zaradi mesta samega kot tudi zaradi sveta. Saj ne moremo mimo dejstva, da postaja zanimanje za preteklost, za pretekle kulture in civilizacije vedno bolj pogosto preokupacija današnjega človeka, kar najbolje odraža sla po potovanju v obliki modernega, množičnega pa tudi individualnega turizma.

Predstavljena idejna zasnova arhitektov Petra Kerševana in Milana Kovača ponuja sijajno sintezo ohranjanja in vizije razširjanja in poglabljanja identitete mesta. Projekt odpira nov duhoven prostor za stoletja vnaprej, je nevtralen v smislu, da ne more vzbuditi resnih nasprotovanj; nasprotno, povezuje (in je že povezal) različne nivoje in strokovnjake, ki so ga z odobravanjem sprejeli, nosi sijajne možnosti za sodelovanje in priključevanje zdaj še nepredvidljivih rešitev v prihodnosti, ne ogroža kapitala, umirja tudi sicer znotraj sebe sprte stroke, ne ogroža nobenega pola ali dodaja vkopanih egov na dokončnih pozicijah in ni politično manipulabilen. Prepričani smo, da lahko z mnenjem o tem projektu SAZU prepriča tudi širšo javnost, prepreči uničenje dragocenih najdb in zagotovi njihovo trajno predstavitev.

Akademik Marko Mušič

predsednik Sveta SAZU za kulturo
in identiteto prostora Slovenije